sijalo (773)

vajo. Bilo je sredi dopoldneva, na ulici je	sijalo	sonce, mesto je utripalo.Tam notri pa je vladala	A
Nič ni žalostna jesen, ni. Poleti je	sijalo	sonce na listje in jeseni je zlato rumeno.Pride	A
sije po mojem kraljestvu... kako bo šele potem	sijalo,	ko bo vse izbrisano, nobene sence več... FRANCKA	A
polju, v vročem poletju, - vse je gorelo in	sijalo,	nebo in zrak in zemlja - DOLINAR omamljen	A
vozom preko široke široke ravni... in nebó bi	sijalo	visoko visoko... in zvezde bi padale... padale v	A
kolikor bolj se ti je studilo, tem lepše je	sijalo	ono drugo v tvojem srcu ...A zdaj upaš, da se	A
mojega petja umeval tvoj sluh. A naj mladoletje	sijalo	je z neba, naj ljuto je vršal jesenski vihar	A
poklanjali tudi se meni, ko vedla bi k nama jih pot.	Sijalo	bi v srcu veselje, iz srca sijalo v oči ‒ A	A
jih pot. Sijalo bi v srcu veselje, iz srca	sijalo	v oči ‒ A kaj mi pomagajo želje!	A
rož′ce so se koj osule, le redko upa sonce je	sijalo,	viharjov jeze so pogostó rjule; mladost! vender	A
strupena slana, pokrije sneg goré in pólje célo.	Sijalo	sonce je podobe zale, pogléda tvoj′ga pil sem	A
čakale so hrepeneče, - solnce je kot prej	sijalo,	nanje pa se ní ozrlo. In zaplákale so	A
pozneje, pod bolj toplim soncem, nego jim je	sijalo	v tistih zelo žalostnih časih, in v milejšem	A
rega, nehaj peti soncu hvalo, preveč nam je že	sijalo,	hladno roso je popilo, vse studence posušilo	A
cvetela roža je bela nanjo je dežek rosil, sonce	sijalo	kadar je žgalo, veterček jo je hladil. Pevec	A
debla v prah drobile; da toplo sonce včasih je	sijalo	in listje v mraku sladko šepetalo... Nekoč - nekoč	A
gosti mrak, prinesi srcu mir sladak! Čemu	sijalo	bi lepó čemu, oj sončece zlató? Povsod sirotam	A
gozd in plan; z nebá jasneje sonce seva, kot je	sijalo	letni dan. Iskré po polju diamanti, po drevju	A
posadil si hčerko je zalo, ni taki lepoti še sonce	sijalo,	človeško okó je še videlo ni. Vojaka poprime	A
grenka trudnost! Pa pride čas, ko sonce bo	sijalo	in v zlatem siju vse bo trepetalo, pa pride	A
dokler ne umremo pod telo krvi. Z zlatimi žarki	sijalo	bo sonce na nas, evropske mrliče. Ena bolest	A
in jesensko tiho sonce bo čez Kras, čez Kras	sijalo,	kot bi z mano žalovalo ‒ res, ne bom se bal	A
teptancem, sužnjem sveto, in kar je v temni ječi nam	sijalo,	bo s svetlim, zlatim soncem obsijano, in kar	A
drobne ptice, preženite vse meglice, da bo	sijalo	sončece na moje revno srčece. Po Koroškem,	A
bila prav za prav še zima, a je sonce že močno	sijalo	in grelo, in rekel: »Pomlad prihaja, prijatelj	A
sijaj, sončece, oj, sonce rumenó! Kako bom pa	sijalo?	Sem takó žalostnó.	A
ljive sence. Bilo je kakor razodetje, ki mu je	sijalo	iz oči, in prišel je z njim k meni menda zato	A
nestrpno čakali na začetek sprevoda. Bledo sonce je	sijalo,	sneg je bil shojen in kljub temu, da je bilo	A
bil odprt tako, da bi sonce od zore do mraka	sijalo	vanj zdolž celega svojega loka, vzpetega nad	A
tam na robu jasnine in se poslavljal. Res,	sijalo	je prozorno zimsko sonce, ki je tako prečistilo	A
senci tako svetel, kakor bi neko posebno sončece	sijalo	nanj.Res lep perilnik, domač, svetel in čist	A
usipali čez obraz, čez izsušena lica. Skozi nje je	sijalo	dvoje vročih oči.Žgala so v vrata, ki so se	A
na tujem in se je oženil. Na dan poroke je	sijalo	jasno sonce. »To bo revščina pri hiši	A
k Rodici pomladi, poletja, jeseni in zime.	Sijalo	je sonce, deževalo je, snežilo, zmrzovalo in	A
ozračje je bilo omamno, orgle so bučale, sonce je	sijalo	skozi visoko lino in je v poševnem žarku zmeraj	A
A bilo je vse zaman!	Sijalo	je svetlo sonce in zato nisva mogla videti luči	A
in pohlevno »hodila za Kristusom«. Nad njo je	sijalo	božje oko, strogo in hladno, zato je bila tudi	A
bila že vsa vas v senci, je na Pologu še zmeraj	sijalo	sonce.Pa so se otroci spomnili, zadrli so se	A
ga vrtela v rokah, ki so bile potne; sonce je	sijalo	nanje in na njih so se iskrile drobne iskre	A
pihal je veter in bilo je precej mraz, čeprav je	sijalo	zlato zimsko sonce. Pod obokanim vhodom	A
nebeški tesar sicer le na debelo obdelal, je	sijalo	zadovoljstvo, ko je videla, da so svatje naravnost	A
ponedeljek, je zaključil čez čas. Skozi lino je	sijalo	sonce.Na podu, na razmetanih kamnih je ležala	A
kontrolo nad svojim ravnanjem. Pred očmi mu je	sijalo	bogastvo tistega obilnega baročnega oprsja,	A
Hodila je po pašnikih na robu vasi, sonce je	sijalo,	pomlad je bila že tudi na tej višini, po zelenih	A
ali pa je bil tisto peklenski sij, morda je	sijalo	iz zemlje, iz njene razbeljene pokrajine na	A
ko ga bodo dvignili, bo ime družbe prav lepo	sijalo	in pozdravljalo provinciala paragvajskih redukcij	A
sploh ni dvomil, dopoldne je na bel namizni prt	sijalo	toplo spomladansko sonce.Imela je tanke ustnice	A
zmeraj oprane zavese, na bel prt na mizi je	sijalo	spomladansko sonce.Ta podoba je bila za te razmere	A
zavese šele opoldne. Na ljubljanske ulice je	sijalo	krmežljavo sonce.Spodaj je vse zaživelo.	A
Ko je bil še v glavnem mestu in je vsenaokrog	sijalo	sonce, si je zaželel slišati petje slavčkov	A
bleščalo, na drugi strani pa je dobro zimsko sonce	sijalo	na valobran in pokopališče, na ves ta mogočni	A
umazani snežni plundri, tukaj, kjer naj bi zmeraj	sijalo	sonce, tukaj je deževalo.Njegov mentor ga je	A
dima je tam zakril sonce. Sonce pa je kar	sijalo.	Ogrevalo je ulice in v mestu je bilo vsak dan	A
5. Ob petih popoldne je v prazni bar	sijalo	toplo sonce z ulice.Gumbo je pojasnil, kako	A
naglo raztopil. Za kratkotrajnim soncem, ki je	sijalo	na kupe mokrih vencev, ovenele rože in zmečkane	A
vzšlo in je zdaj iz nekega neznanega predela	sijalo	prav v tisto odprtino med nebom in zemljo.	A
telesu. Na oni strani je sredi črnega obraza hiše	sijalo	svetlo oko.Bilo je okno Žigonovega stanovanja	A
zgodilo, še preden bo odbila polnočna ura.	Sijalo	je sonce, enako nanje, ki so v treh obročih	A
trav so se mu nežno dotaknila lic. Sonce je	sijalo	z vso močjo in čutil je, kako ga žge v tilnik	A
‒ Popoldne pa je sonce gorko	sijalo,	in vidno se je tajal sneg pod bleščečimi žarki	A
gore, dan potem pa je bil jasen, in sonce je	sijalo,	in sneg je bleščal, da je jemalo oko; a sonce	A
hvaležni ljubezni do onih, iz katerih oči mu je	sijalo	te dni tako toplo sožalje naproti. Kako radi	A
svojemu možu naproti; ljubezen in občudovanje je	sijalo	iz velikih oči, in roki sta se izteg nili, kakor	A
barv. Jasno nebo in temno, globoko morje je	sijalo	v njih. Minka je bila tip ženske lepote: pravilno	A
katero je podnevi v vlažen in temen prostor	sijalo	sonce, ponoči pa je skoznjo pokukala luna.Ko	A
ustavil me je dijak Tjaž in prav nobeno veselje ni	sijalo	iz njegovega obraza, otroka Tjaža sem poiskal	A
je šel, gledaje visoko predse. Solnce mu je	sijalo	od strani v obraz, na katerem se je kazal cvet	A
bil oni pisano in strogo pogledal. Solnce je	sijalo	še vroče, ko se je poslovil pri izletnikih.	A
življenja, pomešan s smradom smrti. Toplo solnce je	sijalo	na nebu, toda njegova svetloba je mogla le malokje	A
na stežaj. . / . / stran 241 . / Solnce je	sijalo	nanj in zlat žarek je lil i na deklico, se igral	A
usmiljenja, ki je iz njegove duše kakor baklja	sijalo	v bosensko temo. 17.	A
je imel snažne, zračne obokane hleve. Čržu je	sijalo	veselje na obrazu, ko se je ogledoval.Tudi Čajž	A
teršiljček in drobnjak. In potem je padal dež in je	sijalo	ljubo sonce in so pričakovali in veselo pričakali	A
segal cerkvi do oken. In je potem šel dež in je	sijalo	sonce in so dejali Butalci, da je vreme ravno	A
častitega gvardijana lice je neizpremenjeno	sijalo	v vajeni milini. Mrk in brez besede se je obrnil	A
ne bi bil v napotje in vse bi bilo dobro in	sijalo	bi mu zadovoljstvo višjih in smeja la se mu	A
in je hitro zaspal. Ko se je zbudil, je že	sijalo	sonce.Starec je smrčal, škrtal in pihal.	A
Preteklo nedeljo je ljubo sonce jako zaslužno	sijalo,	grelo je dušo in telo in s tako lepimi barvami	A
je izjokala in spustila predpasnik z lic, je	sijalo	skoz okno sonce, ki se je dvignilo izza hriba	A
predrju in se lotil konjske opreme. Sonce je	sijalo	tako gorko, da je od ledenih sveč teklo.Miha	A
sijaj, sonce, oj, sonce rumeno! Kako vam bom	sijalo,	ko sem tak močno žalostno. Če zjutraj zgodaj	A
čez čas odpre oči, je visoko nad Kačjo dolino	sijalo	sonce.Predrami se in se zave, da ni umrl.	A
Dolga vrsta. Sonce je	sijalo	izza raztrganih oblakov, ki so leteli od juga	A
njim je bil odlomljen vrh, mimo katerega je	sijalo	nanj sonce. Ko je dodobra izpregledal, se mu	A
mater in ji ni umaknila pogleda, v katerem je	sijalo	nekaj topega, od skrivnega trpljenja razbolelega	A
tako prijazno, tako polno svobode še nikoli ni	sijalo	sonce. Ali to svobodno sonce bi rad zasenčil	A
se je prebudil Tunjuš v jutro, ko je sonce že	sijalo.	Krog oči je imel zakrvavljene kolobarje, težko	A
po travi v sencah platán. Sonce je prijetno	sijalo;	ploha, ki se je ulila proti jutru, je shladila	A
poveljem. Celo Radovan je občutil nekaj. kar je	sijalo	iz Iztokovih oči kakor povelje. Vendar mu ni	A
cilja. Ko je Alena zjutraj odprla okno, je	sijalo	zunaj prekrasno jesensko jutro.Veter je rahlo	A
Pomagati mi mora Minka!« Kakor pozdrav v slovo je	sijalo	sonce, ko so se napotile popoldne Alena, Minka	A
kakor nevihta hitro polegel. Drugo jutro je	sijalo	sonce mirno na belo ravan, kmetje so prenašali	A
vodi v Bukovje, samotna popotnica. Sonce je	sijalo	čudovito veselo.Zimska pokrajina je žarela.	A
stropa so kipele bele blazine. Skozi vezenine je	sijalo	rdeče in modro. »M-mm!« so se čudili	A
redkih hišah na obeh straneh ceste. Sonce je	sijalo	močno, jesensko bleščeče, varljivo.Hiše so mirovale	A
jo znova preplavala. Legla sem vanj, sonce je	sijalo	name in za spuščanimi vekami se ni znašla niti	A
često ožarjale, je ugasnila. Življenje je še	sijalo,	le da je ena od ploskev ostajala v mrazeči senci	A
odšlo, tem bolje bi bilo. Sonce bi spet v miru	sijalo.	Oblaki bi bili bolj beli in veliko več bi jih	A
ne da bi mogel odvrniti oči od njih. Sonce je	sijalo,	toda njegov ni bil niti en sam žarek; življenje	A
sveto Trojico, tam za smrekovim gozdičem, je še	sijalo	sonce in je pozdravljalo; v dolini pa je bil	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

1 101 201 301 401 501 601 701 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani