godec (1.598)

Capulet, grof Paris in Lorenzo odidejo PRVI	GODEC	Pri moji veri, zdaj pa lahko vtaknemo svoje	A
Odide. DRUGI	GODEC	pokaže na svoj inštrument Vrag vedi, te reči	A
mar življenje moje: ”Veselo, srce!“ PRVI	GODEC	Zakaj pa: ”Veselo, srce?“ PETER O godci	A
PETER Dobro, vam jo že zabelim. PRVI	GODEC	Kaj pa nam zabelite? PETER Nič dobrega	A
Notirajte si to! PRVI	GODEC	Če nas zdo‐re‐mi‐fa‐so‐lasáte, tedaj nas Vi	A
Kaj pravite, Janez Kolofonium? PRVI	GODEC	Ej no, mosjé, zató ker se srebro prijetno glasí	A
- Kaj pa Vi, Jaka Kričaj? TRETJI	GODEC	Vražja stvar, sam ne vem, kaj bi dejál.	A
mu tolažbe dá.“ Odide pojoč PRVI	GODEC	Prebrisan tič. DRUGI GODEC Vrag ga vzemi	A
pojoč PRVI GODEC Prebrisan tič. DRUGI	GODEC	Vrag ga vzemi!Pojdimo noter, čakajmo, da pridejo	A
je novo, to je pravo, taka je usoda naša.	Godec	stare korenine teši svoje bolečine z glasi tamburice	A
/ . / stran 74 . / Ženska zvestoba Bil	godec	je mlad, in lep, in vesel, lepó je godel, sladkó	A
hči, pogosto vanjga obrača oči. Od čistegá	godec	jé ognja vnet za Micko bogato, rožo deklet.	A
godejo ure tri; al Micike lepe k oknu ni. Nje	godec	strune pritiska hudó, od Micike jemlje nékdo	A
jemlje nékdo slovo. Na goslih póčila struna je,	godec!	ni dobro znamenje. Zarotil se je, se je zaklel	A
preblečena gospa je Micika v cerkev prišla. ‒‒ “O,	godec!	kák dolgo boš še žaloval, kak dolgo se pred	A
v vsaki nesreči pomágat′ zna. Spet gosli je	godec	v róke vzel, na tri je strune gosti začel.	A
pondeljek jutro z veselga godú šel dobre je volje	godec	domú. Na pragu deklica lepa stoji, in solza	A
bolan, in nimám mu dati, ko sok neslan.” Bil	godec	je mehkega srcá, mošnjico polno deklici da.	A
spet bil je pod lipo ples. “Kaj vidiš tam?	godec!	ali je res, de stara ljubezen ne zarijovi, devetkrat	A
dveh. Kak streže mu, kak prilizuje se; “O,	godec!	nastavlja ti limanice.” In preden se vnamejo	A
limanice.” In preden se vnamejo zvezde nočí, že	godec	za lepo hišno gorí. Njo, koder on hodi, iše	A
pojó. Tud′ ona obljubi le zanjga goret′, in	godec	presrečni obljubi jo vzet′. Bile so v gradu	A
pili, veseli bili, odbila je ura polnočí. Bil	godec	zagodel je kotiljón, vsi prašajo, kje je mladi	A
tam na uho, kje, de so ga najdli in kako. Ko	godec	skrivnost pogovora zve, mu lica rudeče obledé	A
Zaljubil se ni v nobeno več, dal eno jim hvalo je	godec	sloveč: “De óne samé nam úrjo roké, de óne samé	A
kakšna zmešnjava je doli!« pripoveduje zasopli	godec.	»Žandarji so prišli in po vsej sili te hočejo	A
basom, ali bas jim ni dal toliko truda kakor	godec	s frulo.Frular ni bil več mlad, ali imel je	A
svojim služabnikom, naj poskrbijo, da popotni	godec	zvečer ne bo zapustil mesta.Nato sta se s kraljico	A
je zjutraj pred grajska vrata prišel potujoči	godec,	v njem niso prepoznali preoblečenega kralja	A
na mesto koga sem jaz? je k violini pripeval	godec,	ki je prihajal iz neke svoje skrivnosti in je	A
Pisal mu ga je najbrž kakšen cerkovnik ali	godec.	Tako se je glasil Damjanov list: »Preljubi moji	A
Sredi taborišča je sedèl na hrastovem hlodu	godec	Radovan. Povsod je bil znan, doma nikjer.	A
Gradišče je čuvala majhna posadka, med njo	godec	Radovan, ki je čepel na okopih, stiskal plunko	A
poželenja, da bi svetu pokazal kak junak je	godec	Radovan, če je sila.« Brenk ‒ brenk ‒ brenk	A
»Radovane, tako sam?	Godec	‒ pa za grmom čepiš.« Ni mu odgovoril besedice	A
Živinski si se napil bizantinske pijače.«	Godec	ga je pogledal sršenasto razkačen. Iztok je	A
od Visle in se ne meniva za vojsko. Kdaj je	godec	sukal meč? Kdaj je pevec tulil kakor volk?«	A
Kdaj je pevec tulil kakor volk?« »Pij,	godec,	In ne jezi se!A Hilbudija so Sloveni vendarle	A
»Sam si svetoval, aha? Kdaj je	godec	rekel: Primi za nož in suni!Kdaj?	A
junaških plečih mladega Slovena. »To da je	godec?	Pevec?	A
Ni ti sile pod mojo streho!« »Moram, gospod,	godec	mora križem sveta.Sin naj ostane, ker ni moj	A
taberni važnih stvari. Pogubil bi jih neprevidni	godec.	Radovan je ležal prebujen vznak na mehki preprogi	A
ga pretepi, Radovane!« . / . / stran 255 . /	Godec	se je naglo sklonil in se prestrašil, ko je	A
Zakaj si odšel?« »Vprašaj bogove, zakaj se	godec	klati po svetu, vprašaj če ti povedo.Ne povedo	A
Domislil se je Radovana in poslal ponj.	Godec	še ni ničesar vedel.Ves dan je poležkoval in	A
je veselo pomislil. . / . / stran 268 . / »	Godec	se zagleda, zaljubi, zapoje ‒ pa pozabi in gre	A
Zdi se mi, da vzhaja luč na vzhodu.«	Godec	je šel za njim; neprenehoma ga je stresalo kakor	A
Radovan njemu,« je zamrmral stari Sloven; tega	godec	seveda ni slišal, ker ni maral. »Srečal sem	A
njegova buča. Toda še se srečava, še in tedaj ‒«	Godec	je zamahnil s pestjo in zopet segel po čutari	A
»Radovane!« Iztok ga je potresel za ramo.	Godec	je kriknil, sunil z obema rokama in se izmotal	A
naj jim pripoveduje o tej volčji večerji.	Godec	je nekoliko pomolčal.Jezne obrvi so se mu naježile	A
Sedaj so bingljale prazne ob konju in zato je	godec	prepeval in pozabljal, da je truden. »Tukajle	A
ko me je ugledal pri hrastovem gozdiču, tisti	godec,	tisti Sloven?« »Naj oslepim, da ne vidim nikdar	A
se motim.« »Torej Iztok, sin Svarunov, in ta	godec	sta nam ukradla konja, ko smo nočevali ob Tonzusu	A
smo nočevali ob Tonzusu?« »Iztok Svarunič in	godec	Radovan.« »In nam izmaličila napad na Epafrodita	A
je proti Radovanu desnico kakor v blagoslov.	Godec	je obstal za trenutek sredi njih, ponovil s	A
»Ne bo se. Prišel je	godec	in velik kozelnik našega rodu. Očaral je skrivnostni	A
Radovan. Ta lahko potuje svobodno, ukani kot	godec	kogar koli. Gotovo je tudi dodobra zvedel od	A
pokorno sledil. Pred kraljičinim šotorom je	godec	prijel za strune in zapel Hunici pesem o sončni	A
Sužnja je prinesla lepo roženico v šotor.	Godec	je postavil posodico predse, dvignil preprogo	A
Hunov, na slast in veselje tvoji ljubezni.«	Godec	je vzel mošnjo z zlatniki, udaril na plunko	A
njegov jezik je govoril čuda osuplim Hunom, da je	godec	skrivoma razmišljal o sebi, od kod zajema njegova	A
meh in ga privezala na Radovanovega konja.	Godec	je legel ob konju v travo in težko čakal zarje	A
tleh. »Njeno brašno,« je vzradovano pogledal	godec	s konja. Skobilil se je iz sedla in segel po	A
strahoma kakor plašne sence poizginili v gozdu in	godec	je še kričal, ko že ni bilo ob njem žive duše	A
na cesto. Sicer se je spuščal že večer, toda	godec	je pogumno gnal po poti proti Hemu. Ali niso	A
zagrmel nadenj: »Kaj iščeš, Hun?« Tedaj pa je	godec	izbuljil oči, razkrilil roke, skozi široko odprta	A
njim vrč vina na pisan prt sredi šotora, je	godec	segel po pijači, nastavil in pil z zaprtimi	A
življenja. »Kot nekdaj v Bizancu,« je začel	godec,	globoko dihajoč in držeč v rokah lončeno majoliko	A
Radovane, razodeni mi, čemu si se pohunil?«	Godec	je iz navade razklenil palec in kazalec, da	A
Kuhar je prinesel večerjo.	Godec	je odtrgal kos pečenke.S težavo je grizel, jed	A
»Starče, slušaj, če ti je življenje milo!«	Godec	se je komaj dobro zavedel, ko je stal sam sredi	A
Na Morano!« Nato se je okrenil	godec	do vojščakov in se razsrdil. »Pomagajte mi iz	A
medice. »Nimaš vina?« ga je pogledal mrko	godec	preko rame. »Nimam!«	A
pozdravili. Ko se je približal Rado, se je	godec	preplašil.Iztok pa mu je vzkliknil: »Dobil jo	A
Mrtva je.« »Bogovi jo čuvajo,« je odvrnil	godec	plaho in zmedeno. Radu so se zablisnile oči	A
Na bogove, da bo tedaj naše veselje veliko!«	Godec	je zamahnil v slovo in odjezdil v veselem diru	A
Ali hrepeni po svojem Radu? Govori, če ne ‒«	Godec	ni bil radodaren s povestjo.Zavedal se je, da	A
otročje žalostno pomolčal in se tiho jezil, ko je	godec	vpraševal vojščake o pohodu, o plenu, o mrličih	A
zvedriti s pijačo, da bi se mu razvezal jezik.	Godec	se ni branil čaše.Ko pa je izpil, je namrgodil	A
Iztokov pogled je tako odločno veleval, da je	godec	molče izplaknil čašo, pozabil izpljuniti in	A
bom potoval ponoči, sem rekel in še pravim!«	Godec	je jezen odšel v Toper in začel stikati po kleteh	A
Zagovoril, izdal mordá!	Godec,	umorim te na Peruna, ne prizanesem ti!« Mladenke	A
ihorjevemu pogledu nasmejal ter se poslovil od mize.	Godec	je nategnil meh, Peter Pokora se je pomešal	A
Urbančič, na drugi strani pa sivolasi domači župnik	Godec.	V vrsti spodaj so sedeli vrtnar Marin, Lovrek	A
takih bajk, kakor si jih ni izmislil še noben	godec.	Ljudjé imajo tam prav tiste obraze, kakor v	A
pijani, na široki polici pod oknom je sedel	godec,	pocincaval z glavo.Velik fant, ves z nageljni	A
Hlapec gre tožit gospodarja!«	Godec	je stisnil harmoniko med kolena, da je zacvilila	A
ga lahko ščipljem!« Vščipnil ga je v laket,	godec	se je po otročje nakremžil, zajecal je tenko	A
pogrnjena; nikomur ni sila, da bi stal na pragu, še	godec	naj prisede!...	A
Kurent je šel, kakor mu je bil dan ukaz -	godec	do veselja, škrjanec do sonca.Pa je prišel tja	A
prestrašenih src je molilo. Obadva, smrt in	godec,	sta tiho utonila v daljno noč.Hladen veter je	A
plesnive krajcarje; toda kobilica mi je bila vesel	godec,	ki prepeva pod božjim soncem, kakor mu je bilo	A
pleve. Pevec je bil in slikar in podobar in	godec	- kakor je kje izteknil kakšno povest, kakšen	A
lice, hlad diha od vsepovsod. In neusmiljeni	godec	gode melodijo brez nehanja ... beda, beda!Ni je	A
obstrmel in je vzkliknil: »Kaj nisi ti Marko,	godec?	« »Marko sem jaz.«	A
tisto faro Bog vedi po kakšnem naključju, mlad	godec,	ki je bil tako imeniten v svoji umetnosti, da	A
zažarela okna na holmu in je zasviral mladi	godec	na svoje čudežne gosli, so obstrmeli kmetje	A
Nikoli v svojem življenju še ni godel mladi	godec	tako čudovito, zakaj ugledal je lepo hčerko	A
steklenicah se je iskrila najžlahtnejša starina.	Godec	pa skoro ni okusil jedil in še za vino se ni	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani