nova beseda iz Slovenije

mak (694)


povsod z zelenim vzorcem preprežena ... In      mak!     Kako zasije, skrit v rumenem valovanju!   A
koncipient DR. DELAK Profesor      MAK      Njegova žena PAVLA ZARNIKOVA,  A
P a v l a. M a k med vrati svoje sobe      MAK      neroden, star človek z razoranim naivnim obrazom  A
MAKOVKA: Vsak čas mora priti, kakor je obljubil.      MAK:      Kadar pride, povej mu, da ga težkó pričakujemo  A
levi. Za njim F r o l è in V r a n č i č      MAK:      Ah, tukaj ste napósled ...Torej kaj je, kakó je  A
gospod profesor, da je Pavla njegov novi ideal?      MAK:      Meni je to popolnoma neznano ...Kadar je bil pri  A
svojemu idealu ... Veliko je takih duš med nami ...      MAK:      O Mlakarju bi se dalo težkó misliti ...Saj se  A
duša noč in propalost celó tam, kjer je ni.      MAK:      Pa kaj hoče prav za prav?Govorili ste o Pavli  A
najbolj romantična duša ... IVANKA: Kdo? Mlakar?      MAK:      Takó pripovedujejo ...Meni se je zdelo prvi hip  A
PAVLA: Zbogom, papá.      MAK:      Pa takó resno in melanholično?... Danes se mi  A
FROLÈ: Največ upanja imá Delak.      MAK:      Mislite? VRANČIČ: Ali če se natančneje pogleda  A
da se vdamo v to, kar je zdaj neizogibno.      MAK:      Jaz nimam proti Delaku ničesar; on je prijazen  A
-      MAK:      To sem tudi jaz že mislil ...Nobenega nasprotja  A
Saj v dnù srcá se gotovo razumemo.      MAK:      Pa dobro uspévajte kot samostojen advokat.Morda  A
za vaše blagodejno politično delovanje ...      MAK      med vrati obednice: Ana! DVANAJSTI PRIZOR  A
M a k o v k a. V r a n č i č e v k a      MAK:      Gospod Strnén se poslavlja. MAKOVKA: Kaj  A
že težkó čakala, kedaj se posloví ta človek.      MAK:      Kakšno novico? MAKOVKA: Hodil je menda za  A
IVANKA: Na cesti.      MAK:      A kakó se je to zgodilo? MAKOVKA: Kam je  A
Mraz me spreleta po licih.      MAK:      Jaz sem nedolžen na tej stvari; bog mi je priča  A
ali resnice se ne more in ne smé zamolčati.      MAK:      Vsekakor, vsekakor ...Naše mesto bi potrebovalo  A
jasno ... Mlakar je mislil na gospodično Pavlo?      MAK:      Takó govoré. DELAK: Hm ... in gospodične Pavle  A
prihajam o nepravem času; če vas motim, oprostite.      MAK:      Nikakor ne, gospod doktor; ljubó nam je, da  A
na vsakem oglu o tem. . / . / stran 59 . /      MAK:      Pavla se je odpeljala s Strnénom. MLAKAR  A
Za plačilo mi napravi sramoto in škandal.      MAK:      Samó te besede je pisala?Nič drugega.   A
soncu večernem na trgu skoz okna obrazki ko      mak      skrivno pokukali so.Pa zakaj?   A
njenih ust sladak, ko roža so, rubin in poljski      mak,      a kaj, ko te ne mara, bedni ljubček! A kaj,  A
smehu, té v joki, vse zarudele in vitke kot      mak,      v strahu kot ljuba po šumni poroki, ko se približa  A
roka je segla v prezrelo rž, kjer sije      mak,      na jasi košuta prisluhne stopinjam   A
log devica spe, tam za logom, v polju vsa ko      mak      cvete! Enaka Kedar pomlad v deželo hodi, posestri  A
tujini Tudi tukaj so poljane, tudi tukaj cvete      mak,      tudi tukaj se škrjanček vriskajoč dviguje v  A
Vendar nema je poljana, zame skrit svoj čar ima,      mak      me k sebi tu ne vabi, kot me vabil je doma.  A
zbira spomin, reke vesoljne v potoke. V očeh mu      mak      žari, v rokah drži ključe palač. Na podplatih  A
vrhu vzžarel in se bo prikazal veliki rdeči      mak.     A dimnik je bil črn in ugasel, samó videti je  A
vratc. Po terasah so oljke zelenkasto sive,      mak      pa žari pod njimi kakor rdeča zvijača.Kakor  A
krilcu zibalo na zelenem travniku kakor velik      mak.      - Bode! ...  A
zlatim pšeničnim klasjem je cvetel rdeči poljski      mak.      V temnih vratih je bila bela mornarska  A
vprašal: »Stric Andrej, povejte, od kod je prišel      mak?     « »Mak?« je ponovil stari mornar.  A
Stric Andrej, povejte, od kod je prišel mak?« »     Mak?     « je ponovil stari mornar.S palico je razgrnil  A
stebelca in rekel: »Poglejmo najprej, čemu je      mak      podoben.« »Čemu je podoben?« so ponovili  A
je po premolku oglasil stari mornar. »Poljski      mak      je podoben biču.« »Biču?« so se začudili  A
svinčeno zrno, debelo kot lešnik. In poglejte zdaj      mak.     Stebelce je ročaj, iz stebelca gredo poganjki  A
je popraskal stari mornar. »Zdaj vemo, da je      mak      podoben srednjeveškemu biču.Od tod pa do pravljice  A
»Nemara bo tudi Srečko pesnik.« »Ali je      mak      iz pesnika?« je zvedavo vprašala Jelica.   A
danes cvete med zlatim klasjem rdeči poljski      mak.      »Tako je to bilo,« je rekel stari mornar  A
sijaj, pa čeprav se zdi na prvi pogled pesem kot      mak      nebogljena in nepotrebna.« Veter je  A
peskoviti poti. Malo pozneje, za ovinkom, divji      mak      na obmejku že odpira liste.Dan je že, ko stopi  A
pritrjevale glave, in fesi so se gibali kakor cvetoč      mak      ob vetru. Mirno je povzel Vilar: »Ne vem sicer  A
roko, rahlo jo je stisnila ‒ rdeča je bila ko      mak      in pogledovala je Janka in pogledovala je očeta  A
njivami, na katerih je klasje že rumenelo. Rdeči      mak      in sinji modriž sta poskrbela za potrebno barvitost  A
smehljaj; kakor roža je Anka sredi polja, kakor      mak,      zakaj pisano rdeča je njena ruta in žito je  A
leti v polju, na beli poti njeno ruto, rdeči      mak      -- temveč v sladko‐otožni ljubezni do svojih  A
čistih lakteh so cvetele rdeče kaplje kakor      mak      na polju.Na glavi je nosil venec, iz trnja spleten  A
verando vrt, prostran vrt; rože bi rasle tam in      mak      ... in na verandi pleteni stoli ... in tam bi sedeli  A
mislila: ”Zdaj sije sonce nanjo in se sveti kakor      mak.     “ Šla je po dolgi ulici in se je ozirala s  A
ustna, kakor ruta okoli tvojega vrata, kakor      mak,      ki se priklanja v polju, kakor nageljni na tvojem  A
vzpričo tega krasnega, pomladnega dne. Prijatelj      Mak      pa se je dolgočasil poleg ogromno debele gospe  A
vozimo, a konca le ni!“ je začel vzdihovati      Mak,      privzdignil levo koleno ter proseče pogledal  A
dvonadstropno poslopje: postaja na Drenovem.      Mak      se ves srečen osvobodi svojega sosedstva, vstane  A
skrivnostno ter si mèl roke. ”Toda, prosim, gospod      Mak,      - gospod Dob, prosim, potrpita za trenotek!  A
misliš, kaj ima posebnega?“ ”Bog ve kaj!“ odvrne      Mak.     ”Kakšno novo povest morda.  A
poetično ... Ah, zdaj mi pride na misel! Gospod      Mak,      kaj pravite k tej‐le ideji; meni se zdi, da  A
ali se vama ne zdi?“ ”Res imenitno!“ pritrdi      Mak.     - ”Da vaša milostljiva tako lepo poje -“   A
večkrat, kakor doslej ... Vas na primer, gospod      Mak,      že ni bilo sem, če se ne motim, cele tri mesece  A
misel prva, vse drugo postranska stvar itd.      Mak      je sedel ves ta čas nepremično na svojem stolu  A
s svojim tenkim glasom. ”Ali vidite, gospod      Mak,      kakor španski vitezi pod balkonom: tam gori  A
pogled iz povešenih oči Aninih. ”Kako misliš,      Mak,      o tej ... Ani?“ ”Imeniten, čisto pravilen rimski  A
* Stopila sva iz kupéja.      Mak      se je jezil nad dvoriščem pred drenovško postajo  A
na kozarec vina v Petranovo gostilno?“ odvrne      Mak.     ”Tam se lahko kaj pogovorimo o ... literaturi.  A
mizo. Načelnik je začel pripovedovati, toda      Mak      se je tako navdušil za natakarico (imela je  A
slučaju drugače izraziti ... No, kaj mislite, gospod      Mak?     “ ”Jaz vas naravnost občudujem, gospod!“   A
Zunaj je še vedno deževalo.      Mak      je posadil poleg sebe lepo natakarico, gospod  A
drevja na blatna tla, na tujo, mrzlo zemljo. ”     Mak!      Ná, tu čitaj!... Krasna slika!  A
postajni načelnik. ”Kaj misliš o vsej stvari,      Mak?     “ ”Nič; to je nekaj navadnega.  A
paradiž in angele v njem. Tam pred menoj, kakor      mak      iz žita, se je zasvetila rdeča ruta.Od daleč  A
rebri, ne okna, z nageljni zastrtega. Rdeči      mak      se veselo smeje sredi polja, v soncu; kaj bi  A
veselo smeje sredi polja, v soncu; kaj bi rdeči      mak      v vazi, na polici, v mraku?... Zdaj ni imela tiste  A
široko napete, rad bi že videl ta razcveli      mak!     Mati, kuhajte žganje, da ne bodo gostje godrnjali  A
in božal in poljubljal njenih ustnic žareči      mak.      ”Francka, dokler se nadalje in do kraja ne  A
sedela babica, in pa ura je še visela na steni.      Mak      pride notri. ”No, babica, zdaj pa kar na  A
bi se ji kaj zgodilo.“ Babica je vstala in      Mak      je stopil na stol.Ali takrat, sam Bog vé, kako  A
stene in hotel stopiti na tla, stol zaškriplje,      Mak      stegne roki in ura pade na tlà.To je bilo vse  A
Andrejaševi, držala je uro v naročju in tarnala.      Mak      se je silno jezil. ”Kaj vraga, saj to se  A
tarnala je babica, ”kaj ti nisem rekla -.“      Mak      se je ujezil. ”Molčite vendar naposled!  A
Košmerlju, da jo malo popravi!“ opomni nekoč      Mak      svoji ženi. Babica se zgane, nagne glavo  A
pa naj govori o drugem, kakor o svoji uri.      Mak      je tiho šival pri svoji mizi.Žena je odšlà nekam  A
mene je strah, - tam pod uro, - ali ne vidiš?“      Mak      vstane, da pogleda, kaj bi bilo.Ko se skloni  A
“ odgovori Makovka in se zagrne čez glavo.      Mak      prižge luč, a to je trajalo precej časa, zakaj  A
Kaj so iskali tam ... in ponoči?“ vpraševal je      Mak      najmanj po desetkrat na dan. ”Uro so slišali  A
drugega...« Solze so ji udušile nadaljne besede, ko      mak      je rdel njen obraz.Bila je divna v tem trenotku  A
rdečino, težkal klas sive rži in smukal živi      mak,      ki je tu, tam gorel iz težkega klasovja.   A
izpulil modriž ali pa utrgal kimajoči rdeči      mak.     V razoru nekje mu je pritrjevala plaha prepelica  A
jasno nebo. Žita so valovila po polju, in      mak      in plavica z njimi.Trave so bile kakor mašni  A
človek. Velike skalne vetrnice in beli nizki      mak      so potrepetavali med blazinami drobnega rdečega  A
»Romeo, Romeo, ta ti pleše po glavi; kakor      mak      tenak in šibak; v kratki svilnati suknjici z  A
ji pobelijo ko sneg, lica pa zarde ko poljski      mak,      in v vodi je sama videla, da ji je povrnil Bog  A
zlasti še poteze okoli ust. »Ti si mojega polja      mak,      ti si mojih večerov slak!« Ana je pogledala  A
njem, roža sanja in kima s povešeno glavico,      mak      maje svoje veliko rdeče oko in tudi jaz ga čutim  A
vsi bomo še dolgo živeli. O, kako lep je rdeč      mak,      ki ziblje svojo žarečo glavo sredi žitnega polja  A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

1 101 201 301 401 501 601 ▶ ▷



  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani


Strežnik Inštituta za slov. jezik Fr. Ramovša ZRC SAZU Iskalnik: NEVA