globeli (326)

moj spev prek polja... Teče studenček po pusti	globeli;	prej bo usahnil, kot prišel bo v svet pesem	A
je premec bele ladje, ki je bila neresnična v	globeli	med planinami, ki pa je bila hkrati tudi simbol	A
planino pa bo vsak čas zajel hlad brezdanje	globeli,	v katero se bo pogreznila.A hkrati je bilo,	A
ranjencev. Ljudje iz najzakotnejših grap in	globeli	so se zavedeli, začeli otipaje misliti z lastnimi	A
tam utrga žalostna pesem in zasolzi navzdol po	globeli,	se utopi med bori in med brinjem. Vidim	A
Kobarida. Tolminska je razsekana v vsepolno	globeli,	grap in dolin.Vsepolno je na Tolminskem voda	A
skalami in soteskami, se pogreza v prepade in	globeli,	umira v sladkih večerih. Najdù je sin	A
Polna gora. Gore vse polne snega,	globeli	in prepadov in strmih stez in peščenih poti	A
Ah, in še je na Tolminskem vse polno mrzlih	globeli,	strmih, ozkih, globokih kakor prepadi.Še je	A
vsa svetla v mladem poletnem soncu. Na dnu, v	globeli,	se svetlika bistra Bača.Na levem, strmem, poraščenem	A
strmina do reke Bače, ki glasno teče po dnu	globeli.	Nad reko, v osojnem, še bolj strmem in zaraščenem	A
lokomotive in drdranje vlaka ob železnem mostu v	globeli	pod vasjo. »K našima dvema?« vpraša	A
kakšno uro poprej, ko so za kratek čas počivali v	globeli	za vasjo. Na majhnem trgu pred cerkvijo,	A
rob. Hotel je med drevesa, ampak pot je bila v	globeli,	strmina pa gladka, kot bi jo kdo z oljem namazal	A
njim. Za neskončno dolg trenutek so izginili v	globeli	pod hišo, potem pa so bili naenkrat na slemenu	A
držala in se vzpenjala po bregovih te temačne	globeli.	Dvignil je glavo in videl, da leži v travi, v	A
posušilo pokrajino do koder seže oko. Samo v	globeli,	na robu katere se je pomikal proti gozdičku	A
tem gozdu, v tej travi, v tem zelenju in v tej	globeli,	kjer se bo skušal za kak dan skriti.Počakati	A
Počasi, kakor prikazni so se vzdignile iz	globeli	in se v tem svojem sanjavem teku približevale	A
so ostajali glasovi in ko sta bila že daleč v	globeli,	sta videla zgoraj na nebu ozek stožec motnega	A
Odšli so naprej po ulici in še tu, še tu, v tej	globeli	jima sveti v očeh njegova sklonjena postava	A
Vrnila sta se. V tej	globeli	sta tičala in brez moči gledala motni sij ognjenega	A
špranjaste razpoke sveta. Potoval je, spuščal se je v	globeli	in vsakič, ko se je znova dvignil na hrib, je	A
Odločitve ni in ni, a v tem trenutku pride daleč iz	globeli	klic.Sence prihajajo nekje iz notranjosti, prav	A
nazaj. Potem nekdo zakliče, spet ta klic iz	globeli,	tak gluhi klic, in glej: kolona se vrača.Gotovo	A
nam je odsvetoval, da bi šli gor. Pot gre po	globeli	in sneg je visok.Čeprav je čisto blizu, je boljše	A
prepričani, da ni na vsem Kranjskem tako čudovite	globeli.	Nekateri so menili, če bi ne bilo dobro, da bi	A
nezdrava, a trdovratna goba, ki je nekoč pognala v	globeli	in jo za zmeraj skazila. Še dim, ki je puhtel	A
se usuli na čelo. X Janez je peljal drva po	Globeli.	Voz je cvrkal in se stresal po tokavastih kolesnicah	A
Janez!« Oče se je vpregel v voziček in odšel po	Globeli.	Janez je gledal za njim in videl samo njegov	A
je Janez stekel za vozom in pognal konja. Po	Globeli	se je razlegalo pokanje koles ob osnike.Janez	A
Ubil si mi ga pa le.« Ovčar je zbežal po	globeli,	kjer je bilo še za dobro ovco snega.Odkrhnil	A
prihiteli, a medved je bil že daleč v bukovi	globeli.	Jaz sem se tiho izmuznil iz družbe.	A
ganil v boju. Vojska se je počasi premikala po	globeli.	Sonce se je nižalo in se z izredno gorkimi jesenskimi	A
drug ob drugem. Le šum korakov je donel po	globeli	in potok je enakomerno curljal. Sonce se je	A
tresočimi se prsti. Doklèr so jezdili po zasenčeni	globeli,	ni bilo mogoče spustiti povodcev in pognati	A
Iztokovo vrsto, da bi jo prodrla in utekla po	globeli.	Toda Iztok je bil na to pripravljen.	A
pred menoj je bila pusta reber ‒ daleč v mračni	globeli	se je kadilo iz dimnika. Prestrašil sem se.	A
je skrilo, dolge sence so padale na pašnike,	globeli	so se mračile in se zapirale.Groza me je obhajala	A
redno, in začelo je zvoniti ‒ daleč nekje v	globeli,	kakor ponoči v ovčjaku. Ovce so polegle v jarku	A
Potem sem se pa takoj dvignil in se napotil po	globeli	v temno noč. Sprva sem čutil v srcu toliko veselja	A
cesto, ki se je v mesečini vsa bela vijugala po	globeli,	sledeč poti deroče gorske rečice.Zdaj je učitelj	A
Kar čez holm, po celem snegu!“ Krenil je iz	globeli	v hrib, napotil se je preko prostranih valovitih	A
prestrašil. Morda je zacvilil pes ob hiši, v	globeli	zakopani, ali se je izgubil volk na prostrano	A
zastraženo z visokim, že polrazpalim zidom; iz	globeli,	dremajoče v senci, se je vzdigalo strmo hribovje	A
časih iz daljave, vzdignilo se kakor vzdih iz	globeli,	otožna, enakomerna pesem, ki je dramila žalostne	A
strani. Ob deževnem času je tekel potok po tej	globeli	ter se pod kapelico porazgubil in potuhnil v	A
kamor ni seglo sonce, so ostale blatne laže. Iz	globeli	se je vzpel kolovoz visoko v klanec, vil se	A
samotnem klancu, ki se je bil vzdignil iz ozke	globeli.	-Cerkovnik je zvonil sam, morda je šel pogledat	A
Kaj ne vidiš, da je to moj dom kakor tvoj?“ V	globeli	je šumel potok, belo kamenje se je svetilo iz	A
Ali se spominjaš, kako sem te srečal takrat v	globeli	in kako sem te ustavil, ko sem te komaj poznal	A
Žalost, kakor ob tistem večeru, ko jo je srečal v	globeli	in jo je ustavil. Poznala ga je po imenu in	A
meglena in tiha; neprijazne sence so se plazile iz	globeli	visoko v hrib, vračale so se od sivega neba	A
napolnile vso do roba. Šla sta roko v roki, preko	globeli,	zmerom dalje, dokler nista prišla do tolmuna	A
prošnjo na dan. ”Kaj nisi ti Mate, Mate iz	Globeli?	“-- ”Jaz sem Mate.“ -- ”Hm!“	A
Samo treba bi bilo, da bi šel kam ... ven iz	Globeli	...“Mahoma so mu zardela lica in sram ga je bilo	A
kaj čuli, gospod učitelj ? Umetnika imamo v	Globeli.	“ Hanca je zardela in je pogledala strahom	A
oblečen, Mate; kako se ti godi?“ ”Rad bi šel iz	Globeli,	gospod župnik.“ ”Seveda, kaj pa bi v Globeli	A
Globeli, gospod župnik.“ ”Seveda, kaj pa bi v	Globeli?	Stran moraš ... daleč ... in precej, Mate ...“ Hanca	A
kako beži! Tako je bežal od praga, prav do	globeli!	“ ”Mate!“	A
molčalo; le malokdaj je zaplaval veter preko	globeli	in še takrat se je doteknil vrhov samotnega	A
... Pojdiva, Hanca!“ . / . / stran 120 . / V	globeli	je bila že hladna noč.Zvezde so se že vžigale	A
trenotek je gledala za njim in že je utonil v	globeli	... ”Prezgodaj ste prišli, nisem se še poslovil	A
pogled se je takoj umaknil. ”Lepo je tam v	globeli	ob takih večerih, posebno če je človeku pusto	A
pod njima, jutranja megla se je vzdigala iz	globeli,	sonce jo je prodiralo in trgalo. Mate je	A
grmovju, po smrekah razobešene, so se zibali v	globeli	ostanki megle.Celo do vasi so že segali žarki	A
švignile preko hriba in so se raztopile v soncu. V	globeli	se je zasvetila bela pot; vila se je iz vasi	A
so mu rdela. Samo enkrat se je še ozrl proti	globeli,	široko je zamahnil z roko. ”Zbogom!“	A
in prijaznega v moji mladosti in tam v tihi	globeli	...“ ”Vrneš se ...“	A
ji nasproti fantje in so šli mimo. ”Ta je iz	Globeli!	“ Čutila je, da so se ozrli za njo in pospešila	A
Tudi iz gruče je zaklical nekdo: ”Ta je iz	Globeli!	“ ”Na čelu mi je zapisano!“ si je mislila	A
komaj zavedna, uporna ljubezen do samotne, temne	globeli,	do polrazpale cerkve podružnice, do tistih ljudi	A
hladneje, kakor da bi segale težke večne sence iz	globeli	prav do neba.Tiste sence, tako temne, nevesele	A
tam doli, Mate!“ Dospela je na vrh in hlad iz	globeli	ji je pobožal lica.Tam ni bilo sonca; bleda	A
ravni, je pela in zvonila svetloba sama; iz	globeli	ni bilo glasu. ”Tako mirno je tukaj, Mate	A
...“ Hitela je navzdol proti	globeli.	Časih se je ozrl kdo na njen razžarjeni obraz	A
omreženo okence. Zazibala se je vrv in preko	globeli	je zastokal ubit, žalosten glas, kakor da bi	A
neba, njegova silna senca pa je legla preko vse	globeli	... DRUGO POGLAVJE	A
vedi kaj! Ne zaupam nikomur; če se jim želi iz	globeli,	naj gredo po svojih potih in naj se ne vračajo	A
tukaj pil -- pa hodi na faro, kakor da bi v	globeli	ne imeli vina!Bog mu ga blagoslovi, privoščim	A
da čakaš že zdavnaj na hribu ter se oziraš po	globeli	z nestrpnimi očmi. Saj ni bil še večer in visoko	A
je, da pride zvečer, kadar dosežejo sence rob	globeli!	Sence pa so že na oni gori, kmalu bodo že na	A
Stopila sta na drugo stran. Iz	globeli	se je dvigal hlad, mirna noč je bila že tam	A
človek sem že bil, kakor da sem bil rojen v	globeli	... Pa se mi zdrami nenadoma; malo preveč sem	A
je le časih, kakor v sanjah, zahrepenelo po	globeli	in še takrat sem videl samo tebe, kako si stala	A
”Daleč! Doslej sem bil še preblizu	globeli,	še zmerom sem videl to rako.Zdaj šele nastopim	A
če bi bila stvar tako lahka -- kdo bi ostal v	globeli!	Pot je strma, cilj je lep ...	A
ga videl, sem se spomnil na te mrzle sence v	globeli	...“ Okrenil se je in je nadaljeval hitro,	A
nespametne moje misli ... Daleč moraš, jaz pa ostanem v	globeli	in dolgčas mi bo po tebi ...“ ”Ne pojdem za	A
poslušal. ”Nikoli še nisem slišal vetra v	globeli	...Ali ni pravkar zastokalo zunaj, kakor da je	A
do konca dni in bi ne rekla žale besede ... Iz	globeli	je porojena!“ Grohot se je oglasil od sosednje	A
tedaj je vse pri kraju. Dokler živi človek v	globeli,	je dobro; ali kadar ugleda globel in se domisli	A
in je ugasnilo. Pregloboko so ležale sence v	globeli,	da bi jih dosegla svetloba nočnega neba.	A
lini, zaihtelo; tiho je bil zaplal veter preko	globeli	in rob njegovega plašča se je doteknil senc	A
bilo pod kozolcem, ko je škropilo zunaj preko	globeli	z veliko škropilnico.Nato pa sta se napotila	A
spoznanje ... Ozrla se je tisti večer proti nebu: iz	globeli	se je bil vzdignil jastreb, krožil je v kolobarju	A
ostalo nekaj te neprijazne, dremajoče samote iz	globeli,	toda mislim, da jo prežene sonce zunaj ... Pozna	A
zdaj z menoj tam zunaj in kaj bi jaz s teboj v	globeli?	...	A
razpršile megle brez sledu in ležale so samo še v	globeli,	leno belo jezero, ki je hrepenelo onemoglo navzgor	A
ne piše dekletu, ki ga je pozabil tam nekje v	globeli!	... Že dolgo je tam, tri dni že!	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

1 101 201 301 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani