anica (2.287)

Rajši vrv okrog vrata. Ani, mehko:	Anica,	ubožica, kakšna je tvoja mladost. ANA: Recite	A
tako resno, - to je prezgodaj. Smehljaj se,	Anica!	ANA: Ali niste ničesar zahtevali od mene	A
ANA: Jaz sem vam pokorna, oče. RUDA: Kako,	Anica?	ANA: Jaz sem srečna ... BROŠ ji stisne	A
da bi se moral čutiti srečnega ... Kaj praviš,	Anica?	ANA: Jaz ne pravim ničesar, oče.	A
- Prosim, gospod Broš ...	Anica.	ANA: Pridem.	A
tega ne morem storiti. MARTA: Kaj te žalosti,	Anica?	ANA: Glejte, prišel je dvakrat k meni, da	A
meni je težko pri srcu ... MARTA: Pomisli,	Anica	- ANA: Molčala bom, tetka Marta.Vi pravite	A
... MARTA: Ti se norčuješ,	Anica	... a delaj svobodno; ne misli na svojega očeta	A
mislite, tetka Marta, da vam to verjamem? MARTA:	Anica,	ti si razburjena. ANA: Od same radosti, tetka	A
RUDA: Koliko si trpela, - a to se bo končalo,	Anica.	Ti ne boš nesrečna, tvoja duša je predobra.	A
ničesar, oče. RUDA: Tvoj obraz se je spremenil,	Anica.	ANA: To je od plesa, oče - in glava me boli	A
daj mi roko, četudi hladno, in ostani zdrava,	Anica.	Spomni se časih, da je bilo moje trpljenje veliko	A
trenutku? Polovico tvoje nesreče sem nosil jaz,	Anica,	dušica moja; za vsako solzo iz tvojih oči bi	A
iz tvojih oči bi dal kapljo svoje srčne krvi,	Anica	... Prišel sem pote, a bilo je prepozno.	A
radost! Meni se zibljejo sonca pred očmi ... Pridi,	Anica	...Tu sem na srce moje, Bogomila ... DOLINAR	A
srečen, - Ana, ti boš zadovoljna z menoj ... Oj	Anica,	- nikar, nikar se me ne boj - ah,kam uhajaš	A
. / kam uhajaš pred menoj - hohó, - rima! -	Anica,	nocoj se ti prezentiram, kakor sem v resnici	A
zakaj moje srce je mlado. Ne glej na mojo plešo,	Anica	... Jaz sem sposoben ... haha, jaz sem sposoben	A
Kdo ga je videl? ALMA Ani: Ne prestraši se,	Anica,	tvoj oče je mrtev. ANA obstoji s povešenimi	A
Ti me varuj, Ivan! DOLINAR: Ne boj se	Anica,	ti pojdeš z mano. BROŠ: To je moj opravek	A
bliže in bliže s koraki šumečimi ... Ana,	Anica,	ljubica moja, to je najina duša, Anica!	A
Anica, ljubica moja, to je najina duša,	Anica!	Duša najina plava na perotih neizmernih	A
je ljubezen, to je Bog, to je najina duša,	Anica	... Luna je vstajala, strune so sanjale	A
tvoje kipeče, baržunaste laske, zadnjikrat,	Anica,	zadnjikrat. Dvigni obrazek svoj, Anica,	A
zadnjikrat, Anica, zadnjikrat. Dvigni obrazek svoj,	Anica,	nagni glavo na mojo ramo, da vidim še	A
s strahom zadrhtevajo. Ali ti ni mraz,	Anica?	Tvoje roké so tako hladne, stisni se k	A
Tvoje roké so tako hladne, stisni se k meni,	Anica!	Tiho, ljubeče se zgrinja nad nama samotno	A
dihanje spečih rož. Stisni se k meni,	Anica!	Ali v parku je zašumelo	A
trepetajoči dvigajo beli pajčolan ... Pozno je,	Anica,	Bog s teboj! Kadar odidem, ne glej za mano	A
ne stoj ob oknu, ko pride vlak, ne devaj,	Anica,	roke nad čelo, ne kliči me z rosnimi očmi	A
vrha napolnjen je kelih moj. Bog s teboj,	Anica,	glej, zasijalo je rosno zlató nad platanami	A
sanje plavajo nad poljanami. Bog s teboj,	Anica,	Bog s teboj, sonce, Bog s teboj, jasni, veseli	A
okameneli smehljaji tvoji sredi teh noči. O	Anica,	vse moje lepe sanje razpale so že davno v	A
tihih, žalostnih očéh. In ti si to slutila,	Anica;	molčé so tvoja ustna trepetala in gledala	A
ljubečo krog vrata mi deni, daj mi tolažbe,	Anica.	Zavela je zima po mojih vrteh; moje mlade	A
ROMANCE ŠPANSKA ROMANCA	Anica,	če ti je dolgčas, daj mi v roko mandolino	A
donna Ana ... Zora vstaja na izhodu -	Anica,	podaj mi róko in obriši solzno lice, smejva	A
« Njihova učiteljica je mlada in ji je ime	Anica.	Potrta je in oni je zdaj nič ne jezijo.	A
sedemindvajseti strani,« je rekla gospodična	Anica.	In strani so zašumotale.	A
gledal in čakal. »No torej,« je rekla gospodična	Anica.	»Kaj pride, ko je zime konec?«	A
»Gotovo, pomlad,« je še rekla gospodična	Anica.	Ne, ne razumejo, o kateri pomladi pravi, a vendar	A
in samoto. Seve, tudi Anico ima rad, vendar	Anica	ni deležna njegovih zaupljivosti; spoštljiv	A
Ne, ne.	Anica	mu nikoli ni znala ustvariti intimnega, odmišljenega	A
večkrat odloči, kajpa, in to priliko mi je dala	Anica,	ki se je odpeljala k sestri v Vipavo, takó da	A
naj plačajo pogreb, kar bo ostalo, pa naj ima	Anica,	ki je trideset let skrbela za naju.In zate,	A
Te pa morajo biti za vse «, pravi natakarica	Anica.	-»Prosim te, ne preklinjaj me!	A
sence mu zaplešejo čez obraz, naglo odpre oči.	Anica,	reče tiho, Anica. S tresočo roko seže	A
obraz, naglo odpre oči. Anica, reče tiho,	Anica.	S tresočo roko seže po skodelici na stolu	A
Kretenom, reče starec. Kreten je v staji, reče	Anica.	Dobro, reče starec, ne sme v hišo.	A
Dobro, reče starec, ne sme v hišo.	Anica	stopi k postelji, popravlja mu blazino, prepusti	A
Nekdo je tukaj, reče starec. Kdo bi bil, reče	Anica,	nikogar ni.Zdaj se pogled spusti noter skozi	A
pokaže belina zrkel. Grda kri bo šla ven, reče	Anica.	Še stoji ob njem, dokler se veke ne zaprejo in	A
Za oknom se zasveti šibka luč.	Anica	vstane in si naglo ogrne kožuh.Tiho odpre vrata	A
snežinke v soju tresoče svetlobe. Zaspal je, reče	Anica.	Oni se obrne in gre skozi veter in sneg nazaj	A
Zakaj me kliče Kreten? reče.	Anica	obrne glavo k njemu.Ah, reče, tako so popisali	A
dvajset dni ne bo nikogar sem gor, reče naglo.	Anica	sklanja glavo, pa kaj, vsako zimo je tako.	A
Kako dolgo še? reče, kako dolgo?	Anica	se umakne k steni, on se obrne in jo z močno	A
Enkrat se bo zbudil, reče. Ne bo se, reče	Anica.	Dala sem mu pijavke na kožo.	A
premika po prostoru, zorni koti se menjavajo.	Anica	počasi vstaja in si ogrinja kožuh.Vzame oljenko	A
in v vežo, kamor veter potegne oblak snega.	Anica	z mirno roko jemlje s police črno posodo, v	A
stoka v snu, moči mu odteka jo, kri mu odteka.	Anica	postavi oljenko na stol ob postelji, potem se	A
premakne v snu, duša spečega, duša spečega.	Anica	sname razpelo in ga odnese v drug prostor, pokrije	A
robovih, marveč zasukani, zaviti v vrteči se krog.	Anica	se zravna, roke ji omahnejo ob telesu.Stoji	A
kaže, da se je bati fantu pljučne bolezni. »	Anica!	« ogovori Štefan svojo sestro, mlado dekle, ki	A
nekoliko poznamo. »O dober dan, Rozalka!« vzklikne	Anica,	vstane izza mize in ji hiti naproti.»Kaj si	A
bilo k nam, Rozalka!« jo kara žena. »Saj tudi	Anica	ne pride nič k nam v vas.« »Jaz imam ravno zdaj	A
preveč zmrzla.« »Tako rado me res zebe,« pravi	Anica,	drobno, bledolično dekle, ki se vidi zraven	A
kar zaklenemo.« »Počakaj, Štefan!« pravi zdaj	Anica.	»Meni bo pa Rozalka sama povedala, kaj imajo	A
Z Bogom, mati!	Anica,	poizkusi vendar, da nas obiščeš.« »Počakaj,	A
Juri, zakaj pa ti nočeš hoditi z nami?« vpraša	Anica.	»Ne utegnem prav,« odgovori Juri.	A
enega Štefanu. »Juriju ga pripnem pa jaz,« pravi	Anica	in okiti njegov klobuk. »Le urno, le urno, da	A
ne spraviš nikamor več.« Ožbe je končal, in	Anica,	ki je tudi poslušala, ga poprosi, naj še kaj	A
rokami ko z jezikom,« je dejal Šimen, in tudi	Anica	se je potegnila zanj, trdeč, da govori pametneje	A
k Sv. Andreju,« je dejala neko soboto zvečer	Anica	materi.»Dan je tako kratek, če pridemo šele	A
rekla mati, »pojdem pa jaz k deseti maši.« In	Anica	ni zaspala maše drugega dne in medtem, ko sta	A
prevesela in preživa, in mislil si je, da bi	Anica	ne zasmehovala tako hudo revnega Štefana, ker	A
je boljšega srca. ‒ In dobrega srca je res	Anica:	njemu je podarila šopek za klobuk in po poti	A
nič posebno vesela, ko ji ga je prinesel. »	Anica	je šla zarana, pa meni ni nič povedala.Zdaj	A
kakor metlo, da ga komaj nosiš. Ali ga je tudi	Anica	naredila?« »Tudi,« je dejal Juri, Rozalka pa	A
Šimenu vedno kaj dela. . / . / stran 136 . /	Anica	bi bila neizrečeno rada imela lopico pred hišo	A
pride, a polovnjak noče na voz, čeprav je še	Anica	prišla zraven in pritisnila.Kaj je storiti?	A
skoči po Jurija!« pravi Matija. Hitro steče	Anica	ponj in ga kmalu pripelje. »Oh, Juri,« mu pravi	A
smejó tudi drugi, a nihče tako iz srca kakor	Anica.	XVI.	A
Rozalki za pirhe. »Meni pa nič?« je vprašala	Anica,	ki je bila prišla v vas, kakor zadnje dni večkrat	A
spomnil,« in ni se mogla naduhati krasnega šopka.	Anica	pa je bila žalostna, da ona sama ne dobi nič	A
»sama si jih grem trgat.« »Nič se ne meni,	Anica!	« pravi mati Pečarjeva. »Medve bova delili; šopek	A
sijala povsod nasproti. . / . / stran 140 . / »	Anica!	« prične Rozalka, ko se vračajo, »če bi bili	A
Oh, jaz bi se s teboj še izkušala ne,« pravi	Anica.	»Ho, ho,« se smeje ona, »to le tako praviš.	A
in pogledal krog sebe, če ga Rozalka vidi.	Anica	pa je zardela in se obrnila proč; mislila je	A
. / stran 141 . / menda še tudi ne. Kajne,	Anica?	«In Rozalka se ozre nanjo.	A
popolnoma pomen Šimenovih besed. Za Jurijem gleda	Anica,	tako si je dejala, in nejevolja jo je obšla	A
in čutili sta, da jima gre nekaj navzkriž.	Anica	je pač dobro vedela, da njen brat nima posebne	A
dom gotov in tak fant! Zdaj vem, je dejala	Anica	sama pri sebi, zakaj ga ne mara in zakaj sta	A
ni prinesel nič šopka! Prav nesrečna je bila	Anica.	Kako vesela je bila pred nekaj dnevi, ko so njeni	A
je pa le ona vanj zagledala, se je tolažila	Anica,	in Juri se nič ne meni zanjo.Saj mi je že povedal	A
Rozalko so pa tudi navdajale neprijetne misli.	Anica	dobi Jurija, tako si je dejala, jaz naj bi bila	A
človekom zadovoljna, s tem Štefanom! Aha, zato hodi	Anica	zdaj tolikokrat k nam, da se z njim pomenkuje	A
ko sta bila sama pred hišo. »Saj ti jih bo	Anica	dala,« mu odgovori ta na kratko. Juri je postal	A
Jurija. »Rozalka mi jih je že dala.« »Kaj pa	Anica?	« pristavi mati.»Ta ti jih je tudi obljubila	A
se premalo briga za to pa za to. Veš, Juri,	Anica	ni slabo dekle in poštenih staršev hči.Če utegneš	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani