Ko je v jutro vstajala zarja je šla Ljubinica iz gradišča in vse mladenke z njo, zbrale so se pod lipo ter darovale Perunu lepa jagnjeta za zmago očetov. Gradišče je čuvala majhna posadka, med njo godec Radovan, ki je čepel na okopih, stiskal plunko pod pazduho in strahoma poslušal, kaj bo. Bal se je krvi, vojni krik je »žalil njegovo pevsko uho«, kakor je sam trdil.