nova beseda
iz Slovenije
Ivan Cankar: Brez doma (2), poved v sobesedilu:
”Ni moj duh, Anka, temveč prišel sem, da vidim z živimi očmi še enkrat to ravan in tebe, predno umrjem ...“ Tako je mislil Jan in v čudni sladkosti so se mu zasolzile oči. Ne v mladostni ljubezni do rjave Anke -- komaj je poznal Anko; videl je pred davnimi leti v polju, na beli poti njeno ruto, rdeči mak -- temveč v sladko‐otožni ljubezni do svojih spominov v tistem lepem, mehkem in tako trpljenjapolnem čustvu, ki ga je po vrednosti opeval en sam poet.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani