nova beseda
iz Slovenije
Ivan Cankar: Brez doma (2), poved v sobesedilu:
Preko ravni se beli pot, po poti gre Anka. Petnajst let ji je bilo, zdaj ji bo pač že dvajset let; zmerom še je tak otroški njen rjavi obraz, še zmerom so tak vesele in nedolžne njene temne oči; narahlo je upognjena glava, na ustnicah tih smehljaj; kakor roža je Anka sredi polja, kakor mak, zakaj pisano rdeča je njena ruta in žito je tako visoko in Anka je tako majhna, da sega komaj z glavo čez klasje ... Gre Anka, gre in vzklikne nenadoma vsa osupla in prestrašena: ”Kaj ti si, Jan, ali tvoj duh?“
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani