nova beseda iz Slovenije
potreba da vidi kdo me tukaj. Lezi tjá pod oni | brest, | déni uho na zemljo, votlo in razrahljeno od | A |
težko, težko, težko je živeti! Sredi gmajne | brest. | „Povej, kako raseš, sahneš sredi suhih tal? | A |
odžagali. Vrhovno sodišče v Cetinju je bil košat | brest, | v njegovi senci je izrekal rajnki Nikola svoje | A |
prevratu premestili vrhovno sodišče v Podgorico, so | brest | v Cetinju odžagali. In je škoda zanj! | A |
Dovolite, gospica Trpotčeva, kajne? Moje ime: Ivan | Brest, | filozof.« Alena se je samo nekoliko | A |
je zato takoj poskusila biti zares imenitna. | Brest | je to opazil, pa ni prišel v zadrego. | A |
čisto navaden kmet, ona pa - med nama ostani -« | Brest | je pogledal za hlapcem, ali ni s kovčkom že | A |
jaz bi samo zaradi tega ne vzdržala dolgo!« | Brest | je začutil ost v odgovoru. »Ne sodite | A |
Aleni so se pojavile jezne gubice na čelu. Toda | Brest | je govoril naglo dalje, da mu ni mogla ugovarjati | A |
svidenje o božiču!« Alena mu je segla v roko, | Brest | jo je stisnil in ji pogledal v oči, da jih je | A |
zavora je odnehala, in voz je zdrčal po cesti. | Brest | se je še trikrat za vozom iz dalje odkril, Alena | A |
Nekaj posebnega je ta ženska.« Tako je razsodil | Brest, | ko se je kočija skrila za ovinkom, in je začel | A |
da je premalo odločno ugovarjala, ko se je | Brest | pravzaprav norčeval iz ljudi, ki so mu bili | A |
moje srce je pa pri tebi - o domovina. Ivan | Brest. | « Ko je pogledala podpis, je takoj razsodila | A |
»Možbeseda, kdo ve. | Brest | je bolj beseda kakor pa mož.Meni je vseeno. | A |
kupčije, ne Minka ne Mara ne Erna - in tudi ne - | Brest. | « Ob tem zadnjem imenu se je rahlo razburila | A |
vzkliknila, preden je Minka dokončala stavek: » | Brest! | « Vse tri so obstale. | A |
vnovič klobuk in zamahnil z njim v pozdrav. » | Brest! | « je vzkliknila zopet Mara in tako zardela, da | A |
Aleni se je ob prvem Marinem vzkliku, da prihaja | Brest, | porodila misel, ki se je dvigala, čezdalje krepkeje | A |
se je krajšala razdalja med njo in Brestom: » | Brest | je filozof, Brest je mož - njemu vse razodenem | A |
razdalja med njo in Brestom: »Brest je filozof, | Brest | je mož - njemu vse razodenem, kaj se godi pri | A |
Pozdravljene!« Še nekaj korakov oddaljen je | Brest | obstal, snel z izbrano kretnjo klobuk in se | A |
klobuk in se priklonil. »Čeden študent, gospod | Brest! | Hitro ste dovršili semester!« | A |
Gospodična Mara, nepoboljšljiva nagajivka!« | Brest | ji je segel v roko. »In gospodična Trpotče | A |
dejanjem dokončala, kar ni hotela z besedo. | Brest | je opazil, da ga draži Mara z Aleno, pa se je | A |
dokler je sonce!« »Na svidenje!« je zaklical | Brest | in odšel po cesti. Učiteljice so se | A |
XII. | Brest | je povedal po pravici, da sta Jok in Smrekar | A |
Gospodična,« je spregovoril po kratkem molku | Brest, | ki je sedel sam z Aleno pri mizi.Smrekarica | A |
»Tako? Zakaj?« je vprašal | Brest | zategnjeno. »Ah, ta Smrekar!« | A |
Gospodična, če mi zaupate, morda bi vam -.« | Brest | je iskal primernega izraza. Alena se | A |
želja, tiha skrb - vse je bilo v pogledu. | Brest | je položil svojo roko na njeno, ki je mirno | A |
zastavila vprašanje. »Gospodična!« je vzkliknil | Brest | in se zravnal na sedežu. »Dobro. | A |
O priliki!« | Brest | je hotel spregovoriti.Toda ni utegnil in je | A |
Ha‐ha! Še predobro; predobro, gospod | Brest! | « »Ugovarjam!« | A |
Počitnice so potuha!« | Brest | se je ironično nasmehnil in segel po kozarcu | A |
gospodična!« Aleni ni bilo všeč, da jo je | Brest | prekinil in da ji ni hotel na pomoč.Jezna in | A |
stanovsko zavest,« ga je prekinila Alena osorno. | Brest | jo je miril, mahljaje z desnico. »Pripoved | A |
na mizi buteljke in Smrekar se ni več jezil, | Brest | ga je ob Alenini odsotnosti pomiril z donečo | A |
»Pojdite, gospodična! Gospod | Brest | vas gotovo rad spremi!« »Prosim!« se | A |
zamižal. Alena je hodila tako naglo, da jo je | Brest | komaj dohajal.Glasno se je smejala in nalašč | A |
Alena obstala. »Kajne, kako sem otročja, gospod | Brest? | « »Zakaj otročja? | A |
Obrnila sta se in prehodila nekaj pota molče. | Brest | je čutil, da valovi v njem srce, hladni razum | A |
»Smrekar je slepar!« | Brest | se je prestrašil, da je Alena zapazila spremembo | A |
se nekam oprijemala, da bi zakrila drhtenje. | Brest | jo je že potoma opazoval in jo občudoval, ko | A |
se ji težka teža odvalila od srca. »Gospod | Brest, | laže mi je.Morda sem se resnično preveč in po | A |
bilo tako mehko, tako zaupanja polno, da se | Brest | ni mogel zmagati.Z obema rokama je segel po | A |
jih je naglo umaknila in zbežala na dvorišče. | Brest | je slišal, ko so se zaprla vežna vrata in je | A |
Razumeš!« »Kaj | Brest | ni?« »Mm,« se je namrdnila Mara. | A |
»Sem rekla: precej. Za moj okus je | Brest | kot inteligenten mladenič premalo - revolucionar | A |
Tedaj je potrkalo na vrata. » | Brest, | « je spregovorila Mara šepetaje, potem glasno | A |
glasno velela »noter« in mu šla do vrat naproti. | Brest | je vstopil, eleganten, ljubezniv, ter pozdravljal | A |
»Žal, da nisem Matjaž, gospodična!« | Brest | se je dvorljivo priklonil Aleni. »Gotovo | A |
In to je poguba za nas: lenoba in egoizem!« | Brest | se ni razburjal.Z umetnim smehljajem je nadaljeval | A |
Tako sodim jaz!« | Brest | je pogledal v strop, vtaknil roke v žep in pomilovalno | A |
Pozdravljam vas in vas občudujem!« je dvignil | Brest | kozarec proti Minki. Vsi so trčili in | A |
je pripravila samovar, Minka ji je pomagala, | Brest | je razlagal nalogo iz klasične filologije in | A |
alobesedna in je kar največ stregla in pomagala Mari. | Brest | in Alena sta često započela pogovor med seboj | A |
opravka s postrežbo. Po čaju so pričeli peti; | Brest | se je razmajal in bil naraven ter zato bolj | A |
»No, dajta!« je prosila Alena. »Gospod | Brest | je vendar kavalir in te ne pusti same sredi | A |
bilo všeč in je predlagala: »Naj gre še gospod | Brest. | Vsi pojdimo!« | A |
Ali ju nisi opazovala? Tako jo je gledal | Brest | kakor ščinkavec mladiče v gnezdu!Bog ji ga blagoslov | A |
Mara je trdo zaprla vrata svoje sobe. | Brest | je za trenutek postal pred šolo in se ni mogel | A |
Tedaj je zavriskal nekdo za vasjo. | Brest | se je odločil in se podvizal za Aleno. | A |
beda - socialna krivica!« »To je res, gospod | Brest! | Zakaj se nas mora živiti toliko s kruhom, ki | A |
ki je tako grenak.« »Žalostno,« je dostavil | Brest. | Molče sta stopala dalje in prišla do | A |
Alena je občutila, kako krepko jo je stisnil | Brest, | in vsa se je vznemirila. | A |
dekle v fari. Če se potem mladenič, kakor je | Brest, | zanima zate bolj nego za druge, ali ni to naravno | A |
mladost? Ali ni nujno, da je Mara, za katero se je | Brest | zanimal prej, užaljena, ko vidi tebe - in vidi | A |
Povej, vse povej! Za krikom pa je stal | Brest, | ki ji je svetoval:Molčite! | A |
Ni ga, da bi mu segla v roko, ni ga. Edini | Brest | mi je privoščil prijateljsko besedo, edini on | A |
iskrenost!« Pri vratih se je pridružil Aleni | Brest, | ki ji je povedal, da je povabljen k Smrekarju | A |
Brestu, kar jo je tako grozno mučilo. »Gospod | Brest, | ali ste mar jezni, ker vas ni več k Smrekarju | A |
besedi se je glasila pritajevana bolečina. | Brest | je prijel njeno roko, jo ovil krog svoje in | A |
spregovoril, dokler nista stopila v vežo, kjer ji je | Brest | stisnil roko in rekel: »Oprostite in | A |
Pri večerji so bili vsi sila malobesedni. | Brest | in Alena sta bila še tako pod vtisom nenadnega | A |
Alena je jecljaje skušala ugovarjati, pa je | Brest | previdno in posredovalno zvodil govor drugam | A |
je razblinil zlobni krog, prednjo je stopil | Brest | in ji stiskal roko ter govoril: Čemu strah, | A |
Nekoč je vprašal: »Kje tiči | Brest, | Alena?Ali nič ne veste?« | A |
Meni? Kaj me briga | Brest! | « Tako je Alena pikro zavrnila gospodarja | A |
je tresla in srce je bilo nemirno. Ko jo je | Brest | zagledal, ga je oblila rdečica, knjigo, ki jo | A |
Okrenila se je ob vratih, za njo je stopal | Brest. | »Pazite!« jo je opozoril vrh stopnic | A |
»Potem vas spremim domov,« ji je pošepetal | Brest, | preden sta stopila v sobo. »Janez, poglej | A |
»No, mati, kaj naj pogleda Janez?« | Brest | je ime poudaril, krog ustnic mu je zaigral smehljaj | A |
Vi ste preljubeznivi!« | Brest | se je priklonil, krog ustnic mu je igral še | A |
katerem ni bilo vere v Minkino pomoč. »Gospod | Brest, | to je moja socialna dolžnost in zaeno moje veselje | A |
In če ni vere, ne pomaga noben padar nič.« | Brest | je zopet skušal opravičiti materine nazore. | A |
skoraj gotovo treba zdravnika. Nato sta se | Brest | in Alena poslovila in krenila proti Smrekarju | A |
Stopala sta polagoma, molče. | Brest | se je ozrl po poti nazaj, in pogledal preko | A |
kakor bi ga presekal. »Ali ni smešno, gospod | Brest, | da vam moram vselej prav na tem mestu razodeti | A |
Povejte odkrito!« | Brest | se je nenadoma razvnel, razgrnil kapuco in iskal | A |
»Zaradi mene?« | Brest | je zategnil vprašanje z vzvišenim glasom, prijel | A |
Alena se je ustavila in ga pogledala v oči. | Brest | je videl skoz mrak, kako so blestele te lepe | A |
Pojdiva!« | Brest | jo je držal še vedno za roko in gazil po snegu | A |
jezne gubice, kljubovalnost je sevala iz oči. | Brest | je bil zamamljen.Stisnil ji je roko, Alena je | A |
Dokaži! Ko sta prišla vrh stopnic, je | Brest | potrkal na Smrekarjeva vrata. Smrekar | A |
neokretno pisavo številil in računal. Ko je vstopil | Brest, | se ni takoj ozrl, ampak je na glas mrmral: | A |
mišičave roke, kakor bi občudoval lastno moč. | Brest | ni povzel pogovora o Minki, ampak je nadaljeval | A |
Kaj me briga, če se je izgubilo?« | Brest | je bil v zadregi.S tako grozno odločnostjo je | A |
tako grozno odločnostjo je tajil Štefan, da | Brest | ni vedel, ali ga vara Alena ali Smrekar. | A |
Mešetar Jok in Alena...« | Brest | je opisal in ponovil, kar je zvedel.Nato je | A |
(leva okolica beseda(e) desna okolica kratice avtorjev kratice naslovov (vse oznake) št. povedi)
1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷
Nova poizvedba Pripombe Na vrh strani
Strežnik Inštituta za slov. jezik Fr. Ramovša ZRC SAZU | Iskalnik: NEVA |