Vseh štiristo kanonikov se gnete okrog mize ubogega Gregorija, in ta piše in piše, da ga prstje bolé in da mu znoj kaplja na beli papir, kamor zapisuje svojih kanonikov srčne želje. Sivi nadškof pa vtem sprejema druge prosilce. Prihajali so, kakor prihajajo osé na medeno hruško, in vrata so si podajali iz roke v roko.