mak (694)

povsod z zelenim vzorcem preprežena ... In	mak!	Kako zasije, skrit v rumenem valovanju!	A
koncipient DR. DELAK Profesor	MAK	Njegova žena PAVLA ZARNIKOVA,	A
P a v l a. M a k med vrati svoje sobe	MAK	neroden, star človek z razoranim naivnim obrazom	A
MAKOVKA: Vsak čas mora priti, kakor je obljubil.	MAK:	Kadar pride, povej mu, da ga težkó pričakujemo	A
levi. Za njim F r o l è in V r a n č i č	MAK:	Ah, tukaj ste napósled ...Torej kaj je, kakó je	A
gospod profesor, da je Pavla njegov novi ideal?	MAK:	Meni je to popolnoma neznano ...Kadar je bil pri	A
svojemu idealu ... Veliko je takih duš med nami ...	MAK:	O Mlakarju bi se dalo težkó misliti ...Saj se	A
duša noč in propalost celó tam, kjer je ni.	MAK:	Pa kaj hoče prav za prav?Govorili ste o Pavli	A
najbolj romantična duša ... IVANKA: Kdo? Mlakar?	MAK:	Takó pripovedujejo ...Meni se je zdelo prvi hip	A
PAVLA: Zbogom, papá.	MAK:	Pa takó resno in melanholično?... Danes se mi	A
FROLÈ: Največ upanja imá Delak.	MAK:	Mislite? VRANČIČ: Ali če se natančneje pogleda	A
da se vdamo v to, kar je zdaj neizogibno.	MAK:	Jaz nimam proti Delaku ničesar; on je prijazen	A
-	MAK:	To sem tudi jaz že mislil ...Nobenega nasprotja	A
Saj v dnù srcá se gotovo razumemo.	MAK:	Pa dobro uspévajte kot samostojen advokat.Morda	A
za vaše blagodejno politično delovanje ...	MAK	med vrati obednice: Ana! DVANAJSTI PRIZOR	A
M a k o v k a. V r a n č i č e v k a	MAK:	Gospod Strnén se poslavlja. MAKOVKA: Kaj	A
že težkó čakala, kedaj se posloví ta človek.	MAK:	Kakšno novico? MAKOVKA: Hodil je menda za	A
IVANKA: Na cesti.	MAK:	A kakó se je to zgodilo? MAKOVKA: Kam je	A
Mraz me spreleta po licih.	MAK:	Jaz sem nedolžen na tej stvari; bog mi je priča	A
ali resnice se ne more in ne smé zamolčati.	MAK:	Vsekakor, vsekakor ...Naše mesto bi potrebovalo	A
jasno ... Mlakar je mislil na gospodično Pavlo?	MAK:	Takó govoré. DELAK: Hm ... in gospodične Pavle	A
prihajam o nepravem času; če vas motim, oprostite.	MAK:	Nikakor ne, gospod doktor; ljubó nam je, da	A
na vsakem oglu o tem. . / . / stran 59 . /	MAK:	Pavla se je odpeljala s Strnénom. MLAKAR	A
Za plačilo mi napravi sramoto in škandal.	MAK:	Samó te besede je pisala?Nič drugega.	A
soncu večernem na trgu skoz okna obrazki ko	mak	skrivno pokukali so.Pa zakaj?	A
njenih ust sladak, ko roža so, rubin in poljski	mak,	a kaj, ko te ne mara, bedni ljubček! A kaj,	A
smehu, té v joki, vse zarudele in vitke kot	mak,	v strahu kot ljuba po šumni poroki, ko se približa	A
roka je segla v prezrelo rž, kjer sije	mak,	na jasi košuta prisluhne stopinjam	A
log devica spe, tam za logom, v polju vsa ko	mak	cvete! Enaka Kedar pomlad v deželo hodi, posestri	A
tujini Tudi tukaj so poljane, tudi tukaj cvete	mak,	tudi tukaj se škrjanček vriskajoč dviguje v	A
Vendar nema je poljana, zame skrit svoj čar ima,	mak	me k sebi tu ne vabi, kot me vabil je doma.	A
zbira spomin, reke vesoljne v potoke. V očeh mu	mak	žari, v rokah drži ključe palač. Na podplatih	A
vrhu vzžarel in se bo prikazal veliki rdeči	mak.	A dimnik je bil črn in ugasel, samó videti je	A
vratc. Po terasah so oljke zelenkasto sive,	mak	pa žari pod njimi kakor rdeča zvijača.Kakor	A
krilcu zibalo na zelenem travniku kakor velik	mak.	- Bode! ...	A
zlatim pšeničnim klasjem je cvetel rdeči poljski	mak.	V temnih vratih je bila bela mornarska	A
vprašal: »Stric Andrej, povejte, od kod je prišel	mak?	« »Mak?« je ponovil stari mornar.	A
Stric Andrej, povejte, od kod je prišel mak?« »	Mak?	« je ponovil stari mornar.S palico je razgrnil	A
stebelca in rekel: »Poglejmo najprej, čemu je	mak	podoben.« »Čemu je podoben?« so ponovili	A
je po premolku oglasil stari mornar. »Poljski	mak	je podoben biču.« »Biču?« so se začudili	A
svinčeno zrno, debelo kot lešnik. In poglejte zdaj	mak.	Stebelce je ročaj, iz stebelca gredo poganjki	A
je popraskal stari mornar. »Zdaj vemo, da je	mak	podoben srednjeveškemu biču.Od tod pa do pravljice	A
»Nemara bo tudi Srečko pesnik.« »Ali je	mak	iz pesnika?« je zvedavo vprašala Jelica.	A
danes cvete med zlatim klasjem rdeči poljski	mak.	»Tako je to bilo,« je rekel stari mornar	A
sijaj, pa čeprav se zdi na prvi pogled pesem kot	mak	nebogljena in nepotrebna.« Veter je	A
peskoviti poti. Malo pozneje, za ovinkom, divji	mak	na obmejku že odpira liste.Dan je že, ko stopi	A
pritrjevale glave, in fesi so se gibali kakor cvetoč	mak	ob vetru. Mirno je povzel Vilar: »Ne vem sicer	A
roko, rahlo jo je stisnila ‒ rdeča je bila ko	mak	in pogledovala je Janka in pogledovala je očeta	A
njivami, na katerih je klasje že rumenelo. Rdeči	mak	in sinji modriž sta poskrbela za potrebno barvitost	A
smehljaj; kakor roža je Anka sredi polja, kakor	mak,	zakaj pisano rdeča je njena ruta in žito je	A
leti v polju, na beli poti njeno ruto, rdeči	mak	-- temveč v sladko‐otožni ljubezni do svojih	A
čistih lakteh so cvetele rdeče kaplje kakor	mak	na polju.Na glavi je nosil venec, iz trnja spleten	A
verando vrt, prostran vrt; rože bi rasle tam in	mak	... in na verandi pleteni stoli ... in tam bi sedeli	A
mislila: ”Zdaj sije sonce nanjo in se sveti kakor	mak.	“ Šla je po dolgi ulici in se je ozirala s	A
ustna, kakor ruta okoli tvojega vrata, kakor	mak,	ki se priklanja v polju, kakor nageljni na tvojem	A
vzpričo tega krasnega, pomladnega dne. Prijatelj	Mak	pa se je dolgočasil poleg ogromno debele gospe	A
vozimo, a konca le ni!“ je začel vzdihovati	Mak,	privzdignil levo koleno ter proseče pogledal	A
dvonadstropno poslopje: postaja na Drenovem.	Mak	se ves srečen osvobodi svojega sosedstva, vstane	A
skrivnostno ter si mèl roke. ”Toda, prosim, gospod	Mak,	- gospod Dob, prosim, potrpita za trenotek!	A
misliš, kaj ima posebnega?“ ”Bog ve kaj!“ odvrne	Mak.	”Kakšno novo povest morda.	A
poetično ... Ah, zdaj mi pride na misel! Gospod	Mak,	kaj pravite k tej‐le ideji; meni se zdi, da	A
ali se vama ne zdi?“ ”Res imenitno!“ pritrdi	Mak.	- ”Da vaša milostljiva tako lepo poje -“	A
večkrat, kakor doslej ... Vas na primer, gospod	Mak,	že ni bilo sem, če se ne motim, cele tri mesece	A
misel prva, vse drugo postranska stvar itd.	Mak	je sedel ves ta čas nepremično na svojem stolu	A
s svojim tenkim glasom. ”Ali vidite, gospod	Mak,	kakor španski vitezi pod balkonom: tam gori	A
pogled iz povešenih oči Aninih. ”Kako misliš,	Mak,	o tej ... Ani?“ ”Imeniten, čisto pravilen rimski	A
* Stopila sva iz kupéja.	Mak	se je jezil nad dvoriščem pred drenovško postajo	A
na kozarec vina v Petranovo gostilno?“ odvrne	Mak.	”Tam se lahko kaj pogovorimo o ... literaturi.	A
mizo. Načelnik je začel pripovedovati, toda	Mak	se je tako navdušil za natakarico (imela je	A
slučaju drugače izraziti ... No, kaj mislite, gospod	Mak?	“ ”Jaz vas naravnost občudujem, gospod!“	A
Zunaj je še vedno deževalo.	Mak	je posadil poleg sebe lepo natakarico, gospod	A
drevja na blatna tla, na tujo, mrzlo zemljo. ”	Mak!	Ná, tu čitaj!... Krasna slika!	A
postajni načelnik. ”Kaj misliš o vsej stvari,	Mak?	“ ”Nič; to je nekaj navadnega.	A
paradiž in angele v njem. Tam pred menoj, kakor	mak	iz žita, se je zasvetila rdeča ruta.Od daleč	A
rebri, ne okna, z nageljni zastrtega. Rdeči	mak	se veselo smeje sredi polja, v soncu; kaj bi	A
veselo smeje sredi polja, v soncu; kaj bi rdeči	mak	v vazi, na polici, v mraku?... Zdaj ni imela tiste	A
široko napete, rad bi že videl ta razcveli	mak!	Mati, kuhajte žganje, da ne bodo gostje godrnjali	A
in božal in poljubljal njenih ustnic žareči	mak.	”Francka, dokler se nadalje in do kraja ne	A
sedela babica, in pa ura je še visela na steni.	Mak	pride notri. ”No, babica, zdaj pa kar na	A
bi se ji kaj zgodilo.“ Babica je vstala in	Mak	je stopil na stol.Ali takrat, sam Bog vé, kako	A
stene in hotel stopiti na tla, stol zaškriplje,	Mak	stegne roki in ura pade na tlà.To je bilo vse	A
Andrejaševi, držala je uro v naročju in tarnala.	Mak	se je silno jezil. ”Kaj vraga, saj to se	A
tarnala je babica, ”kaj ti nisem rekla -.“	Mak	se je ujezil. ”Molčite vendar naposled!	A
Košmerlju, da jo malo popravi!“ opomni nekoč	Mak	svoji ženi. Babica se zgane, nagne glavo	A
pa naj govori o drugem, kakor o svoji uri.	Mak	je tiho šival pri svoji mizi.Žena je odšlà nekam	A
mene je strah, - tam pod uro, - ali ne vidiš?“	Mak	vstane, da pogleda, kaj bi bilo.Ko se skloni	A
“ odgovori Makovka in se zagrne čez glavo.	Mak	prižge luč, a to je trajalo precej časa, zakaj	A
Kaj so iskali tam ... in ponoči?“ vpraševal je	Mak	najmanj po desetkrat na dan. ”Uro so slišali	A
drugega...« Solze so ji udušile nadaljne besede, ko	mak	je rdel njen obraz.Bila je divna v tem trenotku	A
rdečino, težkal klas sive rži in smukal živi	mak,	ki je tu, tam gorel iz težkega klasovja.	A
izpulil modriž ali pa utrgal kimajoči rdeči	mak.	V razoru nekje mu je pritrjevala plaha prepelica	A
jasno nebo. Žita so valovila po polju, in	mak	in plavica z njimi.Trave so bile kakor mašni	A
človek. Velike skalne vetrnice in beli nizki	mak	so potrepetavali med blazinami drobnega rdečega	A
»Romeo, Romeo, ta ti pleše po glavi; kakor	mak	tenak in šibak; v kratki svilnati suknjici z	A
ji pobelijo ko sneg, lica pa zarde ko poljski	mak,	in v vodi je sama videla, da ji je povrnil Bog	A
zlasti še poteze okoli ust. »Ti si mojega polja	mak,	ti si mojih večerov slak!« Ana je pogledala	A
njem, roža sanja in kima s povešeno glavico,	mak	maje svoje veliko rdeče oko in tudi jaz ga čutim	A
vsi bomo še dolgo živeli. O, kako lep je rdeč	mak,	ki ziblje svojo žarečo glavo sredi žitnega polja	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

1 101 201 301 401 501 601 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani