Ko se je Numida vrnil k Radovanu in je postavil kuhar takoj za njim vrč vina na pisan prt sredi šotora, je godec segel po pijači, nastavil in pil z zaprtimi očmi, kakor bi vsrkaval največjo in edino slast življenja. »Kot nekdaj v Bizancu,« je začel godec, globoko dihajoč in držeč v rokah lončeno majoliko. »Na vse bogove, tvoje in moje, ni ga pod soncem, ki bi te ljubil resničneje od mene!«