stanko (2.706)

hlače podelal, gospodič! ... V blato ga porini,	Stanko!	...	A
ostáve božji hram, Ostaja pred oltarjem redóvnik	Stanko	sám. Zrè v sliko na oltarji, Madonni zrè v očí	A
molitvi v cerkev vabi menihe zvon glasán, Káj	Stanko	pred oltarjem več ne stojí tá dan? Na odru tam	A
marmor težák položili. In pésem, ki pél jo je	Stanko	nekdàj, Kakó bo pri grobu njegovem sedàj Iz	A
sama gospodinji, posebno pa še, ker se mali	Stanko	ves čas vrti okrog nje ter ji nosi vodo in drva	A
Marsikdo je vrgel oči za njo, toda samo Zagričarjev	Stanko	se je bil opogumil in ji povedal, da jo ima	A
« »Tato,« je viknil zdajci Mirko iz kota, »	Stanko	pa še ne ve, zakaj je ura ‒« »Mu pa ti povej	A
stran 168 . / »No kaj so rekli tata, povej,	Stanko!	« je milo povzbudil Vilar.Deček se je posmejal	A
moja ljuba žena, druga moj sin Mirko, tretja	Stanko,	četrta Miška, peta ‒ no saj veš.Vse to in jaz	A
ko so se odprle duri in se je v sobo privalil	Stanko,	za njim pa Mirko z Miško v naročju. Dečka sta	A
»Glej, majka, kakšna sta! Fej, Mirko! Fej,	Stanko!	Še jesti ne umeta.	A
priplazila do deklice in ji sedla v naročje.	Stanko	se je domislil pravljic, ki jih je pravila mati	A
sobo je skočil zaripel in zasopel desetletni	Stanko	Kocmur, suh fant s prebrisanim pogledom, umazan	A
Vsaj eno desetico mi morate dati,« se je cmeril	Stanko.	»Za zvezke potrebujem, učitelj me zmeraj sekira	A
temnem vlažnem brlogu prav prijazno občutje.	Stanko	je gojil tiho nado, da utegne v današnjih okolnostih	A
ali zelje.« »Kaka pa je polenta?« je vprašal	Stanko	in prežal, kdaj bo zunaj bilo dve. »Kakor koruzni	A
delali v Gradiški, ata?« je nedolžno vprašal	Stanko.	»V kloštru je bil,« je mati hitela odgovarjati	A
Lepo je bilo, lepo!«	Stanko	je molčal in zamišljeno gledal predse.V mladi	A
spat v kot na cunje. . / . / stran 12 . /	Stanko	pa se je tiho izmazal iz sobe, da gre in si	A
hitel praviti, »zunaj pred hišo je Kocmurjev	Stanko!	Na svojo mamo čaka, potem prideta k vam, je rekel	A
pojavila pod stopnicami Kocmurjeva in njen sinček	Stanko.	Jerajeva je pokašljala »khm, khm«, in ko je	A
fant!« in ko jih je odprla, je že planil v sobo	Stanko,	ves preplašen. Hitro je zaloputnil duri; s solzami	A
lahko podražil psa »kš, kš«, pes je zalajal.	Stanko	pa veselo zavrisnil ‒ niti časa ni imel, da	A
* Milan tačas ni bil navzočen, ko je začel	Stanko	boj s kamni zoper Sultana.Kajti komaj mu je	A
zoper Sultana. Kajti komaj mu je bil utegnil	Stanko	razkazati svoje nove zaklade: pištolo, tobačnico	A
STA NOČILA GOSPODA KOCMUR STAREJŠI IN MLAJŠI	Stanko	je bil ogorčen, da jih je dobil s palico.Prestopivši	A
vzamem s sabo.« »Ali daš en dim?« je vprašal	Stanko,	in ko mu je Likar pokroviteljsko dovolil, da	A
duri: »Le noter, barabice!« in so bili na odru.	Stanko	še ni videl kaj tako čudnega, Neskončen se mu	A
opominjati občutki morske bolezni. Zdaj je	Stanko	vedel, kako je treba igrati morje. Saj bi bilo	A
je bilo pod plahto in smrdelo je po barvah.	Stanko	si je želel izpod nje ‒ hitro se je naveličal	A
predstave konec in mlada družba se je razkropila.	Stanko	jo je mahal proti domu.Cesta je bila črna ljudi	A
pokliče izpred paradiža nazaj v vsakdanji svet.	Stanko	se je prestrašen ozrl.Pred njim je stal čuvaj	A
dobrohotni pogled. »Jaz, jaz, jaz ... « je hitel	Stanko	in ni vedel, kaj bi rekel, le zdelo se mu je	A
Ali si se jokal?«	Stanko	je pokimal.Spomin na neprijetnosti današnjega	A
zaprli, bojim se domov,« je ihteč odgovarjal	Stanko	in vse, kar je povedal, je bilo malo drugače	A
poti ga je izpraševal, kdo, kaj in kako, in	Stanko	je vse povedal, kar je bil vprašan in kolikor	A
odgovorila Kocmurka ‒ zbirala se ji je nejevolja.	Stanko	se je muzal. »Kaj se režiš?« je vanj zagrmel	A
Ata so spodaj,« je s pritajenim smehom povedal	Stanko	in poznalo se mu je, kako imenitna in zabavna	A
gospoda si še posebej privoščim; le bežita!«	Stanko	in njegova mati sta bila milostno odpuščena	A
sem te hotela ubiti?« »Jaz,« se je odrezal	Stanko	in predrzno pogledal mater, »da boste vedeli	A
počno z otroki!« ‒ Še je pravil, da je Kocmurjev	Stanko	prinesel v šolo metulja in ga je izpustil, da	A
učitelj navil ušesa, namreč Stanku in ne metulju. »	Stanko	je malopridnež, nič ne maram, da se z njim družiš	A
kdo bi misli na vse! Pa je rad ponj skočil	Stanko,	tem rajši, ker je pri tej priliki pokadil cigareto	A
mastne odrezke, pri čemer mu je vrlo pomagal sin	Stanko,	ko se je vrnil s kruhom, vmes je pravil dogodke	A
svojega gospodarja, in vsi so se smejali. Tudi	Stanko	je prišel do veljave; kazal je, kako je beračil	A
skrivaj izza zastora kukal skozi pritlično okno.	Stanko	je vlekel ročni voziček z beraško šaro, mati	A
V Mestnem logu v šupi!	Stanko	mi je povedal.« Nanča je izbuljila oči in strmela	A
Mestnem logu,« je ponavljal Tonček, »in je rekel	Stanko,	da na tistem hrastu poleg tepke gnezdijo kavke	A
Skoro je dobil druščino: domov se je priklatil	Stanko.	Ko je zagledal Tončka, mu je zažvižgal običajno	A
bi jo imel kam dati, bi tudi kupil kavko.«	Stanko	je preudarjal: »Kako prideš do gnezda, ko nima	A
v vrh, samo roparske stopnice mi napravi!«	Stanko	je povesil roke in jih sklenil, Tonček mu je	A
Jezus Marija, ali bom tepen!«	Stanko	se ni ponašal z kdo ve kako dobrim srcem; vendar	A
vajenca Petra in prešinilo ga je zopet upanje.	Stanko	mu je dal konec vrvice ‒ takega blaga je imel	A
grbi, je storil, kar mu je svetoval Kocmurjev	Stanko:	ušel je in jo popihal naravnost k teti. Teta	A
in ravnala večerjo; na ležišču se je klamuril	Stanko,	z desno roko se je držal za palec leve noge	A
najdem na tleh, če hodim pol ure po izprehodu.«	Stanko	si je prešteval gumbe.»Najdem, vzamem, ukradem	A
kaj?« »Saj mi je vsega pobrala!« je odgovoril	Stanko	in grdo gledal pod mizo. »Koliko si pa nabral	A
prisežem, pa je bilo gotovo več,« je odgovoril	Stanko.	»Mislite, da rad beračim?	A
je s sklonjeno glavo hodil od stene do stene,	Stanko	je čepel na ležišču in se gugal.Vsi so molčali	A
Vsi so molčali. Molk je prekinil	Stanko.	»Stari naj bi hitro umrl, preden naredi testament	A
naredi testament ‒ jaz bi mu že pomagal!« »	Stanko!	« je vzkliknila mati.Kocmur je molče z nogo cebnil	A
»Joj!« in dobrohotno dostavil: »Te bodo!«	Stanko	pa je z bistrim preudarkom uporabil njuno bližino	A
slediti še drug nadobudnik; ali brž ko je bil	Stanko	v vrtu, že je bil tudi on prepojen z zavestjo	A
zapretil z obuto nogo, da je glava kar zginila.	Stanko	se je s preudarnim očesom ozrl po vrtu.»Kaj	A
razložil podrobnosti tega važnega njunega početja.	Stanko	je z rokami v žepih poslušal vneto pripovedovanje	A
Take reči so le za babnice in za otročaje!«	Stanko	je preudaril položaj.S strumnim korakom je stopil	A
ušesi je migal. Zastran miganja z ušesi je bil	Stanko	prvi v vsem razredu in gospod in gospodični	A
gospodični so prasnili v glasen smeh. Zdaj je	Stanko	opustil vojaško stojo in je z onim mehkužnim	A
pogoje. Ti pogoji pa so bili taki, da je moral	Stanko	trikrat robato zakleti ‒ slovenski, laški in	A
njim pravico do tretjega, ki je bil zastonj.	Stanko	je moško odkorakal z lahko zasluženo torto,	A
jezikih! »Dokorej pa ostaneta tukaj?« je vprašal	Stanko.	Milan je rekel, da ne ve; Tonček pa je odgovoril	A
še učiti za jutri.« »O jej,« se je namrdnil	Stanko	in dal prazni papir Milanu, da ga je polizal	A
Tonček. »Mize same ponujajo,« ga je poučil	Stanko.	»Zvečer vsega dobiš ‒ tukaj ostani, boš videl	A
Tonček. »Kako si neumen!« ga je navajal izkušeni	Stanko.	»Reci staremu, da že vse znaš!	A
me bodo tako z jermenom, da bom ves črn.«	Stanko	se je posmehnil.»Nikar se ne pusti, jaz se že	A
Jaz ne bi šel nikamor drugam kakor v Trst.«	Stanko	ga je po strani pogledal.»Ti da greš v Trst	A
naravnost, potem pa okoli vogala na desno.«	Stanko	je prezirljivo pljunil skozi zobe. »V Trstu	A
ne veš, kje imajo ata denar,« se je zanimal	Stanko.	»Ata že imajo, pa še koliko!	A
« »Pa si pri atu izposodi!« mu je svetoval	Stanko.	»Skrivaj, da ne bodo zapazili; kadar boš bogat	A
« je rekel Tonček. »Zajec!« ga je zaničeval	Stanko.	»Jaz se pa nič ne bojim.	A
ker ni bilo nikogar, ki bi pomival kozarce.	Stanko	si je kar zavihal rokave in se ponudil za pomivača	A
so dosti; kratil jim je pa uspehe delovanja	Stanko,	ki je, zapustivši škaf in umazane kozarce, patruljiral	A
šestdeset vinarjev denarja. Na veselici je videl	Stanko	tudi svojo sestrico Irmo, imela je okoli sebe	A
sem videla, da sta ga čakala tisti Kocmurjev	Stanko	ničvredni ‒ kar zbodlo me je v srce, ko sem	A
Nackov!« ga je z zaničljivim pogledom zavrnil	Stanko.	»Tvojega starega je bil denar, pa ne tvoj.«	A
stran 154 . / »Nobeden je ne bo!« je odločil	Stanko.	»Ali bi rada, da nas sliši kak žandar?«	A
čevljarjev,« je s prezirljivim zasmehom odgovoril	Stanko.	»Na pot se je treba dobro obleči!«	A
Tamkaj gresta dva žandarja,« je zdajci opozoril	Stanko,	»potuhnimo se!«Legli so za skale.	A
Ko je nevarnost odkorakala mimo, je rekel	Stanko:	»Nemara nas že iščejo.Če gremo skupaj, nas bodo	A
mu prihajale solze, na glas se je zajokal.	Stanko	in Milan sta ga čudeč se pogledala.»Kaj se cmeriš	A
grem ‒ k teti!« »Mevža!« se je vanj zadrl	Stanko.	»Ali si bedast?	A
očitke in psovke, s katerimi ga je obkladal	Stanko,	ki je nastopal tem samozavestneje, ker je imel	A
Boj se!«	Stanko	je krenil na belo cesto, Milan si je iskal poti	A
je imel, ki ga je bil zjutraj kupil previdni	Stanko	in ga v varstvo izročil Milanu, kot priznanemu	A
Tudi na vogalih hiš so bili enaki listki in	Stanko	je postajal in jih prebiral še enkrat in še	A
Tukaj pred to svetovno znamenitostjo je obstal	Stanko,	jedel in gledal.Sonce se je nagibalo k zatonu	A
poklical k sebi: »Idi semkaj, mladi gospodine!«	Stanko	je bil na eno, dve tam.Gospod ravnatelj Šparenblek	A
je izpregovoril in vprašal: »Ali utegneš?«	Stanko	si je štel prijazni ogovor v nemajhno čast in	A
Peljal ga je s seboj. Ponosno je stopal	Stanko	poleg gospoda ravnatelja in zdajci se je odgrnila	A
položila ravnateljica. Pomignil je Stanku,	Stanko	je sprožil svoj orkester, gospod ravnatelj pa	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani