Ko se je razpalila domišljija do vrhunca, da ni mogla več mirno sedeti, je planila kvišku, iz prsi se je utrgal vzdih, glavo je naslonila na mrzlo steklo in po licih so pritekle solze, tihe, brez joka, stisnjene iz srca. In vselej takrat se je razblinil zlobni krog, prednjo je stopil Brest in ji stiskal roko ter govoril: Čemu strah, ko imate mirno vest.