krjavelj (274)

na predstavo; kakor takrat, ko je bil na odru	Krjavelj.	Vse polno ljudi je sedelo v temi in vsi so bili	A
kolenih, on, Branko, pa papanu. In je prišel	Krjavelj	in se ves čas zvijal kakor fakir in mežikal	A
stran 65 . \/ 5 Ko je Branko zaspal, pa se je	Krjavelj	spet vrnil in stegoval vrat; neverjetno ga je	A
ampak Nande niti zlodeju ni več podoben in	Krjavelj	se je izpremenil, da bi ga rodna mati ne spoznala	A
nad pripovedovalce in prišlo je pohujšanje.	Krjavelj	se je postaral in umrl, Jurčič mu je postavil	A
kjer je vsakdo lahko razločno bral: ”To je	Krjavelj,	ker preklinja!“-- ”To je Nande, plemeniti rokovnjač	A
solzami objokaval polišinelovo smrt. Kje si,	Krjavelj?	Kje si, Nande?	A
preokoren v dogajanju po gradovih, blizu pa mu je	Krjavelj,	vaški original z moje Muljave...« je razlagal	A
modre, učene glave, pa je bolj neumen ko ti,	Krjavelj,	ki ne veš nič; ná, pojdi pit!« Ta poslednji	A
stopil in se mizi približal. Ali preden je	Krjavelj	prijel za kupo, da bi radodarnemu sosedu odpil	A
nas?« »Aha, dobro govoriš, Martin!« oglasi se	Krjavelj	in izpije glaž.Drugi možje so pak molčali na	A
mogel dalje govoriti, ker ga je stari dedček	Krjavelj	vedno pod mizo z nogo becal in silno z očmi	A
šel ven. »Ali niste mogli molčati!« jezi se	Krjavelj.	»Kaj je bilo treba blebevsati o Piškávu, morski	A
Zupan Prišel bo en možiček! Stara pesem	Krjavelj,	mož, ki je poslednje besede govoril, zdi se	A
prtnenice so segale samo do kolena, kjer je	Krjavelj	za malo péd bose kože kazal, ker so bile golenice	A
zapeljati neumnim nošam mlajšega sveta. Pa da bi	Krjavelj	pokazal, da je svoje dni cesarja služil, torej	A
zamašiti. Ni namreč znano, kje se je naš dedek	Krjavelj	‒ rodil, ni znano, kje je pastirčeval in fantoval	A
katera je bila za prvi tram v hiši, ki si jo je	Krjavelj	na pusti Obrščakovi njivi tik hoste postavil	A
Krjavlja samo miši in podgane v nji gospodarijo.	Krjavelj	je smolo bral po hosti ter jo prekuhaval in	A
stori srečnega v nesreči ‒ dejali so, da je	Krjavelj	dobra duša, samo malo neumen. In vendar Krjavelj	A
Krjavelj dobra duša, samo malo neumen. In vendar	Krjavelj	ni nič posebnega počenjal.Smolo bral, kislega	A
vsaj malo prismojenega. Ker so vedeli, da je	Krjavelj	dobra duša in rad ustreže, imeli so ga za Jurčka	A
jih je bilo, ki celo niso verovali, da je bil	Krjavelj	kdaj morski vojak, ampak so hoteli vedeti, da	A
vzameva Krjavljevo za resnično. »Tako ti praviš,	Krjavelj,	da se temu Martinku ne sme o čemer si bodi govoriti	A
. / . / stran 50 . / Ne sme se, ne!« vpije	Krjavelj,	ki je imel zraven naštetih še to dobro lastnost	A
Kaj ti kaj pové?« »Nič ne pové!« odgovori	Krjavelj.	»Če je hudiču zapisan, kar jaz mislim, ker ima	A
reči: zdaj ga imamo, poslušajte. In res je bil	Krjavelj	naenkrat ves živ. »O, to pa to!	A
rekel, da o polnoči,« seže mu France v besedo.	Krjavelj	se ni dal ni temu ugovoru ni smehu motiti, ampak	A
ozdravil, kozo, že dobro dolgo let je tega,« pravi	Krjavelj	in prazno kupo na mizo postavi. »Kako si jo	A
da je hudobija v krvi?« »To je da!« vpije	Krjavelj.	»Slaba kri sama stori pri živali in pri človeku	A
se pa jaz kaj pregrešil? Nikoli!« odgovori	Krjavelj	malo hud.»Klin se s klinom zbija, vino z vinom	A
brazdo hoditi. Bučar pride póme in pravi: ‚Pojdi,	Krjavelj,	pojdi, boš namesto Urha ene tri kraje povlekel	A
kosti zopet nazaj stopile.« Vem, da bi bil	Krjavelj	tisto popoldne še nekateri izmislek svoje modre	A
Med to krdeljo je sedel tudi naš prijatelj	Krjavelj	in se je mastil s kostmi, ki so mu od vseh strani	A
kakor da je imel kupico vedno med prsti. »Naj	Krjavelj	pije!Povedal nam bode, ali je res hudič na svetu	A
presekal, na dva kosa sem ga presekal!« zavpije	Krjavelj	vesel, slastno použije dar iz kozarca in brž	A
zavpije deseti brat. »Kaj je bil kdaj oženjen	Krjavelj?	« vpraša Krivec. »O, bil, bil,« odgovori Krjavelj	A
Krjavelj?« vpraša Krivec. »O, bil, bil,« odgovori	Krjavelj,	»sveti Kozmek mi jo je bil dal, Bog mu daj dobro	A
nikoli pozabil, kaj menite!« In nakremži se	Krjavelj	in se namrda, nabere lice v čudovite gubance	A
solze pocejal za njo.« »Kaj lažeš!« srdi se	Krjavelj.	»Povej rajši, kako sta se seznanila, koliko	A
Krivec. »Kako se bova seznanila!« odgovori	Krjavelj,	»jaz sem dejal ti, ona je dejala ti, pa je bilo	A
ali nič ni izdalo. Kar mi je na um prišlo: ti,	Krjavelj,	danes je sveti Kozmek in sveti Domen, to sta	A
/ stran 98 . / »Kajpak da me je,« odgovorí	Krjavelj.	»Komaj sem jezik za zobe dejal od molitve, že	A
se zmenila, da je njej Urška ime, da se meni	Krjavelj	pravi, da ona ni nikjer doma, da imam jaz hišo	A
niso uslišali?« vpraša Krivec. »O pač!« pravi	Krjavelj.	»Naveličal se me je sveti mož poslušati in mi	A
»Ali se ti kaj toži za njo?«	Krjavelj	se v jok spustí in pripoveduje: »O, pač se mi	A
zdajle pa moja rajnica Urška gre.« Komaj je	Krjavelj	izgovoril in debelo solzo otrnil, ko res vrata	A
spomine poslušal, kar pa ni verjetno, da tedaj	Krjavelj	ves tisti božji dan ni nič novega povedal razen	A
situacije, ko ne bi bila hišna Urša naznanila, da je	Krjavelj	od zdolaj in da hoče po vsi sili z gospodi govoriti	A
pritiskal, dasiravno so bila že zaprta. »No,	Krjavelj,	kaj bi pa ti rad?« vpraša ga gospod Benjamin	A
vam dobro teknilo, če ste jedli vsem!« pravi	Krjavelj.	»Je že dobro!	A
imeti klobuka na, glavi,« pravi fajmošter.	Krjavelj	se odkrije in pravi: »Saj res, odkriti sem se	A
medvedje niso ni volcjé ne, še lisice ne!« odgovori	Krjavelj.	»Naj bodo pa zveri, samo povedi, kakšne so.	A
Fajmošter se poslovi. Zdaj	Krjavelj	za korak naprej stopi in pravi: »Gospod grajski	A
prestrigel celo réd prošenj, ki se jih je bil	Krjavelj	namislil govoriti.Zato je, po stopnicah gredé	A
Ti nepridiprav, ti!« Pobitega srca je bil	Krjavelj	zaradi javorove golí tako dolgo, dokler ni petice	A
otroke učiti in ki ga za Kvasa kregajo?« vpraša	Krjavelj,	ustopivši se predenj. »Jaz sem tisti, ki ga	A
gospod, da me bodo prav ujeli in me vprašajo:	Krjavelj,	pravijo, koliko je bogov?‒ Nič več ko eden,	A
»Prav dobro.« »Nu,« pripoveduje	Krjavelj	dalje, »potlej malo tobaka v nos natlačijo in	A
majolikasto ruto obrišejo in me še vprašajo:	Krjavelj,	pravijo, kje pa je Bog?‒ Jaz pravim: Povsod	A
bil povedal in malo so šobo napeli in dejali:	Krjavelj,	pravijo, Krjavelj, zakaj ni Boga v tvoji kleti	A
so šobo napeli in dejali: Krjavelj, pravijo,	Krjavelj,	zakaj ni Boga v tvoji kleti?Poprej si prav povedal	A
je deseti brat Martinek po vas poslal,« pravi	Krjavelj.	»Kaj bi mi pa rad?« vpraša Lovre.	A
Testament mu boste zapisali, jaz menim!« Ker je	Krjavelj	to čudno novico tako malomarno pravil, kakor	A
da naj koga drugega poišče, zastonj, kajti	Krjavelj	je dejal, da ne sme o Martinkovi bolezni živi	A
»Veste, kaj vam pravim,« dejal je medpotoma	Krjavelj,	»jaz sem mož; to so tudi po svetu vedeli in	A
Kaj pravite?« »To bo morda vse tako,	Krjavelj!	Ti že umeš, kakove so kozje postave, jaz ne.	A
od kuhalnice ko dežni curek.« »Le tiho bodi,	Krjavelj,	vsega tega ne boš nosil.« »Kaj!« zadere se možanec	A
Slovenskem, nekaj pa, ker smo te vere, da se je naš	Krjavelj,	vsem njegovim slabostim in pomanjkljivostim	A
ali oboje. Kakor vsak, ki dom dela, želel je	Krjavelj,	da bi hitro izdelal, pa hotel je tudi, da bi	A
je bila sicer le ena, pa mnogovrstna, kajti	Krjavelj	je pokril nekoliko s slamo, nekoliko z mahom	A
platišča, da mu ne bi sapa strehe trgala. Ker	Krjavelj	ni bil nobene kamenite vloge v zemljo postavil	A
Narodna pesem Ko je deseti brat začutil, da je	Krjavelj	s Kvasom v hišo stopil, obrnil se je od stene	A
Prav je, da ste prišli.	Krjavelj,	primakni gospodu tisti panj, naj se usede,«	A
ljudi, tikal), temveč tudi glas spremenil. »	Krjavelj,	idi ven, midva imava svoje pomenke,« pravi Martin	A
ne posebno rad, pobral se je hišni gospodar	Krjavelj	vendar iz hiše, poprej pak je pol skrivaj namežikal	A
soditi znali, mali briči, hudiči! A. Kančnik	Krjavelj	je ves ta čas v veži sedel in nekov star koš	A
Zakaj, da se v hiši testament dela, tega je bil	Krjavelj	tako zvesto prepričan, kakor da bo kdaj v nebesa	A
bomo samo dobro jedli in pili, če je to naš	Krjavelj	pravo vedel.In volján je bil ob tej uri svetemu	A
prišel iz hiše. »Počakajte, počakajte!« vpil je	Krjavelj	nadenj. »Jaz vam bom eno latvico takega kislega	A
ničesar in šel. »Ti bleda voda ti!« godrnja	Krjavelj,	»ti srobot iz grmovja ti, dolgohlača ti!Meni	A
nekoliko ker je bil že predaleč, nekoliko ker je	Krjavelj	govoril bolj za svoja ušesa kot za katera druga	A
durih. . / . / stran 209 . / Okno se odpre in	Krjavelj	pomoli svojo debelo glavo ven. Pa kakor da bi	A
Doktor Kaves bi bil lahko slišal, kako je	Krjavelj	po hiši sem ter tja dirjal in ves v strahu vpil	A
tebi, kakov smrtni greh zamolčal.« In ko je	Krjavelj	našel v neki črepinji, s pajčevino zavlečeni	A
Trkalo je čedalje bolj.	Krjavelj	tja v zadnji kot počene in začne moliti, ropotati	A
ven. Bralec je gotovo že zapazil, da je naš	Krjavelj	nagle jeze in da posebno rad godrnja, če se	A
ka-li, ali pa še pes, da me bo ven gonil?«	Krjavelj	vstane in hoče v hišo iti, da bi Martinka in	A
Tega meni ni nič treba!« In enakega je	Krjavelj	še mnogo uganil, luno ogledovaje. Gospod Piškáv	A
kdo, da je ta človek v gnadi božji!« godrnja	Krjavelj	in gleda za njim.»Star je ko zemlja in vendar	A
obveljala, natlači si pipo tobaka in molči.	Krjavelj	je v tem hipu prišel in že na vratih vprašal	A
poprodal in ne bom te pozabil.« »Ti rad pozabiš,	Krjavelj!	« odgovori krčmar. »E, ne bodi, ne bodi!	A
ti ga je pritovoril na konjskem hrbtu,« prosi	Krjavelj	in krčmar ni bil neusmiljen ter je prinesel	A
je prinesel žganja. »Saj ti lahko plačuješ,	Krjavelj!	Deseti brat, ki je pri tebi umrl, imel je dvajsetice	A
dvajsetice,« reče eden kmetov. »Ka-je?« vpije	Krjavelj	naenkrat ves srdit, ko je glažek v roki imel	A
ne, kakor je to žgano vince vredno!« odgovori	Krjavelj.	»Jaz sem bil pomorski vojščak, imel sem sabljo	A
dolžil tatvine?« pravi Matevžek. »Kaj,« vpije	Krjavelj,	»zakaj je bil pa tak lep pogreb?Pogreb in maša	A
kateremu je deseti brat zaklad skopal. Le molči,	Krjavelj,	in pazi, kaj govoriš!« svari ga krčmar. »Tako	A
/ . / stran 220 . / In odhajaje zaloputne	Krjavelj	duri za seboj, da se je vsa Obrščakovina potresla	A
mi boš vedela izgubljati.« Tako je privlekel	Krjavelj	kozo do Kvasa. »Kaj se ti je zamerila žival	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

1 101 201 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani