žlico (1.743)

hočejo, da si na začetku lačen. Mu da menažko in	žlico.	Vseeno ti bom kaj prinesel, če bom dobil od	A
VOLODJA: Poskusi, dobro je. (Vzame	žlico	in sam poskusi.) Neslano je.	A
Zdaj pa je. (Z dlanjo oklene	žlico	okrog zajemalke in pomoli ročaj proti Simonu	A
in pomotoma potisne ročaj žlice v jed. Potem	žlico	obrne, si obriše roko v jopič in začne jesti	A
. . mislim . . . pacient? Volodja odloži	žlico	in ga gleda. VOLODJA: O, mater!	A
čast, ker tu sedi in je tvojo župo. (Zgrabi	žlico,	tokrat za ročaj in z njo žuga Simonu.)In zapomni	A
nekaj reči, vendar si premisli. Volodja odloži	žlico	in si s prisilnim jopičem obriše usta. VOLODJA	A
ne odgovori, potegne krožnik k sebi, zajema z	žlico	in se nezaupljivo ogleduje okrog sebe.Ostala	A
tudi nekateri pacienti, nemara kdo tudi tolče z	žlico	po krožniku.Doberman se v tem hrupu obupno ozira	A
Simon, ki je doslej ves čas mirno jedel, odloži	žlico	in gleda v svoj krožnik. VOLODJA: Poberi	A
Potisne ga na tla, v hrano. Simon dvigne	žlico	in jo še enkrat glasno odloži.Nekateri se ozrejo	A
spodaj težka guba kože ... Z eno roko, ki drži	žlico	in ki jo vidim, kako se zatrese, a samo včasih	A
/ stran 83 . / Bolnik „Dej! pa mi še eno	žlico	nalij Osladne tiste pijače; Pa górko me v odejo	A
tavati. Se z molkom branim kakor z drobno	žlico.	Me sili in mi brani poležavati dogodek, ki pošilja	A
pomolženega mleka, botra, vi pa prinesite čašo vode in	žlico!	« Kmalu je bila voda pri rokah.	A
nekajkrat obneslo zoper morsko bolezen, in dobro	žlico	vinskega žganja (konjaka), medtem pa poudarjal	A
vsak želodec, če je še tako razdražen. Po eno	žlico	pred jedjo, pa ostane jed v želodcu.Botra, privzdign	A
je trepetala in plaho zrla vame, ko sem nesel	žlico	zdravila proti njej. »Zamižite in zinite!« sem	A
Zamižite in zinite!« sem velel in izpraznil	žlico	v drhteča usta. »Požrite!	A
le hočete!« sem jo bodril in pripravil drugo	žlico	mleka.Tudi drugi požirek se je še zatikal in	A
starikav dedec, plane nenadoma pokonci in vrže	žlico	ob tla: »Tega pa ne maram, Drozeg.	A
z bivanjem. Prsti nagonsko stiskajo leseno	žlico,	zgoraj pa so lesena rebra pod luskinasto kožo	A
Stopal sem od ležišča do ležišča in vtikal	žlico	z belo zmesjo med sesušene ustnice, med napol	A
na vznožju topiča in zajemal iz menažke, je z	žlico	pokazal name.Zelo rahlo, skoraj trudno sem mu	A
strojnici in zajemal iz menažke, je takrat z	žlico	pokazal nanj. Takó mu je prikimal v zahvalo	A
Imenitna je.« »In samo	žlico	omake za krožnik testenin!Nič več kot žlico	A
žlico omake za krožnik testenin! Nič več kot	žlico,	« je samozavestno rekel kuhar.Imel je visoko	A
vlekla proti hiši. Strmela je v njegovo leseno	žlico,	ki ga je ves čas čakala na mizi, in kar nenadoma	A
S komolcem je odpahnila Temnikarjevo leseno	žlico,	ki je z votlim ropotom padla na tla.Počasi si	A
glede umazanega perila, Žef pa je trdo postavil	žlico,	na mizo, najprej korito in potem rep, ter odločno	A
nisem mogel gibati s prsti. Raskavo leseno	žlico,	ki me je praskala po ustih, sem prijemal z dlanmi	A
ki ga je zidar z nerodno roko kar z zidarsko	žlico	razrezalv dokaj nepravilne četverokotnike, stene	A
počasi vzel v roko oglodano in počrnelo leseno	žlico	ter jo začel ogledovati, kakor je ne bi še nikdar	A
svetu, kjer ljudje zajemajo življenje z veliko	žlico,	samo zajemajo, zajemajo dan in noč, noč in dan	A
do vrat z lonci v rokah in prosijo na posodo	žlico	masti, pest moke, rogelj kruha, požirek mleka	A
Mož ni niti črhnil. Pobrodil je z	žlico	po čobodri, poduhal, zavihal nos in spustil	A
po čobodri, poduhal, zavihal nos in spustil	žlico	na tla. Pogledal je ženo izpod čela, razkoračil	A
Toliko je te lepote, da bi jo človek lahko z	žlico	jedel.« Toda župnik se ni utegnil preveč	A
Požira bolečino svoje nemoči z veliko leseno	žlico	kakor je v svojih pastirskih letih požiral močnik	A
pehajo že toliko strašnih let za kos polente,	žlico	fižola in skledo sirotke«. Večer se	A
je povabil oče in obrisal počrnelo železno	žlico	pod pazduho. Pob je odsotno zajel in	A
pela, ko bo zrasla, - ga je zmotil oče, ki je z	žlico	pokazal proti Kadetki.- Glas mora imeti po očetu	A
tenak. S tresočo se roko je počasi dvigal leseno	žlico	k ustom.Glava mu je včasih zakinkala, kakor	A
ponosno nasmehnil in se lotil jedi. Pograbil je	žlico,	toda jedel je zelo nerodno, ker se zaradi sončnice	A
Tildici, ki sedita na ožganem tramu. Nančika drži	žlico	v roki in votlo strmiv daljavo.Sova se globoko	A
Rogovilasti domobranec stopi iz hiše, porožlja z	žlico	po posodi in zakriči v vežo: »Halo!	A
njima napel vrv z zvonci. Potem je vzel leseno	žlico,	rahlo udaril po vsakem zvoncu, prisluhnil, ga	A
da bi ubile čim več časa. Ko obrišejo zadnjo	žlico	in jo vtaknejo v zrezljani sajasti žličnik,	A
je bila. Življenje je zajemala kar z veliko	žlico,	dokler ni seveda rodila nezakonskega otroka	A
že tako na tem svetu, da drug drugemu pulimo	žlico	iz ust.« »Tak!« se je s hruške oglasil	A
konca in kraja tako redko šiso, da bi jo lahko z	žlico	srebal.In od njega je šel en bel žmukelj, dobršno	A
slabost in mešanje nekih snovi v želodcu. Z	žlico	je segla po kuhani zelenjavi na sredo mize,	A
vztrajno udarjanje po steni. Nekdo je tolkel z	žlico	ali kakim drugim trdim predmetom.Najbližji paznik	A
krožnik in ga položi na mizo. Odpre predal, vzame	žlico	in jo vrže na krožnik.Pod peto mu zdrsne politi	A
nastala tišina. Nesrečnežu, ki je še zmeraj z	žlico	nekaj strgal s kovinskega dna, so izpulili pribor	A
»a žret?« »Zajebavat,« sem rekel in vrgel	žlico	na mizo in odšel k okencu kantine, kjer sem	A
je spoštljivo sklonil glavo. Nekdo drgne z	žlico	ob krožnik, je rekel Menahem s tihim in piskajočim	A
kakor Katarina Velika, pa čeprav je drgnila z	žlico	po krožniku, zakaj ni sedela ali ležala na postelji	A
Mi jemo tako tja v en dan; kar vrže Rožanec	žlico	po mizi in naredi križ.‚Kdor je božji, ta je	A
smo naprej. Stari nas gleda nekaj časa, pobere	žlico	in pravi: ‚Če boste vi, bom pa še jaz.’Skleda	A
družina. Hitro so pokosili, in komaj je dejal oče	žlico	iz rok, je vstal, oblekel boljšo suknjo, vzel	A
brusil. »Boštjan! prisedi k nama in zajemi	žlico	mleka!« »Saj veste, da jaz ne jem mleka.	A
naenkrat Šnakšnepskovski obstane, položi počasi	žlico	na mizo in gleda strmo za duri pod klop. Jaz	A
s tremi mladimi. »Gospod! kaj ste položili	žlico?	le še zajemite!« »Hvala! ne morem več.	A
odjedel iz lonca, da je vsakemu ostalo le še za	žlico.	Potem pa je spet poležaval in vmes glasno drnjohal	A
toplomer! Zavračati mora strelovode, jeklo,	žlico,	knjige, opeko, škornje, steklo!Kdor je proti	A
Ljubljane.« Stara gospa je v obupnosti spustila	žlico	na krožnik. »Subotica in Ljubljana ‒ to je kakor	A
pogledal na denar ter milo vzdihnil: »Dal si mi	žlico,	gospodine Franjo, a sklede še nimam.Kjer je	A
ugoditi njeni želji, rekoč, da mora imeti dolgo	žlico	oni, ki hoče jesti z vragom iz ene sklede, on	A
črviv ‒ in sta si smetano pošteno delila: prvo	žlico	je privoščil mežnar sebi, drugo je svetemu Antonu	A
in nese v usta, in je vsak moral hitro oddati	žlico	drugim rokam, ki so se stezale za žlico.In je	A
oddati žlico drugim rokam, ki so se stezale za	žlico.	In je hodila žlica kakor blisk svojo pot iz rok	A
nihče ni utegnil pihati, ker se je mudilo za	žlico.	Zapomnili pa so si Butalci vročo lastnost kaše	A
tako mi svete vere! . / . / stran 53 . /	Žlico	v roke pa sredi v cicvaro!« »Kako sredi v cicvaro	A
krožniku madež, recimo od muhe, ročno vzame	žlico	ali krožnik, dahne na madež in ga odstrga z	A
krono ponudil za vsako in kraljestvo.« Vrgla je	žlico	iz rok in zopet bežala v vrsto pred mokarja	A
bratec Lev ni bil povse kos položaju, sukal je	žlico	v ustih in čakal, kako se stvar nadalje razvije	A
odklanja in da prosi tihega sožalja. Položil je	žlico	na krožnik, si obrisal usta in izdihnil svojo	A
je okoli mize, ali so vsi gotovi, odložil je	žlico,	se prekrižal in so molili. »Še v župnišče lahko	A
gospod župan na primer si vzel omake, obliznil	žlico	in jo potem snažno obliznjeno zopet vtaknil	A
je rekla gospa Jerajeva in hitela ropotati z	žlico	po krožniku in jo nositi v usta. Gospodu Jeraju	A
»Vse pozdravljata.« Sedla je za mizo, vzela	žlico,	se površno prekrižala in se lotila preproste	A
Pirčeva je vzela s police skledico, iz predala	žlico	‒ vse je bilo kakor pred dvajsetimi leti ‒ in	A
zajela je, pokusila, popihala in varno nesla	žlico	Tončku k ustom.Pa se mu je gabil duh in prijele	A
V ljudski kuhinji se pravi. Tako svetlo	žlico	so mi dali, gotovo je bila iz srebra.« Ura je	A
paro in policijski pes še časa nima za gorko	žlico.	Iz občinstva se čujejo najrazličnejši glasovi	A
in so mu hranili v liceju prostor v klopi in	žlico	pri skledi. Pa je nenadoma že prišlo povedano	A
imamo in mast tudi, in potem je treba še eno	žlico	nasekljane čebule, ta tretja žlica se bo, ako	A
Sedanji tobak pa komaj da bi ga moral zajemati z	žlico,	odspred se ti usiplje iz stročnice in se ti	A
usta vkupe zvlekle, in da še zdaj samo z malo	žlico	jeste, celo juho z malo žlico, da se Vam usta	A
zdaj samo z malo žlico jeste, celo juho z malo	žlico,	da se Vam usta ne bi raztegnila.Ali je to res	A
besna njegova sila odnesla daleč v grmovje in	žlico	je izgubil pri tej priliki in svinčnik.Taborišče	A
taborjenje, nese vsak s sabo le skledico in	žlico	in za prvo silo dvajset žemelj; šotori in kotli	A
v bolnici! Starejši se je že naučil jesti z	žlico.	« »Saj ni treba možu jemati vsega upanja,« sem	A
starejši se je bil pravkar privadil jesti z	žlico,	prej menda vse svoje žive dni še ni videl takega	A
čelo, oni mali, ki se je v bolnici seznanil z	žlico,	je pa pripravljal obkladke.In smrdelo je, da	A
nobeni drugi njivi! Tudi zate sem pridejala	žlico.	Le jej z družino, da ne bo ne tebi ne meni kdo	A
večna ‒ huk ‒ mladost ‒ huk!« Ančka je položila	žlico,	vstala in šla h konjema, ki sta raztresla deteljo	A
»No, ali bo kaj za večerjo?« »Vidiš	žlico	in skledo!« Špela se mu je odmaknila, ker je	A
Špela je mrčezno pogledala za njo in položila	žlico	iz roke. »To je potuha!« je rekla Rezi in si	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani