Polagoma se mu je zazdelo, da se je pismo dvignilo z mize in da hodi pred njim in da bi ga videl celo tedaj, ko bi zatisnil oči ali upihnil luč: vedno pred njim belo pismo, na tilniku roka mešetarjeva, v obrazu pijanski duh. Navsezadnje se mu je upognil celo hrbet, da je - hrust - hodil kakor oprtan s silno težo.
»Vraga, kaj se mi blede?« je spregovoril glasno, ko je z nogo zadel ob stol.