Hitro sta hodila navzdol. Jovica je stopal gibčno in varno kakor koza; včasi je moral prikrajšati korake ali celo postati, da mu oni ni zaostal. »Polahko, polahko!« je, postajajoč in zroč nazaj, klical Vilarju tam, kjer je bila stezica zelo strma ali je bilo treba lesti krog krhljivih in mlinčastih hlodov, ležečih v poslednjem mrtvilu v bolnem gozdu.