nova beseda iz Slovenije

adjunkt (282)


posestnik, absolviran tehnik SODNIK      ADJUNKT      LUŽARICA KANTORJEV OSKRBNIK KANTORJEVI  A
župnik, sodnik in njegova žena, Bernot, sodni      adjunkt,      Kantor, naposled Hana, ki ostane pri durih  A
FRANCKA iz gostilnice: Prišla sta sodnik in      adjunkt.      KANTOR strahoma, vzburjen: Tako zgodaj?...  A
Se privije k njemu. Sodnik in      adjunkt      iz gostilnice SODNIK debelušen človek,  A
KANTOR: Napravimo, napravimo!      Adjunkt      séde. SODNIK: Če ste torej tako slovesni  A
KANTOR: Ni je vzel. Sodnik udari po mizi,      adjunkt      pogleda začuden na Kantorja. SODNIK skoro  A
KANTOR: Ni je vzel! Sodnik ga gleda začudeno,      adjunkt      odloži pero in se smehlja. SODNIK: Na ta  A
KANTOR neodločno: Kakor sem rekel.      ADJUNKT:      Torej je šla sama z njim. SODNIK: Kakšno  A
KANTOR: Ni ji bil zoprn.      ADJUNKT      smehljaje: Kakor smo si mislili. SODNIK  A
začuden, zavpije: Kantor, ali si znorel?      ADJUNKT      se zasmeje na glas. SODNIK mirneje: Danes  A
navadno, gospod davkar, gospod kontrolor in gospod      adjunkt.     Vi boste tudi morali prisesti in piti z njimi  A
mogočen in okoren, kontrolor kakor tekač, in      adjunkt,      ki se je veselo oziral na vse strani, kakor  A
pomenek in veselo petje, to je naša šega.«      Adjunkt      je vstal in nalil kupice, in trčili so na zdravje  A
poštev. Jezilo pa je Murna, zakaj ga pogleduje      adjunkt      po strani, zakaj se mu muza.Ta človek pripisuje  A
mu mi laskamo. Tako se je zdel Murnu gospod      adjunkt      neotesan, in ga je hotel vprašati, zakaj se  A
vprašati, zakaj se mu smeje, ko ga je prehitel      adjunkt      z vprašanjem, zakaj ne pije.Ivan ni nič odgovoril  A
drug. »Pijte, pijte, gospod Muren!« je silil      adjunkt      in ga zvito gledal. »Jaz tudi na svoj račun  A
otročji, gospod Muren,« se je nasmehnil zaupljivo      adjunkt,      »in ne mislite, da pijete na tuj račun! Kakor  A
trojna škoda. »Pijte, pijte!« je prigovarjal      adjunkt.     Muren pa je premišljeval, kaj naj bi počel.   A
poguma. »Dobro opazujete,« je polglasno odvrnil      adjunkt.      »Poglejte pa to razliko!   A
kontrolor pa Dolenjec. Umejete?« je razlagal      adjunkt.     »Dolenjcu je dolenjec rojak in prijatelj in oba  A
ganljivo Braćo, pijmo vince! Kontrolor in      adjunkt      sta krepko pritisnila za njim. Braćo, pijmo  A
« »Vam se tako zdi, gospa,« jo je zavračal      adjunkt,      »ker nimate tako finega umetniškega čuta kakor  A
Imenitna pesem.« »In značilna,« je pristavil      adjunkt;      »iz nje odseva vsa tužna zgodovina jugoslovanska  A
vrstici. Toda kontrolor se je samo smejal,      adjunkt      samo gledal, kako gori staremu gospodu obraz  A
posadila sta ga spet za mizo davkar z besedo,      adjunkt      celo s silo.No, lepa bi bila ta, če bi se štela  A
naprej, Muren za njim ‒ skozi prvo sobo, kjer je      adjunkt      sočutno pozdravil žalostnega praktikanta, skozi  A
se je tiho priklonil in sedel za svoj pult.      Adjunkt      mu je prinesel nekaj dela in ga vprašal, če  A
operacija neizogibno potrebna. »Glejte, gospod      adjunkt,     « je dejal trpko, »če bi me ne bili vi snoči  A
jaz ne bil zaležal.« »Morda res,« je menil      adjunkt.     »A jaz sem vam hotel samo dobro.  A
bi se mu ne bili snoči prikupili,« je dejal      adjunkt.     »Vi pa res hitro spoznate človeka; enkrat vas  A
ne udeležim več.« Kontrolor se je krohotal,      adjunkt      pa je miril razjarjenega praktikanta, češ da  A
odšel ‒ ne si samovoljno podaljševati dopustov ‒      adjunkt      se je bil z zadnjega dopusta vrnil tri ure prepozno  A
dobil ukor.« »Nič se ne jezite!« se je smejal      adjunkt.     »Saj sva dobila tudi midva vsak svoje.«   A
utrnila iz očesa. Kontrolor se je krohotal,      adjunkt      se je muzal, Muren pa si je grizel ustnico in  A
osamljen. »Zakaj pa se klanjate vi, gospod      adjunkt,      vi, ki mu tega ni treba?« se je Muren razvnel  A
. / . / stran 94 . / »Jaz?« se je zasmejal      adjunkt.     »Jaz sem stavil z notarjem, da bo našega davkarja  A
da bi si dal kaj dopovedati,« se je smejal      adjunkt,      »on, tako star, tako trmast, tako nezmotljiv  A
če bi davkar res kmalu umrl. Kaj pa, če se      adjunkt      moti, če stavo zgubi?Tako usoda preganja ubogega  A
gospa. »Spet je kontrolor na vrhu,« je šepnil      adjunkt      Murnu. »Dolenjec bo zmagal.« »In vi boste izgubili  A
pikro pripomnil Ivan. Eno gospodično je zabaval      adjunkt,      drugo Muren, in ti štirje so se imeli mnogo  A
kako je spet pogorel davkar?« je zaupno dejal      adjunkt      Murnu. »Kap ga pa vendar še ni zadela,« ga je  A
ne verjamem nobenemu zdravniku več,« je dejal      adjunkt,      ko je bila davkarja že tako prevzela ginjenost  A
koliko časa bo gospod davkar še živel, in je      adjunkt      zastavljal svojo glavo ali tudi deset goldinarjev  A
srcu; zunanje žalovanje pa se mu zdi hinavsko;      adjunkt      je pa menil, da bi za skupen fronkarski venec  A
Imenitno! In      adjunkt      je dobil celo stavo.Umazano.   A
kako lagal! Od smeha bo pokal davkar v grobu,      adjunkt      in kontrolor pa v pisarni od jeze. Uporne misli  A
in se jezil, da ni več ljudi, in pazil, da se      adjunkt      in kontrolor nista prehitro zgubila. »Sodni  A
zanesljivo obljubil, da postanem v treh letih gotovo      adjunkt      ‒ če ne baš v tej kronovini, pa gotovo v sosednji  A
prenaglil, in kaj Hilda poreče. Torej v treh letih      adjunkt,      potem se pa vzameva s Hildo! Dodelili so me  A
peklenski! ‒ mi je razkladal ‒ v treh letih      adjunkt!      On pravi, da v dveh ali še prej in da hipoma  A
hoče že zopet avanzirati, čeprav je šele 20 let      adjunkt      in ima pred seboj prav odlične tovariše, ki  A
zapaziti noben strog predstojnik, noben škodoželjen      adjunkt.      To je bil atom, ki je ostal.   A
duhom ... ”Gospod davkar ... prosim --“ Dolg      adjunkt      s filistrskim, nagubanim nosom je stal pred  A
Moški ... Tako je bil tam      adjunkt,      Florin se je pisal, čokat in težak, kakor mesar  A
časih so se mi zasmilili globoko v srce. Tisti      adjunkt      in notar, vsi, ki se niso več spominjali na  A
drugo jutro na balkonu in spodaj je šel mimo      adjunkt,      sključen, glavo povešeno.”Kako pa je bilo sinoči  A
glavo povešeno. ”Kako pa je bilo sinoči, gospod      adjunkt?     “-- Še pogledal ni, komaj da je pozdravil.   A
kmalu v blatno brozgo ... Pred cerkvijo je stal      adjunkt,      nasmehnil se je čudno in se je globoko odkril  A
O‐o! ... Prišel je po cesti      adjunkt,      pozabil je, da bi se odkril, stal je tam in  A
Gospod Ognjišček! On je sodni      adjunkt      in v vsem svojem življenju ni bil ničesar drugega  A
življenju ni bil ničesar drugega kakor sodni      adjunkt.     Kdor ga je videl v zibelki, gotovo si je mislil  A
gotovo si je mislil: to bo nekdaj odličen sodni      adjunkt,      vzame si ženo s štirimi tisoči in s tremi opravljenimi  A
naroči na ”Boben“ ... Zdi se mi, da dober sodni      adjunkt      sploh ne more imeti drugačne zunanjosti, kakor  A
vsakdo je trdno prepričan, da se oblači gospod      adjunkt      po silo stari modi.To je očitna krivica in veliko  A
tem mestu beležiti ravno nasprotno. Gospod      adjunkt      je zagrizen sovražnik vsakemu neredu, vsakemu  A
vrže krogle živ človek, kakor jo vrže gospod      adjunkt.     In kadar jo vrže, pokaže ji takoj hrbet, stopi  A
kaj mislite, kdo bo kegljal pri vas ...“ Gospod      adjunkt      ima zmerom slabe soigralce, katere poučuje,  A
tedaj jenja igrati, kajti umevno je, da gospod      adjunkt      ne riskira nikdar.Ali avgusta meseca lanskega  A
vkljub temu, jaz sem zagotovljen ...“ In gospod      adjunkt      je začel znova kegljati.Toda roka se mu je tresla  A
zabavljal ”zaprašenim filistrom“ in gospod sodni      adjunkt      je gledal z neizmernim zaničevanjem na ”rogovileže  A
sodnika. Petnajst let je tega, kar je bil gospod      adjunkt      pri zadnji veselici, namreč na svoji svatbi  A
družba: - priložnost dela grešnika, in gospod      adjunkt      še nikoli za časa svojega adjunktovanja ni bil  A
rodoljubni učitelj Šviligoj, plešasti sodni      adjunkt,      ki je veliko pil, dvoje kmetskih fantov, ki  A
KAKO JE GOSPOD      ADJUNKT      REŠIL SVOJO ČAST I Okoli in okoli  A
enakomernim šumenjem studenca. Gospod c. kr. sodni      adjunkt      Malar je stal v travi bos, gologlav in brez  A
močneje in potem zopet tišje in tišje. Gospod      adjunkt      se je zravnal na prste, pritisnil pesti ob bok  A
razpraskane od trnja in bodičevja. Gospod c. kr.      adjunkt      ji je gledal v oči z ljubeznijo in razkošjem  A
”Tra‐lá‐la‐lá - tra‐lá‐la ...“ Gospod      adjunkt      je pel z enakomernim, nosljavim glasom. Naslanja  A
... Čuka, Čuka, Čuká‐a!“ Gospod      adjunkt      je šel v travo in si začel obuvati nogavice  A
II      Adjunkt      Malar je bil popolnoma pameten, razborit človek  A
nadahnjenih želj - skratka, bil je c. kr. sodni      adjunkt      v najboljšem pomenu besede.Vse Brezovje ga je  A
vesten človek resno in natančno pretehtal. In      adjunkt      Malar pač ni mogel nič za to, da je bilo v Brezovju  A
boječ smehljaj ji je plaval okrog ustnic. Gospod      adjunkt      je iskal besed; toda položaj je bil tako nenavaden  A
so dremali nje medli, hladni žarki. Gospod      adjunkt      je stiskal obraz v dlani, se naslonil spet na  A
Davno že so šepetali zaupno po kotih: ”Gospod      adjunkt      ... ni sicer drugačen, kakor je bil doslej - toda  A
Teden dni pozneje so šli še dalje: ”Gospod      adjunkt      je zaljubljen - to se pravi: resno zaljubljen  A
polagoma jasnila na splošno radost in zadovoljnost.      Adjunkt      se je kazal mirnega; toda vsako svojo besedo  A
visoke bukve so šumele in se nagibale ... Gospod      adjunkt      se je prijel za klobuk in je hitel navzdol.  A
zabavala“ večja družba: gospod davkar in njegov      adjunkt,      gospod doktor, gospod poštar, g. učitelj Skočir  A
nikakršne godbe. Kakó bi bilo -“ ”Gospod      adjunkt,      to ste jo zadeli, to ste jo zadeli.Jaz sam sem  A
poštar, gospod doktor, gospod davkar, gospod      adjunkt      ... vsi!In gospod Skočir bo agitiral.   A
glas jokati in celo Francek je zaihtèl. Gospod      adjunkt      se je smejal, da si je brisal oči z robcem,  A
verjemite mi ...“ Odgovarjal mu ni nihčè več, in celo      adjunkt      se je nekako prisiljeno smejal.Lavrínu se je  A
- - - - - - - - - - - - - - - - - Gospod      adjunkt      in gospod poštar sta se bila sprla; kateri je  A
besede, ki sta jih govorila med seboj gospod      adjunkt      in gospod poštar; od takrat se niti pozdravila  A
rumenim nosom, -- dolgi, ogromnoglavi davčni      adjunkt      Pompilij Suhadolnik, -- finančni uradnik, čigar  A
nogé in takoj nato je stopil v sobo Jeraj, moj      adjunkt.      Poslal sem ga bil po opravkih k notarju.   A
k notarju. ”Kaj pomenijo te stvarí, gospod      adjunkt?     “ V desnici sem držal ”napredek literature  A
je kipelo. ”Zapovedovati vam nimam, gospod      adjunkt.     To so vaše privatne reči.   A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

1 101 201 ▶ ▷



  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani


Strežnik Inštituta za slov. jezik Fr. Ramovša ZRC SAZU Iskalnik: NEVA