nadškof (3.446)

obložen z vsemi vidnimi kaznimi, ki mu jih je bil	nadškof	naložil za njegove pregrehe.S širokokrajnikom	A
kričal, mene je osebno blagoslovil ljubljanski	nadškof,	preden sem šel v vojno, v velike bitke.V nobeni	A
so, nič ni več tako, kot je bilo. Ljubljanski	nadškof	grof Attems tudi boleha, tudi njegova koža je	A
jih je mogoče prebrati: ... po božji milosti	nadškof	v Kölnu in volivni knez v prestolnem mestu Bonnu	A
navsezadnje je vmes prišla prepoved. Kölnski	nadškof	jo je dal nabiti na mestna vrata: vsakega takoimenovanega	A
so pomagali husitje. . / . / stran 119 . / »	Nadškof	kölnski,« je ugovarjal Enej Silvij, »je ali	A
Takoj se je razneslo po mestu, da prihaja	nadškof	solnograški s škofoma brižinskim in ratisbonskim	A
Blagoslavljajoč poklekujočo množico je šel	nadškof	naravnost do cesarja in z njim vred poslanci	A
ni hotel pogajati z oboroženimi uporniki.	Nadškof	je ugovarjal, da nima opravka z uporniki, nego	A
bi ji pravil o onem svetem Viljemu, ki je bil	nadškof	v Franciji, kako je že v nežnih dečjih letih	A
kdo je drugi vaš vladar?« »Premilostivi naš	nadškof	ljubljanski.« »Nekdaj so vladali tukaj avstrijski	A
je popolnoma neznana! Leta 3992 se je uprl	nadškof	ljubljanski, in kardinal iz Zagreba mu je prihitel	A
zategadelj je bla . / . / stran 27 . / ženi	nadškof	Janez prepovedal to govorico.Že tisoč let se	A
da, železnica, po kateri se vozi premilostivi	nadškof	na svoje letovišče v Goričanah!« »Drugega namena	A
elektriko v teh pokrájinah. S tem ukrepom je blagi	nadškof	ponižal Belcebuba samega, da nima več moči do	A
zapovedih svete cerkve dovoljeno, ako pišemo besedi	nadškof	ljubljanski sredi stavka le z malimi črkami	A
priprezajo k železnici, ker je njega milost, sedanji	nadškof	Martinus, v tem oziru premehak, predober.«	A
mestnem ozidju. Vrhovni vojskovodja je presvetli	nadškof	Martinus; vsakemu polku pa zapoveduje polkovnik	A
prekrasno zgodovino! Ustanovil ga je znameniti	nadškof	Benedikt CII., ki se je prvi obkolil s prepotrebno	A
prepotrebno telesno stražo. To je tisti sloveči	nadškof,	ki je ustanovil prepotrebni urad v zabranjevanje	A
uboštvo so obljubili vojaki vaši! Potem jim pa	nadškof	ne daje nobene plače?« »Gotovo ne!	A
najzanesljivejši zgodovinarji nam pripovedujejo, da se je	nadškof	Janez sam tresel na prestolu svojem.Ali vendar	A
veliko globočino, kjer se je pobil do smrti. Sam	nadškof	Janez je vodil bitko, in ko je bila zmaga dovršena	A
»Nikdar več!	Nadškof	Janez IC. je izdal takoj dekret, da se je mesto	A
je, kakor gotovo je uboga duša moja. Odkar je	nadškof	Martinus uvedel najstrožje propise blaženega	A
tako!« zagodrnja pater major. »Njega milost,	nadškof	Martinus, tiči preveč v rokah mladih ljudi,	A
»Kaj si čital?« »Tole: Naš milostivi	nadškof	je sklenil, da se mi vzame kuhar Andrej, ker	A
član male komisije. »Kako bi sodil o nas blagi	nadškof,	ako smo popustni proti tujcu, ki je morda krivoverec	A
Dobro govoriš, amice! Saj vedno pravim, da je	nadškof	Martinus premehak; hodi le po srednji poti,	A
v sobo in mu izročil dekret, s katerim me je	nadškof	Martinus spričo pastirske svoje oblasti oprostil	A
menim, da bode skoro. Blažencem ga je uvrstil že	nadškof	Jacobus LVII.« »Kako je ime blaženemu možu?	A
Poslušaj! Do tistih dob, ko je zavladal	nadškof	Jacobus LVII., bila je izpoved strogo cerkvena	A
vsakdanjem življenju?« »Précej ko je nastopil	nadškof	Jakobus LVII. slavno svojo vlado, združil je	A
dohodkov, katerih toliko potrebuje presvetli	nadškof.	Ali ni to modro?«	A
dobrotnik, naš oče in ljubljeni služabnik božji,	nadškof	Martinus.« »In ženska ob strani njegovi?«	A
jasen kakor modro nebo.« »Da bi mu premilostivi	nadškof	le skoro dal boljšega naslednika!Vsakdo izmed	A
cerkev svojo. . / . / stran 114 . / Zato je	nadškof	Jacobus kazenski oddelek izročil svojim kanonikom	A
početje svoje? To ti je znano, da je slavni	nadškof	Jacobus tisti stari gorjanski jezik obložil	A
skrivnega razodenja, katerega je bil deležen	nadškof	Jacobus!« Ponosno sede pater državni pravdnik	A
postavijo na vzvišeni prostor za sodno mizo. »	Nadškof	Martinus prihaja!« zajeca profesor z vseučilišča	A
zatožbi svoji!« Skozi visoka vrata vstopi sedaj	nadškof	Martinus, zavit v vijoličasto obleko.Hodil je	A
pravi pot!« »Pregnanstvo v Saharo,« oglasi se	nadškof,	in sliši se iz njega trdega glasu, da je malone	A
vest ne očita ničesar?« Tukaj se oglasi stari	nadškof:	»Prošt Ambrož, ti ga imenuješ patra?Vzdevaš	A
hvaležno vdan sprejme sodbo višjega pastirja.	Nadškof	Martinus, saj se je vedelo, bil je precej skop	A
« »Smrt, res, pravo si pogodil!« oglasi se	nadškof	Martinus. »Kdor seje plevel med ovčice Gospodove	A
obsojencem, zadnjim zavednim Slovencem, dvigne se	nadškof	Martinus s sedeža in udari s palico, na katero	A
Franceta Prešerna. S tresočo roko pograbi stari	nadškof	staro knjigo, ki se je z umazano in raztrgano	A
stran 125 . / »Anathema sit!« izpregovori	nadškof	in migne fratrom biričem.Ti so tega namiga že	A
toli škodljivo in hudobno! Svojeročno vrže nato	nadškof	Martinus knjigo na žareče oglje, da se zvijajoč	A
IX Čudo se je zgodilo!	Nadškof	Martinus sam je hotel govoriti z mano in zato	A
toda nikjer niso mogli zaslediti, da bi bil	nadškof	emonski kdaj sprejel tujca, ki je bil vsekdar	A
praetorio škofijske palače. Naznanil mi je, da je	nadškof	ukazal, naj me tirajo predenj. »Deležen bodeš	A
mi odvežejo oči, stojim v bleščeči dvorani.	Nadškof	Martinus sedi na prestolu in obkroža ga deset	A
latinskih besed. Bal sem se že, da zadremlje	nadškof	Martinus in vseh štiristo kanonikov okrog njega	A
dokončan naskok prošta Ambroža, izpregovori	nadškof:	»Poklicali smo te pred prestol svoj.V imenu	A
Šepetali so in kazali, da jih tare skrb.	Nadškof	pa je nadaljeval: »Pregnali smo jih izpred obličja	A
katerega so jim izvirali mogočni dohodki. Ali	nadškof	Martinus nadaljuje: »Čuj in poslušaj!Tudi v	A
Gospodov ter izpregovoril: ‚Privedem ti tujca,	nadškof	Martin, letá ti prežene vse dvojbe!Njega poslušaj	A
hité kanoniki. In deset proštov dostavi: »Naš	nadškof	je svetnik!Bog se mu razodeva!	A
Hosana!« »Tiho!« zapove	nadškof	ostró.»Končali še nismo govora svojega.	A
ne sme čuti mojih besed!« Takoj izpregovori	nadškof	Martinus: »Ves dvor odstopi! Komur je ljubo	A
po apostolskega sedeža in po milosti božji	nadškof	te provincije, ukazujemo in hočemo, da bodi	A
* Napočil je drugi dan.	Nadškof	Martinus je zopet sedel na svojem prestolu v	A
svojem. »Morda vendar nikogar ne bode!« vzdihne	nadškof	na svojem prestolu.»Torej sem jim delal krivico	A
»Resne, svetlost, resne!«	Nadškof	Martinus obrne obraz proti stropu.Da ga ni preobvlad	A
vladarja. »Vseh deset proštov?« zaječi stari	nadškof.	»Vseh!«	A
prošt Ambrozij?« S tresočim glasom je govoril	nadškof	te besede.Takrat pa so se pozlačeni stropovi	A
svetlosti in visokosti!« »Čestitat?« začudi se	nadškof,	»in na čem?« »Na modrosti tvoje svetlosti in	A
Tudi vi se divite temu dekretu?« zaihti sivi	nadškof.	»Divimo se mu in povzdigujemo ga do néba, celsissim	A
sklenili soglasno, da se poprimemo teh dobrot.«	Nadškof	stisne roko v pest in izpregovori osorno: »Za	A
pred škofa svojega. »Vseh štiristo!« zaječi	nadškof	Martinus. »Vseh!«	A
biti deležni dobrot svetega dekreta?« vpraša	nadškof.	»Hočemo!	A
zapisuje svojih kanonikov srčne želje. Sivi	nadškof	pa vtem sprejema druge prosilce.Prihajali so	A
/ stran 142 . / Prezgodaj se je razveselil	nadškof	Martinus!V tistem hipu se namreč odpró vrata	A
stopnicah. Na svojem sedežu pa se je dvignil	nadškof	Martinus.Navzlic svoji starosti je stal kakor	A
navada je vendar nekoliko ponehala, odkar je umrl	nadškof	Jacobus LII.« »Kako to?«	A
»Kako to?« »Da ti govorim resnico: Sedanji	nadškof	ima sestro, kneginjo Marijo.Letá je odločno	A
je odločno nasprotovala sveti tezalnici, in	nadškof	Martinus je premehak, da bi se upiral rodni	A
obsezal ta dekret kaj pregrešnega? Ako ga je	nadškof	izdal, čemu ga je zopet preklical?« »Ali ni	A
Najpametnejši dekret je bil, kar jih je kdaj izdal	nadškof	emonski!« »Kaj bode takšen nadškof« ‒ izpregovori	A
kdaj izdal nadškof emonski!« »Kaj bode takšen	nadškof«	‒ izpregovori četrta ‒ soror Andrea ‒ »kaj nam	A
se dalo živeti!« »Vikarij Gregorij bodi nam	nadškof!	« kričé nekatere. »Kdo naj se nam ustavi, ako	A
»Govôri!« »	Nadškof	Martinus ponoči ni mogel spati; morila ga je	A
zapisan dekret, katerega je izdal drugi dan	nadškof	Martinus!« »Ali čujete?« zakriči razdražena	A
kakršno prija Bogu samemu!« »Čemu ga je preklical	nadškof	Martinus?« zatogoti se soror Fortunata. »Čemu	A
svojim? ‒ premotil ga je, da mu je odprl uho. Da,	nadškof	Martinus je odprl peklenskemu tujcu uho, in	A
pa vprašam, kako je s kanoniki in prošti?« »	Nadškof	Martinus,« odgovori pater poročnik, »zavleči	A
ošabnosti so minili!« izpregovori nadvikarij. »	Nadškof	Martinus je v ječi, in ti pojdeš za njim.	A
pričakoval smrti, in z mano so jo pričakovali	nadškof	Martinus, kneginja Marija in kaplan Primož.	A
Noč že lega po zemlji, ko se pripelje iz mesta	nadškof	Gregorij. In ž njim se pripelje deset proštov	A
Zasedejo vzvišene svoje prostore, in mladi	nadškof	takoj migne biričem, naj zapalijo grmado.Tako	A
tudi kaj imenitnega pripotovalo. Prišel je	nadškof	Verhovac iz Zagreba, škof iz Vidma, oni iz Lodija	A
« sem rekel. . /\ .. stran 40 . \/ »To je	nadškof.	« Vzel sem razglednico in se za kapelo spustil	A
gotovo ni prikupil katoliški cerkvi in pariški	nadškof	se je na vse kriplje upiral, da bi pisatelja	A
odšel iz dvorca v stolnico, kjer ga je čakal	nadškof.	Pred njim so korakali ubijalci njegovega deda	A
praške univerze Avguštin Smetana, ga je obiskal	nadškof,	ki je hotel za katoliško cerkev rešiti izgubljeno	A
do sitega najedel.« Zadnji slovenski goriški	nadškof,	Frančišek Sedej, žrtev fašistične in vatikanske	A
je naletel na pastirčka, ki je pasel svinje.	Nadškof	se je spustil z njim v pogovor in ga vprašal	A
Vidiš, dragi dečko, jaz sem tudi pastir,« omeni	nadškof.	»Koliko pa vi zaslužite?« je bil mali pogumen	A
zavzame pastirček. »Res je, dragi dečko!« pritrdi	nadškof.	»Uganil si, tudi takih imam mnogo.«	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani