adjunkt (183-282)

fantazije; kajti knjiga je bila še iz one dobe.	Adjunkt	Megla ga je zmotil v tem opravilu.Tudi on je	A
obeh straneh gosto poraščen z nizkim grmovjem.	Adjunkt	Megla je bil z nekaterimi drugimi mladimi gospodi	A
goščave, sneg se zapraši raz smrečje in ubogi	adjunkt	odskoči v groznem strahu in z glasnim vzklikom	A
me je podrl, še streljati nisem mogel!« hiti	adjunkt	ter plaho gleda nazaj. »No, tu imate volka!	A
kako krasen salto mortale ste napravili, gospod	adjunkt.	Samo pete so se pokazale v zraku!	A
glasnim smehom in veseljem drugih poiskal je	adjunkt	zopet svojo puško in svoj klobuk. »Lisica nerada	A
poleg Medena, drugi sosed ji je bil pa sodnijski	adjunkt.	Oba sta se trudila biti duhovita.	A
Najzanimljivejše ste že čuli! Kako se je naš	adjunkt	lisjaka ustrašil.« »To je moralo biti v istini	A
oglasi se davkarski nadzornik, »o vas, gospod	adjunkt,	se pa trdi, da ste že dvakrat pali pod Boletovim	A
študentje, ki so zdaj bivali doma in katere je	adjunkt	Megla vedno grdo gledal; kajti kadar so se ti	A
brigal za vse lastnosti vsakega prišleca,	adjunkt	Megla pa samo za ženstvo.Drugi so uvrstili svoje	A
vpraša davkarski nadzornik. »I nu ‒ ona!« reče	adjunkt	nejevoljno. »To še ni dovolj za lepoto,« omeni	A
Tako kakor zdaj vas! Jaz stavim, da se bo naš	adjunkt	tudi v to lepoto zaljubil kakor v ‒« Lekar,	A
. / Jaz tudi rajši drugod jašem,« smeje se	adjunkt.	»Morda okrog pristave,« roga se oni.	A
edini Megla!« »Vedite, gospod Koren,« zavpije	adjunkt,	»prinesite mi rajši moje črne hlače nazaj, katere	A
vzel,« oglasi se le-ta jezno. »Da, da, naš	adjunkt	Megla,« pritrdi davkarski sluga. »Tisti Megla	A
»Vrbanoj? Ej - ej!« zakličeta sodni	adjunkt	in notar zaeno. »Vrbanoj?	A
je docela prevzel nalogo interpreta, ker je	adjunkt	trdovratno molčal. »Kje bode stanoval	A
točajka. »Novega sodnika dobimo, Ančka,« zakliče	adjunkt,	ki je zdajci nekam oživel, »lepega fanta - samec	A
tako hladni, tako mrzli in vi posebno, gospod	adjunkt!	« »No, ta je lepa!	A
Naposled je odšlo vse, samo onadva v gosposki sobi,	adjunkt	in notar, ostala sta sama v živem razgovoru	A
gost tobakov dim ji je jemal zadnjo moč, toda	adjunkt	in notar sta še vedno vztrajala. »Tine	A
Tine, kje pa je sedaj Julka?« vpraša zdajci	adjunkt	Pavel. »Glej, ravno tako radoveden sem	A
bilo tedaj na Kremenu!« »Pa Julka?« ponovi	adjunkt.	»Oh, Julka!	A
službe na novi šoli v Zagorici.« »Ah!« vzklikne	adjunkt	na pol neverjetno. »No, ako te še kaj	A
trenutkov. »Čudno, čudno - Julka in -« deje prvi	adjunkt.	»- Vrbanoj!« pristavi z glasnim smehom	A
mane zaspane oči. Vedela pa ni, kaj je trdil	adjunkt	v svoji šali; ta pa takisto sam ni znal, da	A
potiskali vzpored s prvim prav tedaj, ko se je	adjunkt	Pavel pridružil gospodi, ob cesti gledajoči	A
»Ej, nocoj pride sodnik Vrbanoj,« odgovori	adjunkt	Pavel, »in vi kot župan in vaša ali naša občina	A
njega hčere mu takisto pritrdijo. »Kaj?« deje	adjunkt.	»To je za kakega župnika, ne pa za sodnika!	A
sramežljivo. »Ta napis mora izginiti!« jezi se	adjunkt.	»Ne, ne,« tolaži ga poštar, dočim se	A
tu skozi v Babino polje!« Sedaj se takisto	adjunkt	zasmeje na ves glas. »No, morda bode	A
vestnem in izkušenem pomočniku cerkvenikovem.	Adjunkt	Pavel je mnogokrat trdil, da ni klerikalec,	A
hotela danes, skoro pa pride zopet semkaj.«	Adjunkt	se zavrti v polkrogu in je že nekaj korakov	A
povzročilo, ako ni prihajalo iz hipne zadrege, da je	adjunkt	Pavel, ves zardel, viharno pozdravljajoč in	A
zdrdrata z dvorišča. »Uboga deklica!« reče	adjunkt.	»Zakaj?« meni Valentin.	A
pa je bil tudi že med vrati, ko so vstajali	adjunkt	in davkar, notar in poštar in drugi razen duhovnikov	A
res takov, kakršnega sta ga že nekoč opisala	adjunkt	in notar: velik, krepak, moškega, resnega vedenja	A
drugim. Prvič je vprašal sodnik Vrbanoj, drugič	adjunkt	Pavel.Drugo vprašanje je bilo odgovor prvemu	A
navadi ne gre v cerkev, kogar »mečejo z lece«;	adjunkt	Pavel pa tudi ni bil vsakonedeljski obiskovalec	A
hitela govorica z ljudmi na vse štiri strani. -	Adjunkt	Pavel je čakal, da dobi svojo kavo.S kavo vred	A
Škoda - sedaj je ne smemo več objemati!« deje	adjunkt	cinično. »Ti bi jo sedaj morda še rajši	A
po stopnicah - petelin bode skoro pel!« pravi	adjunkt	smehoma in krene proti svojemu stanovanju.	A
resnim in se stvarno razgovarjali jako živo. Le	adjunkt	Pavel je trdovratno molčal in vlekel ob svoji	A
kupi - blagoslavljala se bode tudi - ampak -«	Adjunkt	hudomušno prestane. »No, kaj - ampak	A
stena je bila med njima. V zadnjem času je tudi	adjunkt	Pavel večkrat prihajal k notarjevim.Bistro oko	A
najprej poklicana za ta častni posel,« rekel je	adjunkt	prav resnega lica, ko je potihnil prvi šum.	A
avnostni govor -« »Tega bodeš ti govoril,« zakriči	adjunkt.	»Četudi!« deje Valentin.	A
poštar! Ali vas je kap zadela?« vzkliknil je	adjunkt	Pavel, ki je ravno prispel do družbe ter naglo	A
kje pa imaš gospo?« zakliče na glas. Bil je	adjunkt	Pavel. »Pravi, da jo glava boli,« odgovor	A
zastave, katero bodo jutri blagoslavljali.	Adjunkt	prinese urno kozarec in ga potisne Ančki v roko	A
v Grobljah. Med kadriljo šele se je prikazal	adjunkt	Pavel. Postal je med vrati, kjer se	A
pot s čela. »Tebi je vroče, Valentin,« deje	adjunkt,	»dovoli da spremljam gospo!Dovolite li?«	A
današnji »kumici« vso čast, kolikor so je mogli.	Adjunkt	je poiskal druge gospe in gospodične, a vse	A
Ste li namenjeni kam drugam?« vprašal je potem	adjunkt.	»Ne vem, ne vem!	A
razlika na kubik -« »Pustite kubik,« nasmeje se	adjunkt,	»pišite mu, kako ste prodali!« »Ančka	A
stvar ne bila vredna piškavega oreha: »Gospod	adjunkt!	Morda ste tako dobri, da ji poveste, kako naj	A
bližnje omare. »Gospa menda skoro dokonča!« pravi	adjunkt	in počasi odhaja. »Kaj naj še pristavim	A
To je dobro!« razveseli se Krača. Ko	adjunkt	zopet stopi v spodnjo sobo, tedaj je vsa družba	A
tičal, Pavel?« »Svète, svète sem dajal!« meni	adjunkt	in izpije pol kozarca. Trgovec pa, ki	A
vsi so čutili, slutili, da, znali, kje je bil	adjunkt	in zakaj je bil tam, kjer je pač bil; samo eden	A
tebi, kakor bi ti služila za pisarja!« vzklikne	adjunkt	v divji jezi. »Pavel!	A
Resnicoljub. »Kje je	adjunkt?	Kje je Pavel?« vzkliknil je Vrbanoj, ko je sluga	A
sodnik, bled, trepetajoč od divje razburjenosti -	adjunkt,	malomaren in povsem radoveden, kaj pomeni ta	A
iz rok, padlo je pod razpelo med svečnika in	adjunkt	je nehote odtegnil roko, ko ga je že hotel prijeti	A
objel v svoji prostodušnosti in pritisnil nase;	adjunkt	pa tega ni mogel reči.Pogledal je na steno,	A
današnjo komisijo - to opravite vi - gospod	adjunkt!	Evo vam aktov.«	A
lahko vzamete kar s seboj; odslej je - vaša!«	Adjunkt	se ne obrne, celo vrat ne zapre prenaglo za	A
drugega sveta, bil je naš stari znanec, nekdanji	adjunkt	Pavel; od dne pa, ko se je vršil oni burni prizor	A
da sedi pri sosednji mizi asistent, tam dalje	adjunkt	in poduradnik, ali ozrl se ni nikamor in videl	A
kmalu nato stopil na vlak in se odpeljal.	Adjunkt	je imel službo, tekal je ob vlaku in se obrnil	A
moj prijatelj: Kako pa misliš to, Frluga? In	adjunkt	reče: Sakralinska dežela!Kaj pa žlobodraš, prijatelj	A
hoče drugače. . / . / stran 72 . / ZNAMENJE	Adjunkt	je mlad, simpatičen in ravnokar oženjen. Svojo	A
je izmislil tako rafinirano naključje. Toda	adjunkt	ga je prekinil. »Tvoja napaka je ta,« je dejal	A
Daj sem uho, Tone!«	Adjunkt	se je nagnil k njemu in Lovran je dodal tiše	A
Utihnili so vsi in zabava je obtičala.	Adjunkt	je poznal prijatelja. Vedel je, da je muhast	A
levo pazduho tista usodna pika ali je ni?	Adjunkt	prekriža sezuto nogo preko desne obute in premišlja	A
črni lasje, ki leže po blazini. To, premišlja	adjunkt,	mora biti drugače.V svoji ljubezni je predober	A
znanka tistega, ki je slaven. Pozno je že in	adjunkt	še vedno strmi in izmišlja.Na zastoru se pozna	A
tisočerih slučajev, ki jih nosi življenje!	Adjunkt	še sedi in misli, a ura se sproži in bije.Že	A
« Zgristi v sebi, misli	adjunkt,	te dražljive novosti ni mogoče.Še je premlad	A
kakor pripovedujem!« . / . / stran 79 . /	Adjunkt	dvigne glavo, kakor bi se prebudil, nakaže par	A
ali če umažeš roži le en list, je že uničena.	Adjunkt	zasluti za sabo nekaj kakor senco.To je tista	A
človek možatemu tovarišu! Približa se poldne in	adjunkt	gre k svojemu znancu. Ljudi, ki hite po ulicah	A
pogledata si iskro v oči. Ta ne bo pravi, si misli	adjunkt.	Možje se mučijo po pisarnah, a on sprejema njihove	A
v to nerodno zadevo!« »Zapleten sem,« reče	adjunkt	z žalostnim naglasom. »Vidim pa, da imam posla	A
Približaj se mi iz svojih modrijanskih megla!« A	adjunkt	premišlja. »Reci!« ga izpodbuja tovariš, a on	A
»Ali ga nima res?!« Gospod	adjunkt	je pričakoval vsega, samo tega vprašanja ne	A
vzroku, temveč misli in ga razrešuje sama.	Adjunkt	je kakor avtomat.Ne čuti okusa in tudi pije	A
Pade po zofi in skrije obraz v blazinah.	Adjunkt	stoji sredi sobe bled in prepaden.Mišice v obrazu	A
solnce in ljudje so živahni in sveži. Tudi gospod	adjunkt	zamahuje s svojo palico kakor že dolgo ne.Gleda	A
da sedi pri sosednji mizi asistent, tam dalje	adjunkt	in poduradnik, ali ozrl se ni nikamor in videl	A
in kmalu nato stopil na vlak in se odpeljal.	Adjunkt	je imel službo, tekal je ob vlaku in se obrnil	A
spoznate lahko iz novelic v ”Zvonu“ (”Kakó je	adjunkt	rešil svojo čast“, v 2. št. tega letnika; ”Sestanek	B
pomagati dobrodušno premeteni tržaški sodnijski	adjunkt,	ki Curlovo maščevalno uradno tožbo nazadnje	D
18. Carl, 19. Eva, 22. Imeno, 24. bron, 25.	adjunkt,	27. Adda, 28. Rialto, 29. Stael, 30. srna, 31	D
splača; oblast, kakor jo predstavljata Sodnik in	Adjunkt,	Janez Starina in Klemen Markovčič, pa je poneumljena	D
podatek, da je hiše zasnoval mestni gradbeni	adjunkt	Rusjan, statik pa je bil dr. Miroslav Kasal	D
oddelkih sodišča. Leta 1888 je postal sodni	adjunkt	v Tolminu in tam spoznal tudi ženo Marijo Gianola	D
mu jo pravzaprav plasirajo drugi, sodniki in	adjunkt,	ki ne želijo in nočejo in ne marajo sprejet	G

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 83 183

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani