O tem so me prepričali visoki in višji gospodje, ko sem se jim predstavljal. Veleodličen zlat ovratnik mi je zanesljivo obljubil, da postanem v treh letih gotovo adjunkt ‒ če ne baš v tej kronovini, pa gotovo v sosednji, severni, kjer tudi ljudje žive in kamor prav radi vzemo naše krajane, deloma zavoljo jezikovne usposobljenosti, deloma pa menda tudi zaradi starih, prisrčnih simpatij. Izjavil sem skromno, da sprejmem, če in drugače, tudi mesto v sosedni kronovini.