Hiša je bila podobna staremu gradiču; zidovje je bilo očrnelo, maloštevilna okna so bila majhna, v pritličju omrežena. Z visokega balkona sem videla samo v ozko, vso z grmovjem in bukovjem poraščeno globel; na dnú se je skrivala vasíca z nizko cerkvijo, prilepljeno na brdo in zastraženo z visokim, že polrazpalim zidom; iz globeli, dremajoče v senci, se je vzdigalo strmo hribovje v zmerom višjih, zmerom bolj oddaljenih plasteh; tam v daljavi, na obzorju, že čisto v sinji megli se je svetila cerkev na gori, kakor bela zvezda na jasnem poletnem nebu.
Tiho je bilo na vsem božjem svetu in v mojem srcu.