jan (6.536)

samó neprijetne, ampak celó zoprne. Takó je	Jan	najbrž mislil, da sem malce čudaški, jaz pa	A
to razložiti neki drug profesor, pisal se je	Jan	Hus, a je tudi on obupal.Poslednje jutro je	A
opravili, kajti poveljnik grofovim vojščakom je bil	Jan	Vitovec Grebenski, ki je ubožen vitez iz husitskega	A
je jezdil poveljnik te čete, grofov »general«	Jan	Vitovec.Brez vsega lepotičja je bila oprava	A
grofa Celjskega, in lepega dne prijezdi gospod	Jan	Vitovec s peterimi konjiki in vstaje je bilo	A
Brda, vazal Janeza Ungnada, da postanem jaz,	Jan	Vitovec Grebenski, v imenu kneza in grofa celjskega	A
Italjan in en Holandec, moj dobri prijatelj	Jan	Hooven.Njegov oče, trgovec s sadjem v Amsterdamu	A
pogosto kupuje sadje v mariborski okolici.	Jan	je prikupen fant, nekoliko starejši od mene	A
BREZ DOMA	Jan	se je vrnil od shoda ves izmučen in hudo bolan	A
izbi; pohištva ni bilo, miza in en sam stol;	Jan	je ležal v postelji, ker je bil bolan, Vaclav	A
spali večinoma na tleh; veliko otrok je bilo.	Jan	je legel oblečen na posteljo; vroče mu je bilo	A
spreletelo, toda govornik je govoril dalje,	Jan	je poslušal natanko, da bi razumel, in je pozabil	A
aterlandsloses Gesindel? Jaz jo imam, domovino, jaz,	Jan	Vymlatil!...“	A
bil izpregovoril tisto čudno psovko, ni vedel	Jan.	Nekateri izmed ljudi so se smejali, drugi so	A
razmikale vrste. ”Ni mi slabo!“ je jecljal	Jan;	njegov obraz pa je bil bled in curkoma mu je	A
je Jana za pleča ter ga potisnil iz gneče.	Jan	je šel omahovaje in na cesti mu je nenadoma	A
je to očital? Kaj sem mu storil?“ je pomislil	Jan,	ko je ležal na postelji ... Špranja v durih	A
vzdihovaje na posteljo. . / . / stran 244 . /	Jan	je slišal tisti vzdih in še pustejša je bila	A
Vaclav in se je sklonil, da bi upihnil luč.	Jan	je iztegnil roko. ”Pusti luč ... strah me je	A
obrnem kamorkoli!“ ”Pa ugasni!“ je odgovoril	Jan.	”Kaj bi ugašal, če te je strah bele žene	A
zdelo na shodu?“ ”Lepo je bilo!“ je odgovoril	Jan	tiho in skoro zlovoljno; zakaj v plamenu, ki	A
pravici je ploskal ... Kaj se ti ne zdi čudno,	Jan,	kadar slišiš besedo domovina?Kaj si misliš takrat	A
zeleno, in na smrt ...“ ”Otrok si v vseh rečeh,	Jan;	dobre besede si potreben in palice. Ali veš	A
izza duri Vaclav, zaspan in napol dremajoč.	Jan	je molčal. ”Na tisto mislim!“ je govoril	A
...“	Jan	se je vzdignil v postelji, oprl je komolec ob	A
Zato pač!“	Jan	je strmel nanj s steklenimi, jetičnimi očmi	A
domotožja!“ se je zasmejal František veselo,	Jan	pa je vztrepetal. ”Ne bi se obesil, praviš	A
vzdignil se je na blazini. ”Kako si vprašal,	Jan?	Zdi se mi, da si hudo bolan nocoj.	A
bi se obesil zaradi domotožja ...“ ”Obesi se,	Jan,	zaradi norosti!“ ”Še nocoj se napotim; še	A
František se je obrnil v steno in je zatisnil oči.	Jan	je vstal.Šel je v kot, kjer je imel v lesenem	A
Norec je med nama! Ti si spal,	Jan	pa je znorel in zdaj nori!“ ”Nič nisem znorel	A
stran 247 . / ”Nič nisem znorel!“ je odgovarjal	Jan	mirno.”Pusti me, František, da grem!	A
in ne zameri, če je bilo kdaj kaj med nama!“	Jan	je stisnil roko Františku in Vaclavu, tiho je	A
konca so se križale ulice, vse črne in tihe.	Jan	je bil kmalu truden, sopel je naporno in težke	A
zelenjavo v mesto, da bi dospel zarano, se je	Jan	zasmejal in je rekel, da se mu smilijo konji	A
je pretakala lena kri. Na to je bil pozabil	Jan,	ko je računil. ”Zdaj se ne bom smejal, ne	A
je oglasil smeh, v temo je zasvetila luč.	Jan,	ki je bil truden, je stopil v žganjarnico.Dvoje	A
gostov je bilo tam, obadva sta bila že pijana;	Jan	je stopil v temnejši kot, naročil je žganje	A
nenadoma vsa osupla in prestrašena: ”Kaj ti si,	Jan,	ali tvoj duh?“In otroška Anka se pokriža.	A
ravan in tebe, predno umrjem ...“ Tako je mislil	Jan	in v čudni sladkosti so se mu zasolzile oči	A
”Hej, ura je!“	Jan	je planil. ”Kaj?“ je jecljal in se je oziral	A
kje si, boš vsaj vedel, kam sodiš! Hajd!“	Jan	je plačal, vzel je culo in je šel. Opotekal	A
in glasu, so ležale puste predmestne ulice.	Jan	se je prestrašil. ”Ne romaj, romar, ob tej	A
”Domov, pijanec!“ Hitro se je okrenil	Jan	in se je zasmejal naglas. ”Saj grem!	A
spodobno oblečen in ki se je narahlo zibal.	Jan	ga je ustavil. ”Oprostite -- jaz se vračam	A
”Ampak moj dom je zelo zanimiv!“ je govoril	Jan	dalje in je držal človeka za suknjo. ”Zelo zanimiv	A
regovoril hitro neznanec in se je dotaknil klobuka.	Jan	ga je zgrabil še za roko. ”Stojte, samo še	A
dolgimi koraki po ulici in izginil v temo ...	Jan	je šel dalje; že so se dvigale črne predmestne	A
dišali vrtovi, že je pozdravljalo svobodno polje.	Jan	je šel... * Dopoldne, ko je ležal	A
tridesetletni jetični in brezposelni delavec	Jan	Vymlatil.Očitno je, da je bil popolnoma pijan	A
prašnih predmestnih ulicah. V veži ga je srečal	Jan,	krojač.Obadva sta bila jetična, Jan in Jakob	A
srečal Jan, krojač. Obadva sta bila jetična,	Jan	in Jakob. ”Kam, Jakob?“	A
Na zimo je šlo; sivi in pusti dnevi so bili.	Jan	Vymetal, krojač, je bil bolan.Sam je mislil	A
zaradi stradanja; ta misel je bila čudna, kajti	Jan	Vymetal je bil stradanja vajen od rojstva.Izsušen	A
okraju - tisti zrak pije kri kakor védomec.	Jan	Vymetal je bil miren človek; tiščal je pesti	A
gospodarjev god!“ Stvar je bila namreč taka, da	Jan	Vymetal že tri mesece ni plačal stanovanja,	A
veselo, ozka lica so bila zardela. ”Glej,	Jan	- prijazna misel je več kakor cekin!Kako bi	A
pazduho in je jokala. ”Nocoj ne več dalje,	Jan	...Hudo mi je pri srcu, na svojo mater sem se	A
prijela pod pazduho in ga je vzdigovala. ”Pojdi,	Jan	... svet ni blag!“ Smejal se je otroško.	A
	Jan	Plestenjak: Lovrač Virtualna slovenska knjigarna	A
	Jan	Plestenjak: Mlinar Bogataj Virtualna slovenska	A
z moštvom; komandant brigade je bil Lokovšek	Jan.	Po poklicu je bil učitelj; bil je zelo zgovoren	A
borci.« Lojze je kričal, Daki se je smejal,	Jan	pa je bil hud zaradi takega zdravnikovega kričanja	A
opuščeno taborišče,« sem ga zavrnil. Tudi Daki in	Jan	sta se samo smehljala.Letala pa so obkrožila	A
stran 126 . \/ Trajalo je deset minut, Daki in	Jan	se nista več smejala, tudi Nedeljku se je zresnil	A
smejala, tudi Nedeljku se je zresnil obraz.	Jan	je razgrnil karto, Daki je pa poslal kurirja	A
ki ste hodili v šole, bi morali vse vedeti.«	Jan	je dopovedoval, da to ni tako. »Profesorja imaš	A
dejal Daki. Medtem je prišel kurir od Čateža. »	Jan	je prosil, da mu pošlješ bataljon na pomoč,	A
Italijane, ne pa da se igraš z njimi.« Tudi	Jan	in Daki sta se jezila.»Dva meseca bosta v bolnišnici	A
umikanju. »Si videl, smejejo se nam,« je rekel	Jan.	Bil sem jezen, da so mi prišle solze, do sedaj	A
jutru so se pripeljali na nekem koleslju Krt,	Jan	in Popivoda.Nekje na poti proti Cirniku se je	A
brez pobočnic in predhodnic. Člani štaba - Krt,	Jan,	Janek in obveščevalec - so zajahali konje in	A
čez cesto, a kolona se je pretrgala in Daki in	Jan	sta odšla z dvema bataljonoma čez progo; druga	A
s tako brigado ne gremo nikamor,« je govoril	Jan,	mahal z rokami ter hodil hitro po sobi. »Rečem	A
veš, kako je z brigado,« se je obregnil obme	Jan.	»Skozi najbolj zaguljen sektor smo šli, ko te	A
odgovarjam za brigado.« »Tako, tako je,« je hitel	Jan.	»Ne gremo nikamor, pa je.«	A
zato pa smo dobili danes pod nos,« je zamrmral	Jan.	Križevski jo je hitro popihal k svojim. »To	A
predlagal. »Saj res,« so pritrdili vsi: Krt,	Jan	in Daki. Zvečer sem odšel, imel sem sestanek	A
dremal za mizo, Borut je obiral ovčje stegno,	Jan	je računal. »Ali ste ga res popili?« sem vprašal	A
stran 189 . \/ »Zopet bodo ukori,« je vzkliknil	Jan.	»Če pravijo, naj bo bataljonski komisar, pa naj	A
imenovan za komandanta Tomšičeve brigade, a	Jan	da bo šel v novo formirano XII. divizijo, katere	A
pripravili vina in dali na raženj tolsto jance.	Jan	ni bil nič kaj vesel, hudo mu je bilo za brigado	A
kaj vesel, hudo mu je bilo za brigado. »Dragi	Jan,	« smo ga tolažili in mu govorili, »da nas ne	A
jih je v tistem času v Pragi razvijal in učil	Jan	Hus. V samostanu je imel Hugon Alba	A
razmeram takega odpora, kakor ga je vzbudil	Jan	Hus na Češkem. Počasi se je Matija seznanil	A
oklepi jajabancev. »Pozdravljen vojskovodja	Jan	Jajaban!« suhoparno ogovori poveljnik rafitov	A
odložiti meč!« »Taka je božja volja, spoštovani	Jan	Jajaban,« se pretkano muza veliki duhoven.	A
Te je Sabinin mlaj izbezal iz tvoje luknje,	Jan?	« »Prenočil bi pri tebi...	A
čast me je doletela! Kako naj se ti oddolžim,	Jan?	« »Ne pusti mi zaspati.	A
ga oplazi z bičem, podobnim muhalniku. »Hej,	Jan	Jajaban, ne spat!Zgani se, mika me, da bi te	A
nekoliko spremenjeni človeščini reče tujka.	Jan	Jajaban zdaj zagleda na njenem oblačilu znamenja	A
prihodnost evianskega božjega naroda!« vzpodbuja	Jan	Jajaban svoje naskočnike.»Ne dopustite krivobožja	A
naproti in že od daleč kliče: »Bog te blagoslovi,	Jan	Jajaban!V imenu duhovništva ti izražam popolno	A
vidim, da so odri leseni.« »Velik bojevodec si,	Jan	Jajaban!Tvoj načrt bo izpeljan,« vzneseno obljubi	A
ranjencev, skozi ogenj in dim se prikaže sam	Jan	Jajaban z izdrtim mečem, spodbujajoč svojo vojsko	A
votlo strmi predse. . / . / stran 186 . / »	Jan	Jajaban, čisto pomendran,« zapoje Žompa. »Črna	A
vojske. »Njegov um je zgodljan, to ni več kruti	Jan	Jajaban!« »Ranocelniki, pomagajte ranjencem	A
bogoskrunstva!« Onemelo, še vedno na kolenih, strmi	Jan	v prikazen. »Slišim prav?« osuplo vpraša.	A
razširitev lokala in novo hišo. Če bi ne bilo	Jan	Terja ... če bi ne bilo zanke v katero se je tako	A
misel, da bo v Evropi vse lepše in bolje.	Jan	Ter, Pan Ter in Vladimir so morali v službo	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani