brest (101-200)

»Povejte vi tisti svoji punci...«	Brest	je planil s stola. »Gospod Smrekar,	A
odgovoren sam.« »Hvala lepa za trud, gospod	Brest.	Verujte mi, da je zame nekaj strašnega, ko sem	A
»Gospodična, to zadnje ni resnica!«	Brest	jo je pogledal, njegove oči so čudovito žarele	A
»Gospodična,«	Brest	se je razvnemal, »za kar so drugi vas, za to	A
gledala za njim in mu zamahnila v pozdrav.	Brest	je moral zbrati vso voljo, da se ni pri tej	A
»Ne obsojaj me zato.	Brest	je tako dober!« »Ali je kaj storil zate	A
mi ob priliki, je rekel.« »Alena, veruj mi,	Brest	ni mož, ali vsaj premalo mož.On je - slabič	A
za njo. Ko se je na Alenino trkanje odzval	Brest	v sobi, jo je spreletelo.Kakor jo je vleklo	A
Plaho je pritisnila kljuko in odprla.	Brest	je že stal ob vratih, kakor bi jo pričakoval	A
ste slutili neko drugo,« mu je ponagajala.	Brest	ji je stisnil še enkrat roko in jo hrepeneče	A
zmeni!« Alena je povesila glavo, da ni vedel	Brest,	ali je kljubovalnost ali je žalost.Alenin očitek	A
zrla v oko. »Vi dvomite,« se ji je približal	Brest	in stopil tik pred njo. »Ah, ko sem	A
»Ah, ko sem tako nesrečna!«	Brest	je postal za trenutek in gledal v te oči, ki	A
naglo se je obrnila in odšla, za njo je stopal	Brest,	ki je čutil po stopnicah, da mu kleca koleno	A
Če ne gre, ne gre!« Tako je nejevoljen rekel	Brest	tisti večer po Aleninem obisku, zaprl knjigo	A
misli, da je stvar resna, potem, kaj potem?«	Brest	je obstal pri okno in si postavil kazalec na	A
je blestela, pod nogami je veselo škripalo.	Brest	je zamišljen ponavljal čez dan obdelano snov	A
njim izza obletelih orehov Smrekarjev dom.	Brest	je obstal. »Ko bi pogledal k Smrekarju	A
ritosrčno srce. Noga se je sama od sebe prestopila,	Brest	je zavil na Smrekarjevo dvorišče. Prav	A
veseli!« Štefan mu je podal roko, na kateri je	Brest	začutil smolnate lise, ko jo je stisnil.	A
»Vidite, tukaj sta!«	Brest	je vstopil. »Kaj delate, gospodična	A
»Kaj delate, gospodična?«	Brest	je pogledal na mizo, kjer so bile razgrnjene	A
»Poglej!«	Brest	se je umetno čudil otroku in kameli pa gledal	A
luči ranjenega možička. »Popravim,« je obetal	Brest,	ko ji je segal v roko.Obeh oči so se srečale	A
odgovora, zakaj oboje so se naglo povesile.	Brest	je odlagal klobuk, Alena mu je primikala stol	A
veselja ploskal, ko je videl, kako naglo rezlja	Brest	in pomaga Aleni. »Aha, ali so vas napregli	A
sobo, ko je zagledal to delavnico. »Gospod	Brest	bi moral vsak večer priti pomagat. Do božiča	A
bom kos vsemu.« »Dobro, le pridite, gospod	Brest,	v dnino.« »Ko bi utegnil, srčno rad	A
dobro ovnovega hrbta, katerega je izrezavala,	Brest	je popolnoma po nepotrebnem zakašljal in bil	A
»Ali res, gospodična?« se je okrenil do nje	Brest,	ki se je zasmejal s Smrekarjem vred, a naglo	A
volje in so soglasno sklenili, da mora priti	Brest	vsak večer pomagat Aleni delati jaslice.	A
»Naj bo, kar sem obljubil,« se je odločil	Brest	drugi večer in takoj odšel k Smrekarju.	A
po mešetarjevem žalostnem pogrebu je prišel	Brest	v šolo. Odkar se je Alena preselila	A
Odkar se je Alena preselila v Minkino sobo, je	Brest	pogosto zahajal k njej na čaj, katerega so pili	A
z nagajivim pikanjem. Ko je tistega večera	Brest	potrkal na vrata, se takoj ni odzval nihče.	A
prižgala luč, je prišla k vratom in odprla.	Brest	ji je pogledal v oči in se prestrašil.	A
upala pogledati v lice. Ko je povesila oči, je	Brest	videl, kako so trepalnice pordele od solz.	A
To je že preneumno!«	Brest	je začel hoditi jezno po sobi.Alena se je borila	A
danes kaj razsrdila v šoli,« je izpregovoril	Brest,	da je prekinil molk. »Ah, ta šola!	A
daleč ta ura, kakor bi utonila v morje. Tudi	Brest	se je domislil in se v duši kesal puhle fraze	A
»Da, žrtev - pijančevanja!«	Brest	je malomarno skomizgnil z rameni. Alena	A
Spet je zavladal molk.	Brest	je pokadil cigareto, potem vstal in stopil k	A
naglo vstala in umaknila roko, katero je iskal	Brest	za slovo. »Še nekaj, Ivan.	A
Lahko noč, dušica!«	Brest	ji je poljubil obe roki in naglo odšel.	A
Z velespoštovanjem Ivan	Brest	Alena je brala prvič, brala drugič.	A
hrib ‒ pa si uredi in obtrebi lasten razgledni	brest.	Že ve katerega.	A
tri druge žene. In na novo urejeni razgledni	brest	bi se začel koj sušiti, kakor se že suši Somov	A
Jelenov tretji in tudi že poročeni sin, Grčavi	Brest.	Četrti sin Ostrorogega, Presukani Lisjak, ki	A
sinovi: Vztrajni Volk, Rjavi Medved, Grčavi	Brest	in Presukani Lisjak.Vsi so nosili risje kožuhe	A
zadovoljen nasmeh. Molče so Volk in Medved in	Brest	in Lisjak odšli v veliko kočo in prinesli iz	A
naj mrliča odneso v drevak. Volk in Medved,	Brest	in Lisjak so se sklonili in prijeli vsak za	A
Jezerna Roža in mu prišepnila: »Urno na razgledni	brest,	da ti Nevidni razodene, kaj naj storimo.« Ostrorogi	A
trdini sta ležali podrti dve jelši in košat	brest.	Dokaj bobrov je hitelo razglodavati vejevje krošenj	A
spomladanskem vetru svetloliste bele breze.	Brest	in hrast se pa še kar nič nista hotela zganiti	A
Bo le nekaj iz tebe.« Razgledni	brest	na vrhu Rožnega hriba se je razpustil. Kolišče	A
da pride sonce in obsije ozeleneli razgledni	brest	in vrh Rožnega hriba in zbrani Ostrorogov rod	A
prestrašena Zorna. Jelen je odšel nazaj pod	brest.	Koj za njim je prišla na jaso tudi Kalina.	A
nebo, raz katero sije luna navzgor. Grčavi	Brest,	tretji njegov sin, pa mora ostati doma. Za svoja	A
očetu namenjeno, da se več ne vrnejo, bo Grčavi	Brest	vodil rod.Trlo ga bo nekaj let, pa si bo že	A
Zorne Kaline, za Peruniko se pa kaj malo menil.	Brest	ga ne bo mogel krotiti.Vitorogi Oven pa ni tako	A
na kolišče in s pridom porabiti. Povrh pa	Brest	in Ris nista nikoli mogla oba hkrati zdoma.	A
in kuhali in jedli tudi kar surove. Grčavi	Brest	je imel skrbi čez glavo.Presukani se je vedel	A
vedel do njega, kakor bi bil užaljen, da tudi	Brest	ni odšel z Ostrorogim Jelenom.Potem bi on, kot	A
četudi bi mati, Jezerna Roža, kaj godrnjala.	Brest	pa ni bil tak.Kar koli je ukrenil, o vsem se	A
On je imel pravico odločiti.	Brest	se je vračilje Bele Ovce naravnost razveselil	A
gostoljubnosti. O, vsa drugačna sta Jezerna in	Brest	kakor pa Košata Jelka in njen mož, Urni Sulec	A
privezal Belo Ovco na domače kolišče, je Grčavi	Brest	koj prvi večer zaklal kozliča. Rada ga je jedla	A
pa so stali v senci Bela Ovca, Jezerna Roža,	Brest,	Ponirek in Brlez in dvojčici. Presukani Lisjak	A
Prav nič se nikomur ni mudilo. Če bi pa	Brest	in Ris vedela, kaj se dogaja doma na kolišču	A
pod Brdom pristajala vsak s svojim drevakom	Brest	in Ris, je sredi dopoldneva doma na kolišču	A
Koj so bili vsi vesele volje.	Brest	pa je Ovnovcema ponagajal, da bo kaj nerodno	A
posla kaj razveselili, posebno še, ko sta se	Brest	in Ris tudi sama peljala z njimi na trdino,	A
Varovala ga je dežja in trohnobe.	Brest	je z debelim kamnom vse te kepe razbil in utrdil	A
vam gre delo dobro od rok,« sta želela vsem	Brest	in Ris in odveslala nazaj na mostišče.Mladi	A
OGNJENI VALOVI Poletje se je prevesilo. Grčavi	Brest	je dan za dnem pošiljal ženske na trdino, da	A
jesti močnik in podpepelnjak. In je Grčavi	Brest	priganjal k delu, kakor Ostrorogi Jelen nikoli	A
bobri in drobna divjad kaj malo zaležejo.	Brest	je imel tik jezerca ob precepu Doge doline že	A
Stemnilo se je že, ko je Presukani pristal.	Brest	mu je stopil naproti na pristajni most in ga	A
« »Kakor hočeš,« je skoraj zarežal za njim	Brest.	Pogrelo ga je.	A
lepa, ko ne bo ne njega ne Risa doma. Grčavi	Brest	se je obrnil in odšel v kočo Pegastega Risa	A
je tudi mogoče,« se je po tihem veril Grčavi	Brest,	»potem si Zorno Kalino on sam vzame za drugo	A
temu so bili vsi veslači veseli. Le Grčavi	Brest	je bil redkobeseden.Skoraj nič pa ni govorila	A
njemu nihče ne bo ukazoval, najmanj pa smrkavi	Brest,	še manj pa hlapec, Pegasti Ris. Jelka in Tulpa	A
mano.« »Kje je bil?« je stopil iz koče Grčavi	Brest.	»Najprej na kolišču Vitorogega Ovna, kjer se	A
Brat bratu ne sme nikoli priželeti smrti.«	Brest	je obmolknil.Pojenjal je pa tudi vihar za nekaj	A
obupni klici na pomoč. Ovca in Jezerna in	Brest	so se spogledali.Niti za trenutek ni nihče dvomil	A
vseh strani butalo jezero in se zaganjal vihar.	Brest	se je bal, da kolišče ne vzdrži.In vrh tega	A
spet vrgla šop hudolesovine nanjo. »Reši ga,	Brest,	« je zaprosila Jezerna. Ta hip je pritekel v	A
mudi tam, kjer ima najmanj opraviti. Naj ‒«	Brest	je besedo kakor odgriznil.Hotel je pa reči:	A
Pa kakor veš, ukazuješ ti.«	Brest	je stisnil pesti in mrko pogledal predse.Potem	A
bliski, da je bilo s kolišča videti, kakor bi	Brest	in Ris rinila svoj splav skozi plamene.Klici	A
Tako ga je bila razsekala toča. Še preden sta	Brest	in Ris pririnila svoj splav nazaj pod kolišče	A
okrog drobnice v staji režeča se skrb. Grčavi	Brest,	ki se je izkazal za pridnega in umnega gospodarja	A
večja nesreča, utegne celo preminiti. Grčavi	Brest	ni več zdržal.»Vendarle pojdem pogledat po Savi	A
Bi se koj začel repenčiti.«	Brest	je dobro poznal Lisjaka: »Pegastemu Risu pa	A
naročim, kako in kaj.« Drugo jutro se je Grčavi	Brest	ob prvem svitu spustil s štirimi golobradimi	A
Pretekli so trije dnevi. Grčavi	Brest	se še ni vrnil.Pegasti Ris je premišljal, če	A
če bi drugo jutro zaveslal za njim. Najbrž je	Brest	treščil v tesneh Save ob kako skalo in se mu	A
Pha! Če bi bil	Brest	doma!Tako pa ‒ nič.	A
Lisjaka: »Kaj ti ne greš z nami?« »Naj gre	Brest.	« »Ga ni doma.«	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani