očka (201-300)

Razumel?« »Tvoj sin,	očka	dragi!« »Ali te je videl Tunjuš?«	A
vojski ne smeš vedeti besedice.« »Ne besedice,	očka!	« »Ne kaži se Hunom.	A
Tudi ne mudi se nama nikamor.« »Toda molči,	očka!	« »Molči ti ter se prikrij Tunjušu.	A
Še je čas!« »Ne,	očka,	naprej, naprej!Zamislil sem se, kar si govoril	A
razlegalo hropenje in smrčanje spečih Hunov. »	Očka!	« Iztok je šepetaje potegnil Radovana za brado	A
pekel na ognju kot koštrun!« »Beži naprej,	očka!	Jaz ti rečem, da ga zakoljem!	A
posluša očeta, zasluži kolec v trebuh!« »Ne, ne,	očka!	Tako pa ne!	A
Še enkrat je poklical Radovana. »	Očka,	naj ga!Bes je Tunjuš!«	A
Razumeš, sinko?« »Vse,	očka!	Ali konje straži Hun.«	A
da ne sme Tunjušu poriniti noža v srce. Toda	očka	hoče tako.Moral se je premagati.	A
je gledal med konjskimi uhlji v daljavo. »	Očka,	menjajva za konje!« »Na tvojem mi seveda ne	A
dolgi žilavi vrat in zacepetal. »Tako, tako,	očka!	« Spustila sta se v hitrejši dir, jahala drug	A
Oj, takega sina!« »Ne,	očka!	Toda naprej morava!	A
čemu si me izpeljal, Iztok?« »Ne huduj se,	očka!	Sam si svetoval!«	A
Začul je ropot koles. »	Očka,	poglej!Mordà je trgovec!«	A
čepi poleg vozataja. . / . / stran 94 . / »	Očka!	« Samo to besedo je bolj vzdihnil kakor izrekel	A
Ali imaš nož s seboj?« »Imam,	očka!	« »V Bizancu se ponoči večkrat potrebuje!«	A
»Plačal si že, gospod! Sprejel si mene in	očka.	Dobro si plačal!«	A
mu je gledal mirno v lice. »Pevec, ker hoče	očka.	Ali rad bi vojeval.	A
Jutri pojdem v vojake!« »In	očka?	« »Ostane pri tebi ali se vrne domov, kakor mu	A
Molči in bo molčal. A njegov	očka	je klepetav. Napije se in ga izda.	A
vojskovodjo cesarja Upravde?« »Povedal ti je	očka,	da sva godca!« Iztok ni trenil.	A
Ni razumel starca. »	Očka,	koga naj Morana?Kaj ti je?	A
Reci, če nisem rekel?« »Kdo,	očka?	Ti si bolan!«	A
Bedak jaz, da sem ti branil.« »	Očka,	ne toži!Nisem ga, a pride čas, ko mi ga da Perun	A
Kdo bo vodil mladce?« »	Očka,	jaz ne morem!« »Ne moreš?	A
Rojenice bodo čuvale Ljubinico. Jaz ostanem,	očka,	in ko se naučim vojske ‒« »Ti ostaneš in ko	A
« Pred Iztokom se je pojavil Radovan. »Oj,	očka!	Ne spiš?	A
s pogledom. In mož je pristavil: posvari ga,	očka!	Ves Bizanc vé, da ljubi Ireno Azbad.	A
Vrniva se, sinko!« »Ne morem, ne smem,	očka!	« Iztok je razburjeno odgovoril.	A
nobeden ni mogel izpregovoriti. »Ne morem,	očka,	sedaj pa že kar ne, ko vem, da mi dela Azbad	A
razžalostil, upognil hrbet in skril obraz v dlani. »	Očka,	tebi se toži po domu!Pojdi čez Donavo, pozdravi	A
Prijazno ga je pozdravil. »Od kod,	očka?	V jutro se javiš sredi dvorišča?«	A
pafroditom, ki je že izginil pod arkado. »Kaj želiš,	očka?	« »Ko bi ukazal požirek vina!	A
se globoko priklanjal pred Grkom. »Le sedi,	očka!	Poveš mi novic s potovanja.	A
Koliko trpi oče!« »Služba, odlična služba,	očka.	Upravda ga je povišal, da se čudi Bizanc.	A
sinom, v boj pojdem na stara leta.« »Pojdeš,	očka,	samo malo, malo počakaš.Razodenem ti velike	A
azumljive slovke. . / . / stran 257 . / »Čudi se,	očka,	le čudi in poslušaj!Iztoka pa je zaljubila še	A
ter vzkliknil: »O, gospod!« »Zakaj ne ješ,	očka,	zakaj ne piješ?« Epafrodit je segel po vrču	A
s tresočim se glasom: »O, gospod, gospod!« »	Očka,	vstani!Jej in pij!	A
nasmehnil starcu. »Kakor raca, tako kobališ,	očka!	« Radovan je izpustil jermen iz roke, oklep je	A
Iztoka ter radovedni poslušali godca. »Govori,	očka!	« so se oglasili vsi zaeno.»Stvar je zanimiva	A
Še v spanju človek ne počije.« »	Očka,	mi gremo!Hitro se opravi in na konja!«	A
ga sploh še kaj imate?« »Deset velikih buč,	očka!	« »Torej grem z vami in vam pokažem staro pot	A
razločil dolgo godčevo brado. »Čemu kolovrati	očka	peš? Saj je imel konja!	A
Samogoltniki!« »Pa smo zaslužili,	očka,	« se mu je smejal Iztok. »Zaslužili?	A
In to bi bilo za marsikoga zelo koristno.« »	Očka,	ni prepozno!Takoj na konje in za njim!«	A
vzklikali vojaki Radovanu. »Toda brez orožja si,	očka!	« »Ukana je za deset mečev!«	A
»Za njim!« je velel. »	Očka	dobro ve, kje je tabor Hunov.Zakaj jahal je	A
Tvoj glas! O, Radovane,	očka!	« Mladec za deblom si je pomencal oči, ker ga	A
ker ga je zaskelelo kakor od veselih solza.	Očka	jo potolaži.Nocoj ji razodene, da prihajamo	A
Iztok se je naglo domislil Radovana. Pretkani	očka!	Resnično je tvegal glavo in prišel v Tunjuševo	A
drobne, sive oči Radovanove. »Mir s teboj,	očka	Radovane!Jaz sem Numida!	A
vprašanje: »Imaš kaj Epafroditovega vina?« »Imam,	očka!	Napiješ se, da se ti skrije mesec ponoči in zažare	A
ponosno pričel povest o Irenini osvoboditvi. »	Očka,	verjemi, ni igrača, če iztrgaš plen iz zob takemu	A
sem jih v gosto šumo in zapalili smo ogenj.	Očka,	ti obrazi, te mišice, ta pleča!Vsi rojeni gladiatorj	A
iskal Ljubinice, da bi jo pritisnil k sebi. »	Očka!	Kje je?	A
sebi na mrzli oklep, da je starec zaječal. »	Očka,	ti delaš čuda!« »To so ukane, sinko!«	A
»Ne prebijem več! Razodeni še meni,	očka!	Kje je Ljubinica?«	A
Srce se mu je vznemirilo, čelo zmračilo. »	Očka	ti skrivaš tajnosti!Mrtva je.«	A
Zakaj mudilo se mu bo k Ljubinici. »In kam ti,	očka?	« Ko so že sedeli na konjih in je zadnja tolpa	A
»Zakaj bi ne šel? Ljubimo te,	očka.	Ne bo ti sile!«	A
kakor jagnje hitel za godcem in ga prosil: »	Očka,	govori, pripoveduj, kako si jo našel, kje biva	A
o plenu, o mrličih in o junaških dejanjih. »	Očka,	pij!Dobro in sladko je vince!	A
glave iz precepa, da ga ni razmaknil Radovan!« »	Očka,	ne oponašaj!Slavo žanješ, čemu se jeziš na setev	A
Takoj pojdi, nocoj, hitro, lepo te prosim,	očka	‒« Radovan je oponašal Rada. »Ne bom potoval	A
Alena se je naglo sklonila in ga odela. »	Očka,	sedaj boste še vi hudi!Ah, da sem tako nesrečna	A
očetu, ki se je ponižal v naslanjač. »Hvala,	očka	- hvala, papači!Jutri gremo!	A
potrebi primerno porabim.« »Oj dobri, dobri	očka!	« je zajokala Polonica in skrila obraz k teti	A
ves zmeden, kako pravzaprav pričeti pogovor. »	Očka	goduje, pa sem jo kar natihoma popihala domov	A
je samega sebe, zadrgetàl in ugasnil. ”Torej	očka,	zdaj pojdemo ...“ Pred posteljo je stala majhna	A
hotele predreti težke trepalnice. ”Tukaj sem,	očka,	tukaj ...Kaj bi radi?“	A
vidimo; zdaj bom sam ...“ ”Ali, kaj pa govorite,	očka?	“ pohitela je ugovarjati njegova hči: ”Saj vam	A
samega, ne Fran in ne jaz ... Le pomirite se,	očka,	saj veste, kakó je ... Fran ne more pustiti svoje	A
se ne more zaupati ničesar ... Tako je, vidite,	očka	...Saj verjamem, da vam je dolgčas, ali to je	A
zdelo se je, da hoče zadremati. ”Z Bogom,	očka	...“ Vrata so zaškripala, pred oknom sta se	A
in pameten obraz. »Kam in po kakšnih potih,	očka?	« »V Ljubljano!«	A
človek ne srečal rad na cesti. »Kaj tiho,	očka?	Pravično je, da se pokorimo za grehe; veseli	A
premislil in zdaj se mi ne godi slabo. - Kaj pa ti,	očka?	Ali si šele na stara leta začel, da se tako pusto	A
in kjé so potem visoke stvarí?“ ”Pijani ste,	očka!	“ se je postrani nasmejal Stožer. Oče se je	A
...“ ”Pijani ste,	očka,	pijani!“ je mežikal Stožer. ”Gospod, ali ste	A
Marko, nato pa je vzdignil polni kozarec. »Ej,	očka,	Bog vam daj večni pokoj, - kaj mi še ob svoji	A
Kako ... pa si prišel skozi okno?“ ”Plezal sem,	očka,	plezal!Ampak kaj bi bilo sinu pretežavno in	A
... dobro se vam pač godi! ... Čemu pa stojite,	očka?	Sedite, da se malo pomeniva o tem in onem, o	A
Oče, oče!« mu objema roke srednji, Trojan. »	Očka,	naš očka!« se mu ovije Janžek, najmlajši. »O	A
mu objema roke srednji, Trojan. »Očka, naš	očka!	« se mu ovije Janžek, najmlajši. »O, moji, moji	A
oklepu ali v huzarskem suknjiču?« vpade Trojan. »	Očka,	« gleda resno najmlajši, »imajo Turki našega	A
»Veš, spomnila sem se, da bo danes doma naš	očka	in me ne bi pustil nazaj...« »Pomeni,	A
Kotu. V Mojstrani sva srečala Stopčarjevega	očka,	starega žagarja. »O, vi ste pa zgodaj	A
grozno žal in neprijetno, da ni ne mamice ne	očka	pri roki.Igrala bode presenečeno nedolžnost	A
je otrok staršem dolžan, in pravi: »Ljubi	očka,	ljuba moja mamka! Rada sem imela Ludvika in	A
ponorčevati se iz starčka, in je takoj začel: »No,	očka,	sedaj se pa le razvnemi, ko pri tako brhkem	A
Jarinovo, ki je ni toliko časa nazaj. ‒ Jelite,	očka?	« »Ne zavezuj se prezgodaj, dete moje,« odgovori	A
je samo začudeno pogledal in odšel. »Hej,	očka,	vas pa ne bomo vzeli.Kratkovidni ste, kot se	A
imel na Slovenskem Primož Trubar in kakšno »	očka«	Janez Bleiweis s svojimi Rokodelskimi novicami	A
Pravzaprav ne, ampak danes je izjemen dan.	Očka	je peljal mamico ven na večerjo.Nista se še	A
nisem strinjal. Ne bom se šel nobene igrice	očka	in mamice!« »Preveč si pil.	A
nobenega spokorništva, dolgoletna igrica mamice in	očka	je končana.Ne boš me več oblačila v sive, staroočeto	A
nazaj k pisanju polresnic, nazaj k pretvarjanju	očka	in mamice z Emo, nazaj v ušivo, zatohlo vsakdanjost	A
Eme Kramaršič-Jereb-Miške, igrico mamice in	očka	brez otrok. Spet naj bi se plazil pred uredniki	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani