sočutje (957)

takoj v prvih dneh. In potem se je pridružilo	sočutje	do vas, - oprostite, prosim, - da bi vas segnali	A
tega ne potrebujem več. Zatajite malo svoje	sočutje,	če se vam je morda srce stisnilo, in poglejte	A
prijaznim počastili dom moj starodavni, -- da	sočutje	prišli ste izkazat med junaki prvemu junaku	A
to nadlogo. Navzlic sumnji me je prevladalo	sočutje.	»Takšno zdravljenje na daljavo ni nič,« sem mu	A
pričakujoč. Tesnoba me je obhajala; oglašalo se je	sočutje	ali usmiljenje, ki mi ga je točno napovedal	A
učiteljica. In nenadoma je občutil nepričakovano	sočutje	in nepoznano toplino do Luciane.Bilo je kakor	A
rekel z nizkim glasom, ki je v njem zvenelo	sočutje:	- Pob, pokliči mater.	A
bil varen, zdaj je izgubljen; moral bi imeti	sočutje	s tabo, je rekel odposlanec, tako zahtevajo	A
groze, ki se je počasi spreminjala v človeško	sočutje.	-	A
ječo, tu je nekaj, česar Simon ne razume, tudi	sočutje	ima svoje meje, mar bi naj bil sočuten s tistim	A
prežvečene besedne igre, s katerimi je skušal kazati	sočutje	in sposobnost doumevanja moje stiske in moje	A
Zadaj se mi zatika. Kostrina je oblilo toplo	sočutje.	Okrožni je imel protezo.	A
ker je v majorjevih očeh razločil nekakšno	sočutje,	sočutje za oba.V njunih pogledih ni bilo sovraštva	A
v majorjevih očeh razločil nekakšno sočutje,	sočutje	za oba.V njunih pogledih ni bilo sovraštva,	A
medicinski sestri. Na obrazih jima je bral tako skrb,	sočutje	kot bes, toda besni nista bili nanj.Takoj se	A
njih, do uniforme, ki jo je nosil, le skrb in	sočutje.	Še drugič so mu v oči navrle solze.	A
mu je tako rekoč ona nakopala prerano smrt.	Sočutje	je zategnilo še trdneje vez, s katero jo je	A
Ni tajila. V Aničinih očeh je žarelo	sočutje.	‒Da, za Štefanom žalujem, ‒ je vzdihnila.	A
zadel še večji udarec. V srcu se ji je vzbudilo	sočutje.	Rada bi ji pomagala, toda kako, ko je bila tudi	A
vojaki za njim. V srcih se jim je vzbudilo	sočutje,	a pomagati niso mogli. V prepadu je treščilo	A
Iz teh besed ni zvenela nasmešljivost, pač pa	sočutje	in živo zanimanje. In kolikor je videl njenega	A
slišal njen drzni dir, tako se je zatopil v	sočutje.	‚Še nisem dolgo v teh krajih in že sem slišal	A
nedolžna.« Te besede so mu zbudile še večje	sočutje,	ker mu je vzrastla misel, da se je deklica namenoma	A
repi nego človeku.« Vilar je izobrazil na licu	sočutje,	primerno prestani Samojlovi nesreči in oni,	A
njegova duša kratko pred smrtjo slutila ono veliko	sočutje,	ki je iz okna zrlo nanj.Zapazil je gospodina	A
me je zapustil in jaz sem v tem usmevu videl	sočutje.	Hvaležen sem pogledal za njim.	A
neznana milina ‒ prevzelo me je sentimentalno	sočutje	s tem neumnim otrokom na moji desni strani	A
ni mogel, izdal bi se ... Tajniku je županovo	sočutje	dobro delo.Obrnil se je od okna proti županu	A
slave ne bleska; v njihovih srcih se je budilo	sočutje.	Za premaganim kraljem se je vzporedil vojskovodja	A
S poslanci je občeval sam, hlinil največje	sočutje	do preganjane Amalasunte in obljubil izdatno	A
Imenitni meščani so mu z iskrenostjo izražali	sočutje,	tolpa je glasno kričala in pritiskala roke v	A
očeh je bila vdanost, na vseh licih žalost in	sočutje,	ko so zagledali gospoda v žalni obleki. Epafrodit	A
Minko sva prišli obiskat gospo mamo. Iskreno	sočutje!	« »Hvala lepa!	A
seboj svojega učitelja, čigar obraz je izražal	sočutje,	jo je spet urno postavil na korito.	A
breznadno trpečega očeta, ki je celo v njem vzbujal	sočutje.	»Dobro, pridem!« je obljubil.	A
leglo je nanje nekaj težkega, kamnitega. In	sočutje	se je polastilo Anastazija. ”Vse sem mu ugrabil	A
nanje nikoli. Spreletelo jo je kakor sladko	sočutje,	kakor svečan in prazniški strah pred trpljenjem	A
glava bolí; čutim se neumnega ...“ Obšlo me je	sočutje	in hotel sem ga potolažiti s kako ljubeznivo	A
glavo. Ne vem, ali je bil stud, ali je bilo	sočutje,	kar me je prešinilo tedaj, ko sem videla zapisan	A
ni naredil krivice!« Morda je seglo študentu	sočutje	v srce, zakaj ni se več smejal. »Jernej	A
zdela in zoprna, komaj se je zgenilo še kdaj	sočutje.	»Če ti ni povšeči, pa pojdi; pojdi ven, kjer	A
razmučenem, od dnevnega nehanja umazanem pa je bilo	sočutje,	tako smešno, nezavedno zlagano, kakor sočutje	A
sočutje, tako smešno, nezavedno zlagano, kakor	sočutje	pastirjev beračev do novorojenega Izveličarja	A
glasu tihe misli in začutila je, da je bilo	sočutje	v mrzlem in slovesnem glasu. Bližali	A
sočutja. Komaj se je zavedala, da je bilo to	sočutje;	prijela je časih mater za roko in jo je stisnila	A
otrok, ubogi nosokljuni kaplan! Čemu vajino	sočutje?	... Govorili so o smrti in tako je tudi	A
sled, dih, sen plahe rdečice. Obšlo me je	sočutje,	odprl bi jim vrata.Kakó bi se vsule, golobice	A
bilo dolgčas, toda zgenilo se je tudi kakor	sočutje	v njegovem srcu.Peljal se je nekoč po pusti	A
izgubljenega psa, ki je cvilil od lakote. Tako	sočutje	se je zgenilo v njegovem srcu. ”Pij in jej	A
tudi v njegovem smehljaju je bilo kakor tiho	sočutje,	je bila mehka otožnost. ”Kako vam je pogodi	A
vanjo.“ Nelep nasmeh mu je raztegnil ustnice in	sočutje,	ki je bilo obšlo Mateja, se je izpremenilo polagoma	A
sem daleč, komaj še da me doseže z roko ...“	Sočutje	in kesanje se mu je zbudilo; hitel je v klanec	A
se je narahlo nasmehnil; skrito, neradovoljno	sočutje	je bilo v nasmehu. ”Kakor mamca, tako široka	A
je bil njen pogled, bolj čist in bolj resen;	sočutje	je bilo v njem. ”Res, zazeblo me je kakor	A
se mu zdeli vsi obrazi; kakor sladko, veselo	sočutje	ga je obšlo, kadar je ugledal otroka, strmečega	A
popoldne se napotim!“ In v tistem hipu jo je obšlo	sočutje;	z drugačnim, vse umečim očesom je pogledala	A
sveče. Tako mirno je njih trpljenje, da gre	sočutje	mimo in se ne zmeni zanj. Na stari zofi je	A
Kaj mu je potreba delati zaspan obraz, če je	sočutje	tam, kjer je bilo nekoč sohrepenenje?In kaj	A
jokavostjo!“ Ko mu je stisnila roko, je bilo mehko	sočutje	v njenem pogledu; on pa je to sočutje videl	A
mehko sočutje v njenem pogledu; on pa je to	sočutje	videl in ga je zavrnil. ”Ni treba, Melitta	A
”Ni treba, Melitta! Edino tvoje	sočutje	bi me morda še nagnilo, da bi potočil solzo	A
lesen, glavo narahlo sklonjeno. Obšlo jo je	sočutje,	sočutje odrasle ženske z izgubljenim otrokom	A
glavo narahlo sklonjeno. Obšlo jo je sočutje,	sočutje	odrasle ženske z izgubljenim otrokom, ki v tuji	A
nebeških višav in v njegovo srečo kane časih tiho	sočutje	z onimi, ki blodijo neodrešeni globoko tam doli	A
globokega sočutja do vsega in do vseh. Ali to	sočutje	je bilo zelo nedoločno, ni našlo takorekoč prave	A
razložiti nikomur, ali vendar je bilo njeno	sočutje	pravo in odkritosrčno.Do žalosti in do solz	A
oči, bi bil spoznal v pogledu debelega gospoda	sočutje	in škodoželjnost. ”Tudi jaz sem iz Zapolja	A
je bila lažniva klofuta, ki jo je dobil. In	sočutje	mu ni dodeljeno; če bi trpel resnično, bi se	A
Nisem se bal več zase; vzbudilo se mi je v srcu	sočutje,	natanko v tistem trenotku, ko se mi je odtujilo	A
kakor otroka; in ko je izpregovoril, je bilo	sočutje	v njegovem glasu.”V tvoji koži bi ne bil rad	A
nesla iz sobe v kuhinjo. Obšlo ga je kakor	sočutje,	vesel je bil svojih besed in zamahnil je z roko	A
ne bo nikoli več!“ ... Zabolelo jo je globoko	sočutje,	zasmilil se ji je in bala se je zanj.”Kaj bo	A
stran 134 . / Krojač se je začudil, resnično	sočutje	mu je pogledalo iz oči. ”No ... zakaj bi ga	A
in njegove smehljajoče oči so sijale čudno -	sočutje	je bilo v njih in ljubezen in vesela prešernost	A
trenotkov sta molčala obá. A polagoma je vstajalo	sočutje	v Sempronijevem srcu; pričel se je zavedati	A
suknje in godi se jim še slabše nego meni.	Sočutje	mi lega na srce, kadar jih gledam, kako se bahajo	A
sam ve, če je v nemilosti milost, v brezčutju	sočutje.	Potrkala sva na vrata, da prestopiva ta črni	A
privrelo iz globočine. In obšlo ga je kakor	sočutje.	- Zakaj bi jim kratil to koprnenje?	A
trpeli, vse razložite!“ Zdelo se mi je, da je	sočutje	v njenem pogledu; res je bilo morda v tistem	A
tik ob svojem licu, me je izpreletelo kakor	sočutje	in nerazumljiva bojazen. ”Ko sem poslušala	A
bil začutil v svojem srcu hipoma neko posebno	sočutje	in njegov glas je bil mehak in zategnjen.Hotel	A
spoznanje božje, v tem nasmehu je bilo skoraj	sočutje;	sočutje s človekom, ki je radosten, zato ker	A
božje, v tem nasmehu je bilo skoraj sočutje;	sočutje	s človekom, ki je radosten, zato ker je preveč	A
po celih deset minut svetniško skrbljivost in	sočutje.	Najzoprnejše na svetu je ta svetniški izraz	A
srce, ne proti nebesom. Nikoli se ni zgenilo	sočutje	v meni in tudi v njenih očeh ga nikoli nisem	A
ulice. Izpreletelo me je nenadoma kakor tiho	sočutje.	”Nje bi ne bilo treba napisati ...	A
”Kaj moraš na pot?“	Sočutje	mu je bilo pač dehnilo v dušo, Peter pa se je	A
izpremenil oče. Anžetu se je vzbujalo rahlo	sočutje	do njega. »Ali ste bolni?« je pristavil	A
je že, molil in vekal v praznem boju. Toplo	sočutje	se vnema duhovnemu, kakor sina miluje negodnega	A
solza mi takrat še ni bila znova podeljena in	sočutje	ni dobilo steze, da bi se bilo izlilo iz mene	A
ji jo je usilila ljubezen, ali pa narekovalo	sočutje	ljubečega njenega srca. Ko je odhajala, so jo	A
in zmajal z glavo; saj mu je bilo všeč veliko	sočutje,	vendar mu je mignil, naj pride venkaj. »Kaj	A
nekoliko dni že niste več zdravi.« »Hvala za vaše	sočutje,	gospod, ali bodite uverjeni, da pretiravate	A
nasledkov takega čuta, menil je, da je to sestrsko	sočutje,	prijateljstvo, in veselilo ga je srčno, saj	A
zunanja podoba Pečeva ni bila ena tistih, ki ožje	sočutje	bližnjega odbijajo.A nasproti ni verjela, da	A
Vstala sta bila počasi s svojih sedežev. »	Sočutje	in ljubezen ‒ vse je še na svetu in tudi vi	A
žalost tako prirodno, da se ti prav smili. Tvoje	sočutje,	tvoje zanimanje, in če je možno, tvoja ljubezen	A
bili trenutki, ko se je v njiju srcih budilo	sočutje	in mehka ljubezen. »Ali njega še ne bo?« je	A
prijazne obraze in videla, da iz vseh oči govori	sočutje	do nje, se je jela razgovarjati. Le Kozomolec	A
samostalnih značajev pa se zbuja v človeku najraje	sočutje.	To sočutje je raslo neprenehoma, kolikor bolj	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani