koza (737)

sem jo na nekaterih mestih namazal s smolo.	Koza	je ves čas milo meketala. Delo je očitno uspelo	A
čas milo meketala. Delo je očitno uspelo;	koza	je odšantala sama po vseh štirih v svoj brlog	A
starec mi je zagotavljal, da me ne pozabi, če se	koza	pozdravi.Jaz pa sem odhitel navzdol k prijatelju	A
ladij, ki prihajajo, da jo rešijo suženjstva...« »	Koza	neumna.« Ampak to je mama z modrostjo o življenju	A
razparali trebuhe. . /\ .. stran 62 . \/ In	koza	neumna je dekla v tretjem nadstropju prav gotovo	A
starši in z brati in sta se v temi premikala	koza	in pujsek.In ni mu prav, da Paolo spet cinca	A
pomisliti na tisti poletni popoldan, ko je samotna	koza	mulila travo v veliki sobani, ki je imela za	A
opazoval, kako se ob njem nesmiselno pase črna	koza,	si je rekel. Zakaj sem prišel sèm, se je spraševal	A
edinko je kupila Lovrička za dvajset lir. Uboga	koza!	Bajta.	A
Tak! ...« »Glejte no,	koza	ji je zašla v vrt,« strese tišino gromki Usadarjev	A
hrama, ki je bil pod izbo, in odvezala kozo.	Koza	jo je začudeno pogledala, a ni marala iz polmraka	A
Spet je pozvonilo.	Koza	neumna, je rekla, ponoči si izklopila telefon	A
ti danes domov, po tistem skalovju, ki se ga	koza	straši, primojdunaj!« »Pozno je že, oče,« ugovarja	A
drugo travo paseš, je odmahnil Cigan. Kakor	koza	raseš.Mi pa naj to križem rok gledamo, medtem	A
navzdol. Jovica je stopal gibčno in varno kakor	koza;	včasi je moral prikrajšati korake ali celo postati	A
bi imel roge, bi se mu ne reklo konj, ampak	koza.	Tako je!«	A
Če bi konj imel roge, ne bi bil konj, ampak	koza.	« Nato moje dekelce globoko vzdihne in to pomeni	A
zahteve s smelo motivacijo, da v govoru stoječa	koza	po svojih nastopih ne da toliko mleka kakor	A
uredništvu, kamor bi brez dvoma pridrvela tudi ta	koza,	da uprizori običajni škandal zaradi kritike	A
koči kak samotar. Edina družba mu je rogata	koza	in psiček.Ves dan se tak sodobni puščavnik z	A
domačimi živalmi je najumnejši konj. Krava, vol,	koza	in ovca, vsi ti, da ne omenjam prašičkov, niso	A
V ranem jutru je gnal od koče svojo čredico	koza	mladi pastirček Jožek prav v to goro na pašo	A
ali pa bo imel Matic mlin in žago. Saj stara	koza	celo vrečo pregrizne, če ne more do soli.«	A
Čemu to?« »Vse gre z njimi, vse, vse: koštrun,	koza,	tele, prasec kokoš, žito, srajce, platno ...Moramo	A
»Baba za volanom!« »Nimaš oči,	koza?	!« »Vi jih nimate, osli!	A
Kaj? In zdaj povej, kakšna neumna	koza	sem jaz, in kako da letam za moškimi. Povej	A
Vsaj ta naj izgine, in potem naj umrje.« Tista	koza	nad očesom, tista grda, gnojna koza!	A
Tista koza nad očesom, tista grda, gnojna	koza!	Marjanica je povlekla Anico nekega dne	A
je vzkliknila deklica in zbežala biriču. »	Koza!	« se je vznejevoljil.»Ne ve, kaj je spodobno	A
plesali, ritali in ponergali. In že je padla noč,	koza	se je oglasila v dolini, mati je zlomila šibo	A
prepisano na Maričko, bodo ženini pritisnili, kakor	koza	za soljo.Kaj ne bi?	A
kozjo nogo in med zobe kozji rep ‒ zdaj pa uidi,	koza,	če moreš!Pomolsti se dá, najsi mekeče in trepeče	A
če se cerkvi približa prasica, mrkajoča se	koza	ali očitna grešnica.Bolniki pa da ozdravijo	A
mogočnem skoku prva pognala v skalno steno stara	koza	in obstala tam, kjer bi človek mislil, da ni	A
pit, Rajtguzen! Suh si pa res kakor kajžarska	koza	sušca meseca, Rajtguzen! Hejó!« S tem imenom	A
dobro delo storil,« pravi Matevžek. »Ali ti še	koza	kaj na Obrščakovo njivo uhaja?« »O, nič več	A
moje koze rep. Zmerom je zadaj, če se prav	koza	trikrat obrne.Ti nepridiprav, ti!«	A
krvavi po licu?« vpraša ga Benjamin. »Divja	koza	ga je brcnila,« pravi Marijan smejé se. »Da	A
držal polenu podobno palico in, ker se mu je	koza	z vsemi štirimi nogami upirala, postal je včasi	A
bil še umrl. ‒ Pa kaj ste popred dejali, da	koza	nima pameti?« »Umrl je, praviš?	A
slišal obširnega Krjavljevega razlaganja, da ima	koza	več pameti kakor človek, da se to jasno vidi	A
pogledoval in ji je ušel, kakor hitro je starejša	koza	previsoko zašla, da jo je pritisnil nazaj:	A
previsoko zašla, da jo je pritisnil nazaj: »Uh! Ta	koza	neumna, ki nagaja, da mora biti tudi Volkun	A
lačnih gobcev. Kozar se je smejal; grm, ki ga	koza	objeda, se najdlje ustavlja suši. Druge pa je	A
klobuk vsega moža pokril. »Kaj kolneš tod,	koza!	« zavpije France. Dedec na kamnu se ustraši nenadnega	A
ta, ki ga je prestrašil. »Dol pojdi k meni,	koza!	Če ne greš, pa bom lasé in ušesa od tebe kupil	A
prsi, kajti do vrata mu ni dosegel. »I, ti	koza,	kaj bi pa rada od mene?« govori mladenič, ubere	A
je sprožila visoko nad njim domača ali divja	koza.	Proti takim silam in njih groznim, iznenadnim	A
mnogo slajšim mlekom, nego mu ga je dajala	koza,	in tako je živel odslej brez truda in brige	A
pograbil kozo za rog. »Mekeke,« je zameketala	koza	in vstala.Pogledala je dečka, pa je dobro vedela	A
rogovi, o ti rogovi! Čemu jih nosi ta prebita	koza,	ko jih pa vendar ne rabi?Saj pravim ‒ čudna	A
/ stran 5 . / lja. Tako rad bi vedel vse; a	koza	ne zna govoriti, resnično, ne zna govoriti.	A
Zato te pa vprašam, Jerica: Ali veš, čemu ima	koza	rogove?Ne rabi jih, ker se ji ni treba bati	A
nekaj posebnega ... Davi nisem zvedel, čemu nosi	koza	rogove.A zdaj bom zvedel, kako se človek drsa	A
in Kekec je moral iti. Glasno je meketala	koza	v hlevu, ker je bila lačna in je hotela na pašo	A
kako je omahnila nad strmim prepadom divja	koza.	Še enkrat je poskočila ‒ potem pa se je zvrnila	A
ne zmanjka! Saj veš, kaj pomeni zate vsaka	koza	...Kosilo imaš v torbi.	A
tistem trenutku je poskočila za skalo divja	koza.	Na vso sapo je zdirjala preko snežišča in izginila	A
‒ »Ovbe!« je zavpil Kekec. »Ali slišiš,	koza?	Kam bežiš?	A
prebita kozja stvar?« . / . / stran 129 . / A	koza	ga ni poslušala.Kekec je stekel po snegu in	A
ne mogel splaziti živ človek. ‒ »Ali slišiš,	koza	prebita?« je vpil tja gor.A koza se ni vrnila	A
Ali slišiš, koza prebita?« je vpil tja gor. A	koza	se ni vrnila, pa najsi je vpil še tako na glas	A
plazilo po gladki, navpični steni. ‒ »Je to divja	koza	kali?« je pomislil Kekec in pogledal še natanč	A
In tedaj je spoznal, da se tam ne plazi divja	koza,	ampak človek.‒ »Ovbe!« je spregovoril Kekec	A
je zabrlizgnila nedaleč tam na obronku divja	koza	in se zaprašila preko snežišča.‒ »O, joj!« je	A
zavpil Kekec in pričel teči za njo. A divja	koza	je bežala kakor blisk.Hitela je po skalovju	A
Z lepimi besedami je klical kozo nazaj. A	koza	ga ni poslušala, pa tudi vrnila se ni.‒ »Dve	A
Pa pazi, Kekec! Saj veš, da te stane vsaka	koza	en dan ...Danes je nedelja.	A
je, da je nedaleč vsa prestrašena poskočila	koza.	Zaprašila se je preko snežišča.	A
možiček; prav tako na tretji in četrti strani.	Koza	je videla, da ne more nikamor.Zato se je po	A
‒ »Ali vidiš, prismuklja	koza!	« je govoril.»Prekanil sem te, kot te še ni nihče	A
Samo pod pogojem, da mu danes ni ušla nobena	koza.	Niti prešteti jih nisem utegnil ... Hej, Kekec	A
znam plezati kot rajnka Keza. A Keza je bila	koza,	da je ni enake med vsemi Prisankovi mi divjimi	A
ki preko nje ne bi mogla splezati niti divja	koza.	Kekec se je popraskal za desnim ušesom in je	A
divjo kozo. Kakor blisk šine navzdol, in divja	koza	nima niti časa, da bi pobegnila.Telo ji vztrepeče	A
polglasno peti: »Drumljalija ‒ drumljaja ‒	koza	ima dva roga. Kezi naši ‒ mekmekmek ‒ ni noben	A
varno domovanje, kamor ne more priti niti divja	koza,	a kaj šele človek! Pod planotico, nad planotico	A
jo postavil na noge. A vsakokrat je omahnila	koza	nazaj in je padla brez življenja na trato.	A
je bilo jasno vse in hipoma je spoznal, da je	koza	mrtva ...Glej, ko je zalezoval kosa po goščavi	A
jo pasel za Gmajnico. A rajnka Keza je bila	koza,	da je pod soncem ni več take ...Teta Pehtara,	A
no. Le tu in tam se je oglasila kaka ovca ali	koza	s pretrganim, kratkim glasom, pa je spet umolknila	A
junaštvu...« Erjavec je mislil sam pri sebi: »Ta je	koza.	Vsakomur obljublja.«	A
pade v neumne možgane; vere ima toliko, kakor	koza	ob jaslih; tisto je pa tudi res, da brezverec	A
potrebuje luč, pravi, da bo občevala s svetlobo.« »	Koza	pohotna!« precedi skozi zobe Ana. »Toleriraj	A
Polona kolcne. »	Koza,	dela se.« Dana pa še kar naprej vrešči in steče	A
nihče ni prihajal in sama sebe sem oštela: »	Koza	presrana, sram te bodi, saj nisi več otrok!	A
Maram moža!« »E ‒ tud stara	koza	liže rada su.A mislš namara, de in jest tak	A
Kako ti zna plezati! Ko divja	koza	sama!Zoren junak bo.	A
nalogo, je priletela naša Koprnela kakor divja	koza	nad me in me zmerjala, da sem jaz kriva, ker	A
besno stopal po stopnišču, do kolesarnice. »Ta	koza,	« je rekel, ko je pregledoval kolesa, »ta koza	A
koza,« je rekel, ko je pregledoval kolesa, »ta	koza,	je vzela prav to kolo.Prav to!«	A
»Točno, moški naj bo. Tako bo volk sit in	koza	cela.Ženski pa naj obračunata med seboj kje	A
krivico vso trpi, si kmalu drugo naloži. ◆ Če	koza	laže, rog ne laže. ◆ Če krava veliko veka, ima	A
dolgčas ni, zato že tepec poskrbi. ◆ Da ima	koza	denar, gospa bi ji rekli. ◆ Da prepovedan sad	A
◆ Tudi zidovi imajo ušesa. ◆ Tuja	koza	nosi polnejše vime. ◆ Tuja peka nima teka.	A
hinavka, jaz rečem ‒ hinavka. Ona reče ‒ nepoštena	koza,	jaz rečem ‒ nepoštena koza.Ona zine ‒ kurba	A
reče ‒ nepoštena koza, jaz rečem ‒ nepoštena	koza.	Ona zine ‒ kurba na visokem stolu, jaz zinem	A
se moja epizoda tako ali drugače zaključi.	Koza	hinavska.Ji naj tako zabrusim?	A
resnici hudo smešna figura: krivih nog kakor	koza,	z majhnima rogovoma na čelu in z dolgo brado	A
tudi zajčke. A zato pride na zadnjo platformo	koza	v leseni kletki.Podol in Maltzahn počasi podvomita	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

1 101 201 301 401 501 601 701 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani