Razveselila in prestrašila se je svojega rešitelja, ko ga je videla tako prepalega. Viljem pa je pripovedoval svojo žalostno zgodbo in Kornelija je prelivala bridke solze, spominjaje se dobrodušnega grajskega gospoda, ki mu je tako rekoč ona nakopala prerano smrt. Sočutje je zategnilo še trdneje vez, s katero jo je hvaležnost navezala na mladeniča. »Milujte me, draga Kornelija,« je dejal.