Nenadoma se od kdove kod priklati kraljevi norček Žompa, mu z ragljico poropoče pred nosom, ga povleče za oklepljeno srajco, vojskovodja pa še vedno votlo strmi predse.
»Jan Jajaban, čisto pomendran,« zapoje Žompa. »Črna mačka, bela miš, stara baba ‒ ti loviš!« Z vso močjo ploskne Jajabana po zadnjici, tako da se njegovo negibno telo zamaje, vendar se kmalu spet ujame v čudni ohromelosti.