Potem je obstal nepremičen kakor kip, le z ušesi je migal. Zastran miganja z ušesi je bil Stanko prvi v vsem razredu in gospod in gospodični so prasnili v glasen smeh. Zdaj je Stanko opustil vojaško stojo in je z onim mehkužnim, tožečim glasom, ki je značilen za ljubljanske srajce, ogovoril gospoda: »Dajte no, gospod, in mi kupite tistole torto, ki je sami ne marate!«