hrust (203)

Lahko, če le hočeš. MICKA Da bi le Anžè tak	hrust	ne bil ‒ on je tako grób. JAKA Kaj?	A
nebogljenih otrok je iz krepke družine in po telesu	hrust,	ona sama je iz zdrave družine in ni bila kot	A
preiskovalni mizi že čvrsto stal. »Ta bo še hujši	hrust	ko oče!« sem pripomnil.»Sile vam ne dela preveč	A
njegova senca ne more biti. Temnikar je bil	hrust,	ta pa je prga, prava prga, čeprav ni lepo, da	A
vzdihnil in zmajal z glavo. »Le zakaj si takšen	hrust	izbere tako lahkotno delo!Mar bi skale prekladal	A
Za njim koraka korenjak petinpetdesetih let.	Hrust,	poln zdravja in sil.Poosebljena neugnanost.	A
je naletel na Luko Božorno‐boserna. Ta je bil	hrust	petdesetih let.Včasih je bil zidar in pol, toda	A
so mu rekli tudi Enaka Palica. Tudi to je bil	hrust	in pol, vendar je bil od vseh štirih najbolj	A
kolikor hočeš!« Zidar Štefuc je bil dedec in pol,	hrust,	ki je metal ljudi kakor muhe.Prišel je v vas	A
je ustavila nekoč znanka Neža. »Fant je pravi	hrust,	in Jerico sem v nedeljo ogledovala.Saj ji je	A
mislita, kar hočeta. A naj piše on samo: gospod	Hrust	ali gospod Pust; kolika zamera! Tako je omahoval	A
policaj blizu? Za Resnico piše kritike gospod	Hrust,	za Pravico Pust.« »Pust se mi zdi dobrodušen	A
naj pišeta!« »Saj bo pisal Pust po Pravici in	Hrust	po Resnici.« »Ti, nikar me ne jezi!	A
značaja! In kako zdrav in krepak je bil ta	Hrust!	Dušna omejenost pa res ne škoduje telesnemu zdravju	A
psovko v nesramni obraz. Toda kaj, ko je znal	Hrust	mnogo nesramneje, brezobzirneje in glasneje	A
sam sebi, snel klobuk in vljudno pozdravil.	Hrust	se je zavzel in odzdravil kakor v dvomu, če	A
kakor v dvomu, če se gospod ne moti. »Gospod	Hrust,	« je začel Ivan in se nasmehnil, kakor če bi	A
začel Ivan in se nasmehnil, kakor če bi ga hotel	Hrust	fotografirati, »ne zamerite, da vas kar tukaj	A
svoje najnovejše delce.« . / . / stran 113 . /	Hrust	je vzel knjigo v roke, jo obrnil na vse strani	A
zahaja gospod Pust, ki ga mislim tudi povabiti.«	Hrust	je pogledal po strani Ivana, in spet mu je nasmeh	A
stvareh.« »V gostilnici,« se je obotavljal	Hrust,	»se hočem jaz pravzaprav zabavati, ne govoriti	A
udaril!« si je bridko pokimal Ivan, ko se je bil	Hrust	že zgubil v kavarno.»Časa mu manjka!	A
»Pogum, Ivan!« si je dejal. »Če te	Hrust	ni snedel, te tudi Pust ne bo.Če se Pust mene	A
No, in kaj je spet to? Ali mu je naložil	Hrust	neprijetno breme ali pa mu je hotel izkazati	A
drugi? Zlasti ko bo raztrobil njegovo sramoto	Hrust,	ki morda zdaj že trobi.Nazaj, nazaj, dokler	A
pogledali vsak na svojo uro, je Ivana zabolelo.	Hrust	in Pust sta imela že pivo pred seboj, Čebular	A
je opravičeval Ivan. »Nič hudega,« je dejal	Hrust.	»Nujni posli, seveda.«	A
meni prinesli posnetek, gospod Sok?« je vprašal	Hrust	in nesel z nožem kos pečenke v usta; z vilicami	A
»Nič ne dé; saj se da skrajšati,« je dejal	Hrust.	»Z branjem cele povesti zamudi človek res preveč	A
nasmehnila, ko je prišla krompirjeva torta na mizo,	Hrust	in Čebular Pustu, ki je bil umolknil in se nekam	A
povesti pozornost in vzdrževale ubranost duha.	Hrust,	ki mu je Ivan prižigal smotko, je puhnil dim	A
126 . / »Meni se zdi sploh umazano,« je dejal	Hrust,	»da se morajo pisatelji sami pehati za ocene	A
zdravnik nad bolniki? »Pisatelji,« je povzel	Hrust,	»ste v tem oziru siromaki, da smete višje sloje	A
znati nemški in slovenski.« »Če misliš ti,	Hrust,	« je dejal Pust, »da si mene pičil, se motiš	A
»Ki postane kmalu še slavnejši,« je dodal	Hrust.	»Tako je,« je sklenil Pust.	A
je sklenil Pust. »Nama je to mala reč; kaj,	Hrust?	Poskusiva enkrat, koliko preneso bravci!«	A
bi se ti ne bil do nas obrnil,« je poudaril	Hrust.	»In kdor prosi milostne sodbe, ne sme zmerjati	A
Žalostno. Zdaj naj pa še	Hrust	in Pust snesta besedo, kakor sta snedla večerjo	A
boj, Ivan! Pust te ne bo pustil na cedilu, in	Hrust	te ne bo pohrustal.« Ta neslani dovtip je Ivana	A
brez posebnih pomislekov; vrhu tega je imel	Hrust	svoj posnetek in Pust zaznamek prizorov, ki	A
obvestim o tej zadevi in da se dogovoriva.«	Hrust	je bil pa tisti čas v uredništvu Resnice, da	A
oceno. »Hm, prezgodaj ste prinesli, gospod	Hrust,	prezgodaj,« je menil urednik in računal, koliko	A
vzela ocena. »Kako prezgodaj?« se je čudil	Hrust.	»Knjiga je že izšla.«	A
napaka na naši strani.« »Nelogično, gospod	Hrust,	nelogično, varav zaključek. Kaj se mora našim	A
imate nekaj predujma.« . / . / stran 138 . /	Hrust	je šel po sobi gor in dol in premislil svojo	A
petju ko ptič. »Dobro; bom grajal,« je zmignil	Hrust	z rameni in se ustavil pred svojim gospodarjem	A
jako žal, če bi izgubili vašo izborno moč.«	Hrust	je šel s svojo oceno in se jezil na urednika	A
ocenilo ponesrečeno delo, katero bi bil moral on,	Hrust,	pravzaprav na drobne kose raztrgati. Ko je tako	A
»Ali res? Kako to?« je vprašal	Hrust	in gubančil čelo, dočim se mu je od srca valil	A
magis amica veritas.« »Značajen si,« je dejal	Hrust	in se mu strupeno nasmehnil. »Kaj pa ti?	A
kakor hočeš; a isto prostost zahtevam zase.«	Hrust	se je vrnil s svojim rokopisom v uredništvo	A
izobražen človek se briga za Pravico? Gospod	Hrust	razume svoj posel, Pust nič in je tudi figa	A
Denarja je škoda,« je dejala Vida. »Toda gospod	Hrust	je držal besedo; Pustovki bom pa jaz povedala	A
jaz pa tudi.« Nasproti mu je prišel gospod	Hrust.	Ob tem pogledu se je razjasnilo Ivanu mračno	A
krepko mu je stresel roko: »Hvala lepa, gospod	Hrust!	Še so značaji na svetu, in poštenjakom še ni	A
more braniti, jedla in pila bi pa kakor kak	hrust.	« Pogumno dekle je bilo takoj pri volji, da si	A
koraki so odmevali po koridoru. Vstopil je naš	hrust	Boštjan. »Kaj prinašaš z Dunaja?« ga je ostro	A
blizu šestdeset let, pa je bil še trden kakor	hrust	in, akoravno ni bil nikoli oženjen in ni imel	A
Hajdukov gotovo ne. Dasi je	hrust	in goreč v svoji službi, se vendar ne bo upal	A
imenoval tisti mladenič. Bil je majhen, a silen	hrust,	sicer pa tudi on zelo miren in priljuden.Prsi	A
gospod inženir, mojo smelo besedo!« je povzel	hrust	in se prikupljivo nasmehnil.Vilarja je presenetil	A
Izprva sem se ga res bal, če je robantil ‒ takšen	hrust!	No, dober človek je.	A
svetovalca Groge Pipana, imenovanega gospod Groga.	Hrust,	brkat, takole, in glasan: čez vodo si ga slišal	A
da jih je že trinajst, štirinajst ‒ takšen	hrust	je!Škoda zanj, če bi se izgubil!	A
bil nemara dober. . / . / stran 88 . / In je	hrust	tudi ‒ zaradi boja je bil obsojen že petkrat	A
Stržinarju za hlapca, doma pa iz Bohinja. Bil je	hrust,	da mu ga ni bilo para.Kmečki voz je prijel na	A
odbil mu je sekiro, da je sfrčala v goščo.	Hrust	Luka je planil na medveda, ga objel, da so medvedu	A
jo zmogla. Fanta sta bila zelo molčeča, samo	hrust	Luka je rekel: ‚Nobenega fanta iz sedmerih vasi	A
Poglej!« Hotel je reči, poglej, kak	hrust	sem, pa ni rekel.Le z močnimi, težkimi rokami	A
bežali čez dvorišče. »Kdo bi mislil, da se ta	hrust	da voditi kot otrok in da ima tako srce.Le kako	A
Luka je izpregovoril: »Matic, ko bi bil jaz tak	hrust,	kot si ti, jaz bi ga bil s konja prekucnil,	A
Navsezadnje se mu je upognil celo hrbet, da je -	hrust	- hodil kakor oprtan s silno težo.	A
shiran. Ni vsak tako srečen, kot si ti, tak	hrust!	« »Jaz bom tudi hrust, kakor ata, še	A
srečen, kot si ti, tak hrust!« »Jaz bom tudi	hrust,	kakor ata, še večji!« Tako se je oglasil	A
drhteti po vsem životu, dokler ni planil v jok;	hrust	je jokal kakor otrok. »Ne tuli!	A
nadučitelja, ki je bil hud ko peklenšček in še pravi	hrust	povrhu.Posebno rad si je privoščil fante: glavo	A
korenjak. Pa je imel hlapca, ki je bil pravi	hrust.	Tega hlapca je prvi skusil mesar Klemen Melinc	A
petdeset let star. A visok je bil kakor jablana in	hrust	kakor medved, ki trga ovce po Blegašu.Govoril	A
in živem konjiču gosposka ženska, za njo pa	hrust	hlapec, ki je nosil za pasom dva samokresa in	A
popoldne je prigrmel župnik, velik in plečat	hrust	pri petdesetih letih. Ko je Grbec stopil malo	A
pokazale debele žile na močnem vratu. In tak	hrust	je imel tako slabotno ženico!Kar gorelo je iz	A
Kopič, še za dober komolec večji od Trlepa,	hrust,	da mu ni bilo nič, posukati tudi najmočnejšega	A
Na panju, ki je bil za klop, je široko sedel	hrust	in gledal v vrata, češ, kdo rine noter.Ni bil	A
tožil. »Neki ljudje se motajo po hosti,« se je	hrust	branil, »samo zvedel bi rad, kdo so in kaj iščejo	A
Janezom ubila.« »Kaj ... vidva ... mene ... ?« je	hrust	renčal.»Koliko vaju pa je ...	A
vrat, Uskok se je nemočno in brez glasu zrušil,	hrust	je s svojo medvedjo taco stisnil preveč, zlomil	A
misli. »Pa ne, da se je kdo že kaj upal?« je	hrust	škrtnil z zobmi. »Do zdaj še ne, vendar bi bilo	A
pomude pojdem in ti storim vse po besedi,« je	hrust	pokimal in odklamal proti Stični. Gospod Boštjan	A
mislil tačas v Žužemperku, da je tlačan,« je	hrust	počasi preudarjal. In bal se je velmoža, ki	A
ma popolnoma tujega psa. Rezko je ukazal: »	Hrust,	nazaj!« Hrust se je pri priči obrnil in stopal	A
Rezko je ukazal: »Hrust, nazaj!«	Hrust	se je pri priči obrnil in stopal nazaj k svojemu	A
Pa je večji kot naš.«	Hrust	je poskušal izvabiti resnega Volkuna, da bi	A
bi blizu skupaj pasla. Saj si tudi kakor moj	Hrust,	mlad in neizkušen.Kar bo Volkun Hrustu posodil	A
Španski. . /\ .. stran 51 . \/ Odšla sta Jok in	Hrust.	Drobnica se je pripasla na Malo in polegla pod	A
na Bonifaca na vrh Peči; bosta že Volkun in	Hrust	ovohala zverino, če bo kje v gošči skrita prežala	A
zavedel, je že ščuval Jok oba psa: »Volkun!	Hrust!	Ujs! ujs!« Na ta ukaz je šinil Volkun kakor	A
ukaz je šinil Volkun kakor puščica na senožet;	Hrust	za njim; za obema pa se je spustil v dir Marko	A
je Volkun ustavil. . /\ .. stran 99 . \/	Hrust	seveda tudi.Oba sta pa pričela glasno in tako	A
zaprašil Volkun v hrbet in ni več odskočil.	Hrust,	mlad in neizkušen, ga je napadel od spredaj	A
trepetala, so spustili kri, katero sta Volkun in	Hrust	polizala.»Sta jo tudi zaslužila.«	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

1 101 201 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani