Moja teta Rozalija, ta je preveč izobražena; kadar ji kaj pripovedujem, vedno mi sega v besedo. Če bi ji pravil o onem svetem Viljemu, ki je bil nadškof v Franciji, kako je že v nežnih dečjih letih zaničeval min ljivi blesk in puhle časti tega sveta in se je bal strupa, ki ga skriva zapeljiva vnanjost, pa ne bi dalo teti Rozaliji miru in bi rekla: »Kaj ne!« Še bi povedal, kako silen je bil omenjeni svetnik v zatajevanju čutov in nagnjenj in si je tako prislužil pri Bogu dar molitve v najvišji meri, pa bi ona: »Grozno!«