adjunkt (282)

posestnik, absolviran tehnik SODNIK	ADJUNKT	LUŽARICA KANTORJEV OSKRBNIK KANTORJEVI	A
župnik, sodnik in njegova žena, Bernot, sodni	adjunkt,	Kantor, naposled Hana, ki ostane pri durih	A
FRANCKA iz gostilnice: Prišla sta sodnik in	adjunkt.	KANTOR strahoma, vzburjen: Tako zgodaj?...	A
Se privije k njemu. Sodnik in	adjunkt	iz gostilnice SODNIK debelušen človek,	A
KANTOR: Napravimo, napravimo!	Adjunkt	séde. SODNIK: Če ste torej tako slovesni	A
KANTOR: Ni je vzel. Sodnik udari po mizi,	adjunkt	pogleda začuden na Kantorja. SODNIK skoro	A
KANTOR: Ni je vzel! Sodnik ga gleda začudeno,	adjunkt	odloži pero in se smehlja. SODNIK: Na ta	A
KANTOR neodločno: Kakor sem rekel.	ADJUNKT:	Torej je šla sama z njim. SODNIK: Kakšno	A
KANTOR: Ni ji bil zoprn.	ADJUNKT	smehljaje: Kakor smo si mislili. SODNIK	A
začuden, zavpije: Kantor, ali si znorel?	ADJUNKT	se zasmeje na glas. SODNIK mirneje: Danes	A
navadno, gospod davkar, gospod kontrolor in gospod	adjunkt.	Vi boste tudi morali prisesti in piti z njimi	A
mogočen in okoren, kontrolor kakor tekač, in	adjunkt,	ki se je veselo oziral na vse strani, kakor	A
pomenek in veselo petje, to je naša šega.«	Adjunkt	je vstal in nalil kupice, in trčili so na zdravje	A
poštev. Jezilo pa je Murna, zakaj ga pogleduje	adjunkt	po strani, zakaj se mu muza.Ta človek pripisuje	A
mu mi laskamo. Tako se je zdel Murnu gospod	adjunkt	neotesan, in ga je hotel vprašati, zakaj se	A
vprašati, zakaj se mu smeje, ko ga je prehitel	adjunkt	z vprašanjem, zakaj ne pije.Ivan ni nič odgovoril	A
drug. »Pijte, pijte, gospod Muren!« je silil	adjunkt	in ga zvito gledal. »Jaz tudi na svoj račun	A
otročji, gospod Muren,« se je nasmehnil zaupljivo	adjunkt,	»in ne mislite, da pijete na tuj račun! Kakor	A
trojna škoda. »Pijte, pijte!« je prigovarjal	adjunkt.	Muren pa je premišljeval, kaj naj bi počel.	A
poguma. »Dobro opazujete,« je polglasno odvrnil	adjunkt.	»Poglejte pa to razliko!	A
kontrolor pa Dolenjec. Umejete?« je razlagal	adjunkt.	»Dolenjcu je dolenjec rojak in prijatelj in oba	A
ganljivo Braćo, pijmo vince! Kontrolor in	adjunkt	sta krepko pritisnila za njim. Braćo, pijmo	A
« »Vam se tako zdi, gospa,« jo je zavračal	adjunkt,	»ker nimate tako finega umetniškega čuta kakor	A
Imenitna pesem.« »In značilna,« je pristavil	adjunkt;	»iz nje odseva vsa tužna zgodovina jugoslovanska	A
vrstici. Toda kontrolor se je samo smejal,	adjunkt	samo gledal, kako gori staremu gospodu obraz	A
posadila sta ga spet za mizo davkar z besedo,	adjunkt	celo s silo.No, lepa bi bila ta, če bi se štela	A
naprej, Muren za njim ‒ skozi prvo sobo, kjer je	adjunkt	sočutno pozdravil žalostnega praktikanta, skozi	A
se je tiho priklonil in sedel za svoj pult.	Adjunkt	mu je prinesel nekaj dela in ga vprašal, če	A
operacija neizogibno potrebna. »Glejte, gospod	adjunkt,	« je dejal trpko, »če bi me ne bili vi snoči	A
jaz ne bil zaležal.« »Morda res,« je menil	adjunkt.	»A jaz sem vam hotel samo dobro.	A
bi se mu ne bili snoči prikupili,« je dejal	adjunkt.	»Vi pa res hitro spoznate človeka; enkrat vas	A
ne udeležim več.« Kontrolor se je krohotal,	adjunkt	pa je miril razjarjenega praktikanta, češ da	A
odšel ‒ ne si samovoljno podaljševati dopustov ‒	adjunkt	se je bil z zadnjega dopusta vrnil tri ure prepozno	A
dobil ukor.« »Nič se ne jezite!« se je smejal	adjunkt.	»Saj sva dobila tudi midva vsak svoje.«	A
utrnila iz očesa. Kontrolor se je krohotal,	adjunkt	se je muzal, Muren pa si je grizel ustnico in	A
osamljen. »Zakaj pa se klanjate vi, gospod	adjunkt,	vi, ki mu tega ni treba?« se je Muren razvnel	A
. / . / stran 94 . / »Jaz?« se je zasmejal	adjunkt.	»Jaz sem stavil z notarjem, da bo našega davkarja	A
da bi si dal kaj dopovedati,« se je smejal	adjunkt,	»on, tako star, tako trmast, tako nezmotljiv	A
če bi davkar res kmalu umrl. Kaj pa, če se	adjunkt	moti, če stavo zgubi?Tako usoda preganja ubogega	A
gospa. »Spet je kontrolor na vrhu,« je šepnil	adjunkt	Murnu. »Dolenjec bo zmagal.« »In vi boste izgubili	A
pikro pripomnil Ivan. Eno gospodično je zabaval	adjunkt,	drugo Muren, in ti štirje so se imeli mnogo	A
kako je spet pogorel davkar?« je zaupno dejal	adjunkt	Murnu. »Kap ga pa vendar še ni zadela,« ga je	A
ne verjamem nobenemu zdravniku več,« je dejal	adjunkt,	ko je bila davkarja že tako prevzela ginjenost	A
koliko časa bo gospod davkar še živel, in je	adjunkt	zastavljal svojo glavo ali tudi deset goldinarjev	A
srcu; zunanje žalovanje pa se mu zdi hinavsko;	adjunkt	je pa menil, da bi za skupen fronkarski venec	A
Imenitno! In	adjunkt	je dobil celo stavo.Umazano.	A
kako lagal! Od smeha bo pokal davkar v grobu,	adjunkt	in kontrolor pa v pisarni od jeze. Uporne misli	A
in se jezil, da ni več ljudi, in pazil, da se	adjunkt	in kontrolor nista prehitro zgubila. »Sodni	A
zanesljivo obljubil, da postanem v treh letih gotovo	adjunkt	‒ če ne baš v tej kronovini, pa gotovo v sosednji	A
prenaglil, in kaj Hilda poreče. Torej v treh letih	adjunkt,	potem se pa vzameva s Hildo! Dodelili so me	A
peklenski! ‒ mi je razkladal ‒ v treh letih	adjunkt!	On pravi, da v dveh ali še prej in da hipoma	A
hoče že zopet avanzirati, čeprav je šele 20 let	adjunkt	in ima pred seboj prav odlične tovariše, ki	A
zapaziti noben strog predstojnik, noben škodoželjen	adjunkt.	To je bil atom, ki je ostal.	A
duhom ... ”Gospod davkar ... prosim --“ Dolg	adjunkt	s filistrskim, nagubanim nosom je stal pred	A
Moški ... Tako je bil tam	adjunkt,	Florin se je pisal, čokat in težak, kakor mesar	A
časih so se mi zasmilili globoko v srce. Tisti	adjunkt	in notar, vsi, ki se niso več spominjali na	A
drugo jutro na balkonu in spodaj je šel mimo	adjunkt,	sključen, glavo povešeno.”Kako pa je bilo sinoči	A
glavo povešeno. ”Kako pa je bilo sinoči, gospod	adjunkt?	“-- Še pogledal ni, komaj da je pozdravil.	A
kmalu v blatno brozgo ... Pred cerkvijo je stal	adjunkt,	nasmehnil se je čudno in se je globoko odkril	A
O‐o! ... Prišel je po cesti	adjunkt,	pozabil je, da bi se odkril, stal je tam in	A
Gospod Ognjišček! On je sodni	adjunkt	in v vsem svojem življenju ni bil ničesar drugega	A
življenju ni bil ničesar drugega kakor sodni	adjunkt.	Kdor ga je videl v zibelki, gotovo si je mislil	A
gotovo si je mislil: to bo nekdaj odličen sodni	adjunkt,	vzame si ženo s štirimi tisoči in s tremi opravljenimi	A
naroči na ”Boben“ ... Zdi se mi, da dober sodni	adjunkt	sploh ne more imeti drugačne zunanjosti, kakor	A
vsakdo je trdno prepričan, da se oblači gospod	adjunkt	po silo stari modi.To je očitna krivica in veliko	A
tem mestu beležiti ravno nasprotno. Gospod	adjunkt	je zagrizen sovražnik vsakemu neredu, vsakemu	A
vrže krogle živ človek, kakor jo vrže gospod	adjunkt.	In kadar jo vrže, pokaže ji takoj hrbet, stopi	A
kaj mislite, kdo bo kegljal pri vas ...“ Gospod	adjunkt	ima zmerom slabe soigralce, katere poučuje,	A
tedaj jenja igrati, kajti umevno je, da gospod	adjunkt	ne riskira nikdar.Ali avgusta meseca lanskega	A
vkljub temu, jaz sem zagotovljen ...“ In gospod	adjunkt	je začel znova kegljati.Toda roka se mu je tresla	A
zabavljal ”zaprašenim filistrom“ in gospod sodni	adjunkt	je gledal z neizmernim zaničevanjem na ”rogovileže	A
sodnika. Petnajst let je tega, kar je bil gospod	adjunkt	pri zadnji veselici, namreč na svoji svatbi	A
družba: - priložnost dela grešnika, in gospod	adjunkt	še nikoli za časa svojega adjunktovanja ni bil	A
rodoljubni učitelj Šviligoj, plešasti sodni	adjunkt,	ki je veliko pil, dvoje kmetskih fantov, ki	A
KAKO JE GOSPOD	ADJUNKT	REŠIL SVOJO ČAST I Okoli in okoli	A
enakomernim šumenjem studenca. Gospod c. kr. sodni	adjunkt	Malar je stal v travi bos, gologlav in brez	A
močneje in potem zopet tišje in tišje. Gospod	adjunkt	se je zravnal na prste, pritisnil pesti ob bok	A
razpraskane od trnja in bodičevja. Gospod c. kr.	adjunkt	ji je gledal v oči z ljubeznijo in razkošjem	A
”Tra‐lá‐la‐lá - tra‐lá‐la ...“ Gospod	adjunkt	je pel z enakomernim, nosljavim glasom. Naslanja	A
... Čuka, Čuka, Čuká‐a!“ Gospod	adjunkt	je šel v travo in si začel obuvati nogavice	A
II	Adjunkt	Malar je bil popolnoma pameten, razborit človek	A
nadahnjenih želj - skratka, bil je c. kr. sodni	adjunkt	v najboljšem pomenu besede.Vse Brezovje ga je	A
vesten človek resno in natančno pretehtal. In	adjunkt	Malar pač ni mogel nič za to, da je bilo v Brezovju	A
boječ smehljaj ji je plaval okrog ustnic. Gospod	adjunkt	je iskal besed; toda položaj je bil tako nenavaden	A
so dremali nje medli, hladni žarki. Gospod	adjunkt	je stiskal obraz v dlani, se naslonil spet na	A
Davno že so šepetali zaupno po kotih: ”Gospod	adjunkt	... ni sicer drugačen, kakor je bil doslej - toda	A
Teden dni pozneje so šli še dalje: ”Gospod	adjunkt	je zaljubljen - to se pravi: resno zaljubljen	A
polagoma jasnila na splošno radost in zadovoljnost.	Adjunkt	se je kazal mirnega; toda vsako svojo besedo	A
visoke bukve so šumele in se nagibale ... Gospod	adjunkt	se je prijel za klobuk in je hitel navzdol.	A
zabavala“ večja družba: gospod davkar in njegov	adjunkt,	gospod doktor, gospod poštar, g. učitelj Skočir	A
nikakršne godbe. Kakó bi bilo -“ ”Gospod	adjunkt,	to ste jo zadeli, to ste jo zadeli.Jaz sam sem	A
poštar, gospod doktor, gospod davkar, gospod	adjunkt	... vsi!In gospod Skočir bo agitiral.	A
glas jokati in celo Francek je zaihtèl. Gospod	adjunkt	se je smejal, da si je brisal oči z robcem,	A
verjemite mi ...“ Odgovarjal mu ni nihčè več, in celo	adjunkt	se je nekako prisiljeno smejal.Lavrínu se je	A
- - - - - - - - - - - - - - - - - Gospod	adjunkt	in gospod poštar sta se bila sprla; kateri je	A
besede, ki sta jih govorila med seboj gospod	adjunkt	in gospod poštar; od takrat se niti pozdravila	A
rumenim nosom, -- dolgi, ogromnoglavi davčni	adjunkt	Pompilij Suhadolnik, -- finančni uradnik, čigar	A
nogé in takoj nato je stopil v sobo Jeraj, moj	adjunkt.	Poslal sem ga bil po opravkih k notarju.	A
k notarju. ”Kaj pomenijo te stvarí, gospod	adjunkt?	“ V desnici sem držal ”napredek literature	A
je kipelo. ”Zapovedovati vam nimam, gospod	adjunkt.	To so vaše privatne reči.	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

1 101 201 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani