ljubček (227)

Roditelje zataji in imé! Če ne, pa reci, da si	ljubček	moj in jaz ne bom več Capuletova! ROMEO	A
ROMEO stopi bliže Primem te za besedo: reci mi	ljubček	in prekrščen sem in nečem biti nič več Romeo	A
A ljuba, ljuba dojka, dáj povej mi: kaj dela	ljubček	moj? DOJKA Vaš ljubček pravi, kakor fin gospod	A
ljubček moj? . / . / stran 198 . / DOJKA Vaš	ljubček	pravi, kakor fin gospod - in vljuden in prijazen	A
Kako mi čudno odgovarjaš, glej! ”Vaš	ljubček	pravi, kakor fin gospod - kje pa je Vaša mati	A
pojdem drugam po lestvico, da spleza Vam ponoči	ljubček	v gorko gnezdece.Uboga sem žival tovorna jaz	A
povejte, sveti mož: kje je Romeo, gospodične	ljubček?	LORENZO Na tleh leží, svojih solzá pijan	A
uhó. Tam na granati poje vsako noč; verjemi,	ljubček,	meni: bil je slavec. ROMEO Škrjanec je	A
JULIJA gleda za njim skozi okno Prijatelj!	Ljubček!	Mož!	A
Kaj je to? Čaša, ki se	ljubček	moj oklepa s krčevito jo roko.- Strup, vidim	A
človek na svetu trpeti mora. Brez zatajevanja,	ljubček,	ni nič.« Jaz pa sem bežal brž čez stopnice	A
brez plače in poljubček vroč krasotici... In	ljubček	gre proč, po gorici glasno ukajoč, tebe, znamenje	A
zove, kakor da lehno pozvanja: »Zdrami se, moj	ljubček,	zdrami, kaj si se tako zamaknil, tam med črnimi	A
»Pozdravljen! Si li ti, moj	ljubček,	kaj?« Strmeč in plašen se ozrem nazaj, ne vidim	A
bajnem krasu. Kaj si morda iz onih Delfov,	ljubček,	ki si naredil pesmi tolik kupček, nabrencanih	A
in poljski mak, a kaj, ko te ne mara, bedni	ljubček!	A kaj, ko drugih ji sledi cel kupček: moj don	A
jambori visoki, jadra od snegá. V ladiji se vozi	ljubček,	mlad mornar, v daljne kraje hodi ljubček, mlad	A
vozi ljubček, mlad mornar, v daljne kraje hodi	ljubček,	mlad mornar. Rekel je, da pride že čez leta	A
iz daljnega li mesta? Povej, ali morda te	ljubček	okrog vratú pripel je in zraven nedolžno devico	A
zvija. A ti, novčič oglodani, ti si res moj	ljubček,	pa še eden, pa še eden. dobršen bo kupček.	A
“Ak je blizo tista cesta, moraš vzet′ me,	ljubček	moj! de, pogledat tuje mesta, bom peljala se	A
zakon daj rokó.” “Tebi jaz ne bom nezvesta,	ljubček!	ti si tiček zrel: ko železna pride cesta, varij	A
krst.” “Ak kaj tacga se napravi, boš počakal,	ljubček	moj! Vselej mož najmanj zapravi, ak ženico	A
bera besedí ne bo velika.” Pisar “Pečene,	ljubček!	pišeta na svéti nikomur niso v grlo priletele	A
vstala, ti ponosno meni si dejala: ‚Čuj me,	ljubček,	žalosten ne bodi, več pod okno moje mi ne	A
sobico odpahne in v ljubeče mu roké omahne. ”	Ljubček	zvesti, srce mi umíra, črni grob že meni	A
nedelje me graščak je ljubil, mene, tebe,	ljubček	je pogubil ... O tri dolga leta je trpelo,	A
in nazaj te ní. Poročíla ni o tebi	ljubček,	od tedàj, kar iskàt zlatá in srébra šel	A
in zaíde čas beží, beží ali tebe, tebe,	ljubček	le nazaj še ní ...“ ”Kdó si, kdo si, temen	A
smrtnobled obràz ...?“ ”Kaj me ne poznaš več draga	ljubček	tvoj sem jaz.“ ”Romal sem tri dolga leta	A
ni‐li hitel tod?“ ”To je bil tvoj bledi	ljubček;	tod je hítel res; iz vasí je bežal dalje	A
temno drevje: ”O povéj povéj, ali ni moj	ljubček	hitel po stezici tej.“ In tedàj v večernem	A
vetru zašepeče les: ”Tvoj obupni, bledi	ljubček	tod je hitel res.“ In ob jezeru se tožno	A
ne prašaj bolna deva ti ... ”Ali ni moj	ljubček	bežal, sova, tod mimó?“ In ob jezeru ji	A
svet ...“ ”O postoj, da te objamem, zvesti	ljubček	ti ...“ In nad devo tožno v noči jezero	A
Poznaš jo li? Oj	ljubček	moj tijà, oj tjà hotela bi s teboj!	A
bolestne solze rosíle mí očí ”Zakaj žaluješ,	ljubček	moj?“ prašala si me ti. Ne bráni mojim	A
nebu dvíga nikóli ni svetíla mi. DA BI	LJUBČEK	TE ZAPUSTIL Da bi ljubček to zapustil	A
DA BI LJUBČEK TE ZAPUSTIL Da bi	ljubček	to zapustil kot si nékdaj mene tí, da	A
Milena dá prisegla si nekdaj: ”Zlati	ljubček	moj, spomládi pridem k tebi v tuji kraj!	A
ni bratec [nečitljivo] Milan, to je novi	ljubček	moj, ti pa vódi me k oltarju, ko se poroči	A
čudosladko vino, prelepa je točajka tam. ”Oj	ljubček,	dolgo je že tega kar bil si zadnjikrat pri	A
ne, ne hodi več od tukaj, samo nocoj ne,	ljubček	moj; takó mi je pustó in težko, noči je	A
ne, ne hodi več od tukaj, samo nocoj ne,	ljubček	moj; takó mi je pustó in težko, noči je	A
sem je plavala, čez krov se je nagnila. ”O	ljubček,	ljubček, kaj molčiš, zakaj v obraz tako blediš	A
plavala, čez krov se je nagnila. ”O ljubček,	ljubček,	kaj molčiš, zakaj v obraz tako blediš,	A
pod balkonom postojím. ”Kam, oj kam, moj	ljubček	zlati, kam se ti takó mudí?...	A
15 Molil sem sinoči v cerkvi, da te	ljubček	zapustí, da bi ti srcé trpelo, kakor	A
... ”Oj	ljubček,	dolgo je že tega, kar bil si zadnjikrat	A
ne, ne hodi več od tukaj, samó nocoj ne,	ljubček	moj; takó mi je ledeno v prsih ... Nočí	A
ne, ne hodi več od tukaj, samó nocoj ne,	ljubček	moj; takó mi je ledeno v prsih ... Nočí	A
𠆪h, kakó je mrzlo, temno tu pri tebi,	ljubček	moj!...‘	A
ljubezni raj kot morje neizmerno -- A	ljubček,	ljubček, kaj molčiš, zakaj v obraz takó bledíš	A
raj kot morje neizmerno -- A ljubček,	ljubček,	kaj molčiš, zakaj v obraz takó bledíš,	A
Žalostno mi je živeti, žalostno brez tebe,	ljubček;	vsi me gledajo kot tujko, samo ti si mi	A
samo ti si mi ostàl. Ah, saj si dejal mi,	ljubček,	da se vrneš hitro, hitro, in me pred oltar	A
je trudna duša moja. Na persih zadremlji mi,	ljubček	moj! V naročji ti bodem jaz zadremala; Ti kos	A
merzli poljubi nocoj! O ljubi me, ljubi, ti	ljubček	moj! Ko zjutraj na nebu zvezde bledé, Domu še	A
le še nocój naj mesec bo svetèl, ko k meni	ljubček	moj bo zadnjikrat prišèl. Čez to ravnó poljé	A
hiti, klic vedno dalje se glasi. »Počakaj,	ljubček	moj, postój, postój, ne beži pred menoj!« »Le	A
čeveljčke, zdaj bom pa še svoje noge. Po vasi	ljubček	prižvižglja in znamenje navadno da, zavriska	A
Na vrata bi trkal, pa zanje ne vem. »	Ljubček,	saj veš, da v kamrici sem.« Luštno je ljubiti	A
prepelica prepeluje tam v zelenem travniku.	Ljubček	moj kosico brusi tam v zelenem travniku: mrzla	A
obljub′vala, desno roko mi podala in si rekla: »	Ljubček	moj, jaz sem tvoja, ti si moj!« Več ne veš in	A
snoč′ hodila, da te ni b′lo tak′ dolgo domov? »	Ljubček	ti moj, po vrtu sem hodila, zato me ni b′lo	A
tam mudila, da te ni b′lo tak′ dolgo domov? »	Ljubček	ti moj, sem pušeljc ti nar′dila, zato me ni	A
postelje vstala, na zvezdice gledat′ je šla. »Oj,	ljubček	ti moj, oj, kje si ti hodil, da te ni b′lo tak	A
rajtal bit′ far, pa m′ je ljub′ca branila: »Oh,	ljubček,	nikar!« Pa če s′ rajtal študirat′, če s′ rajtal	A
oj, kje si doma? Povej, kje stanuješ, moj	ljubček	srca! Po hribih, dolinah za tabo hitim, te videti	A
prepelica prepeluje tam v zelenim travniku.	Ljubček	moj kosico brusi v zelenim travniku; mrzla rosa	A
tičic si je nalovila, res jih pesem je učila: »	Ljubček,	tebi vsak dan huje! Kaj si neki šel na tuje	A
njih zaspala, nikdar več ni s spanjšic vstala.	Ljubček	pride ′z daljnih krajev, pa prepozno dokaj mlajev	A
. / stran 44 . / pa zanj bridke, nevesele: »	Ljubček,	tebi vsak dan huje! Kaj si neki šel na tuje	A
grmi in se bliska Po gorah grmi in se bliska,	ljubček	moj po polji vriska. Žvižgaj, žvižgaj ali poj	A
se je kar stresel od studa lin brž pogledal.	Ljubček,	nič nimamo jesti, nimamo jesti, je rekla in	A
Kaj potem, je rekel, saj bomo spali.	Ljubček,	preden bomo spali, bi morali kaj jesti, je rekla	A
V nahrbtniku imam še nekaj kruha, je rekel.	Ljubček,	čisto premočen je, je rekla.Kaj ne moremo jesti	A
jesti mokrega, je rekel in slutil njeno nakano.	Ljubček,	midva že, kaj pa gospod zdravnik, je rekla.	A
Kaj nima nič jesti? je rekel.	Ljubček,	nič nima jesti in zelo lačen je in prosi naju	A
Zakaj pa ne gre sam, je rekel.	Ljubček,	kaj pa hvaležnost, tako prijazno naju je sprejel	A
Pa greva oba, je rekel.	Ljubček,	mene vendar ne boš vlačil po tem dežju, je rekla	A
Zakaj pa ne greš z menoj, je rekel.	Ljubček,	ne bodi no tak, nekdo mora biti s prijaznim	A
ritiskala dlan na Adamovo vroče čelo. - Oh, norček,	ljubček,	bebljavček, je rekla in lovila Adamovo roko	A
»Ja.« »	Ljubček,	zbeži, če lahko...«Zajokala je, povsem zlomljena	A
stisne tujcu roko. »Ovidij je bil vedno moj	ljubček.	Prodit bellum, tako pravi, quod pugnat utroque	A
Bolan bom jutri in pojutršnjem ‒« »Tako naredi,	ljubček!	Naj se drugi rujejo s številkami, ti pa ostaneš	A
»zakaj sem vesela? Zato ker imam škaf, moj	ljubček	zlati, in mi ni treba v perišču nositi pomij	A
pozabljamo, da ima neumrjočo dušo tudi. »Moj	ljubček,	« je dejal ‒ ljubček mu je druga vajena beseda	A
neumrjočo dušo tudi. »Moj ljubček,« je dejal ‒	ljubček	mu je druga vajena beseda in pomeni toliko kakor	A
vajena beseda in pomeni toliko kakor osel ‒ »moj	ljubček,	pri meni je red in ugled in izpodbuda.Duša,	A
ji gre še službeni naslov. Red mora biti, moj	ljubček,	in ugled in izpodbuda, to je za neumrjočo dušo	A
iskrenimi čestitkami od mene in žene. Vidiš,	ljubček,	to je tisto, po čemer koprni neumrjoča duša	A
Naša Pepa? ‒ Le počasi,	ljubček!	Ali veš, kaj govoriš?	A
nisem umazanec, Pepa ni neumna, ampak ti, moj	ljubček,	ti si osel.« Moj prijatelj, oficial na financi	A
paglavca, če sva tudi na oči to, kar sva. E,	ljubček,	poznam svet!In da mi daš denarja dovolj!	A
motril z razprtimi očmi. »Učila se bova, da,	ljubček	moj!« »Boste hudi?«	A
Ženin?	Ljubček?	« Mara je pokazala na Alenino razglednico	A
Saj sem ti jo pokazal včeraj!« »	Ljubček,	pozabi sanje!Pokrižaj se in vstani!«	A
pošteni družbi, kakopa! Minka, seveda, in vaš	ljubček,	hahaha, poštena družba!« Aleno je speklo	A
mežikalo dvoje drobnih, zelenih očesc. ”Ti	ljubček	moj, in kaj poreče tvoje deklè?“ je šepetala	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

1 101 201 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani