rakev (144)

Ustavite se, žile! Naj ista	rakev	sprejme Romea in mene! DOJKA O Tybalt,	A
pogrebščina; svatovske pesmi bodo črne maše,	rakev	bo kitil zdaj poročni venec, v nasprotje se	A
in moj pokop, samo ‒ pomladi ne! Naj sneg na	rakev	prt mrtvaški mi natke, vihar naj velo listje	A
ljubezen goreča, umrla življenja je sreča. Zdaj	rakev	bom stesal temnó in lóžil bom nadeje v njo	A
stran 108 . / Oj mladi, oj lepi tesar, na	rakev	ne misli nikar! Ko tebi zares bi zvonilo, še	A
tretji tesar, primeri se čudna mu stvar: glej,	rakev	se širi in širi, in noge ji vzrastejo štiri	A
širi in širi, in noge ji vzrastejo štiri. To	rakev	mrtvaška pač ni, to postelja pirna se zdi ...	A
zibélko tam bo, o rakvah mu sodba je taka: za	rakev	naj lipa še čaka! OLJKI Drevo, rastoče v vinskem	A
jih je strašilo. Štirje brez glav so prinesli	rakev	izza znamenja in jo položili pred vas tri sredi	A
spustih sta drseli vrvi skozi dlani, cukoma se je	rakev	zibala in nagovala in počasi zmanjkala v jami	A
rakvi nepomemben človek, nepremostljiv pogreb.	Rakev	se rahlo zaletava na ramenih neritmično stopajočih	A
glave burijo v predrto ulico in nad glavami	rakev	na poti proti Žalam, težke nosilnice cvrkajo	A
govorica izzvenela in utihnila, je začela nagajati	rakev.	Ali je bila ona prevelika in jama premajhna,	A
prej še držala na stežaj odprtega, pogrebci so	rakev	zaman spuščali v jamo, odločno se je upirala	A
tako in ne drugače, kakor koli so pristopili,	rakev	ni sedla v jamo, kot bi bila morala, niso in	A
Pogrebci so poskusili zadnje, kar je še ostalo,	rakev	so poveznili, postavili na glavo, tako da se	A
jo blagrovali, ker je končno požrla Tjaževo	rakev	in nas rešila mučnega položaja, opozarjam na	A
potem polože k zasluženemu pokoju v rodbinsko	rakev	statističnega odseka.Njih drugi izvod s prošnjo	A
mrzlo truplo so sneli z zida, so ga položili v	rakev	ter ga zagrebli globoko v zemljo.Ali mrtev ni	A
stopali črno oblečeni pogrebci s svečami v rokah,	rakev	je bila pokrita s cvetlicami in venci.Takoj	A
prepričanje. Stal sem blizu, ko so zabijali	rakev,	toda obrnjen sem bil proti oknu, na cesto; štel	A
sredo kapelice, kjer je bila na visokem odru	rakev,	pregrnjena do tal s črnim žametom; zgoraj na	A
da bi trkalo s prstom? Spredaj v vozu je bila	rakev	in vso pot je ropotala in se je zibala...In ko	A
jo in jokalo je, ko so sipali težko prst na	rakev.	Nato smo se vračali in še zmerom je deževalo	A
oh! Nesli so jo možje, težko, dolgo in široko	rakev	so nosili, v rakvi pa:.Oh‐oh‐oh! -	A
dom:. dva metra dolg, meter širok, tesen kakor	rakev.	Nikoli se ni ozrla na tablico, ki je bila nad	A
spoznala mrtvašnico. Postelja ob postelji,	rakev	ob rakvi.In mrtveci vstajajo, hodijo naokoli	A
bilo več po nji. Spoznala je bila Tina, da je	rakev	njen dom. Živela je med mrtveci in vse njih	A
bujno življenje, zgodilo se je božje čudo...	Rakev	je bilo njeno mlado srce in nenadoma se je vzdignilo	A
slutnja, nerazločna, grenka misel, kakor črna	rakev	z belim križem na pokrovu.Lica so se mu svetila	A
ti nisi nič poleg njih. Oni so narod, ti si	rakev.	-- Kaj pa ste vi storili, neverniki?	A
zaseko, skozi dolgo, v črni kamen izklesano	rakev,	ki bi bila preozka za njen oklop; par korakov	A
preozka za njen oklop; par korakov višje se je	rakev	razširila; skale, za moža visoke in skoro čisto	A
morda, ki so bili slabši od mene. Zdaj pride	rakev,	kanalja, zdaj glej!Resnično, stisnila se je	A
kanalja, zdaj glej! Resnično, stisnila se je v	rakev;	oklop se je nenadoma zožil, vrat se je vzdignil	A
hišo, so nesli po stopnicah v vežo veliko črno	rakev	in v rakvi je bilo truplo gospoda Valentina	A
ojanstvenikov. . / . / stran 167 . / Vzdignili so	rakev,	množica se je zgenila, prerivala in vrstila	A
sem živel, toda pokrov na to neprijetno dišečo	rakev!	Naposled, Bog vedi, niti nisem tako slabo živel	A
temna in težka na mojo dušo, kakor pokrov na	rakev.	Sam sem sedel v svoji mrzli, mračni izbi	A
venci in peljalo ga je četvero črnih konj; tudi	rakev,	črno in srebrno, so peljali v črnem vozu črni	A
pogrebci so se bili že sklonili, da bi vzdignili	rakev.	Tedaj se je razmeknila gruča ljudi na pragu in	A
mi niste živega pokopali!“ Pokleknil je pred	rakev	in je zgrabil za pokrov s toliko silo, da so	A
prav do vrhniških hribov, se mi je zdela kakor	rakev.	Tam spi človek, ki se nikoli več ne bo vzdramil	A
nisem razumel. Na debelih vrveh so spuščali	rakev	v jamo; oboje, rakev in jama, se mi je zdelo	A
debelih vrveh so spuščali rakev v jamo; oboje,	rakev	in jama, se mi je zdelo preveliko in prečrno	A
mene pobirali rumeno prst ter so jo metali na	rakev;	tudi jaz sem se sklonil, da bi pobral pest prsti	A
nam je prišel naproti mrtvaški sprevod. Črna	rakev	z velikim belim križem je bila v vozu in na	A
oblečenih; eden je nosil pod pazduho drobno belo	rakev,	nosil jo je zibaje in lagotno, kakor hleb kruha	A
Kakor na svatbo sta se zibala črna moška in bela	rakev	pod pazduho se je svetila kakor v bel prt zavita	A
sem se spomnil, da jo bodo zakopali, nasuli na	rakev	težko in visoko gomilo in da nikoli več ne bomo	A
odpiralo, kakor da bi odskakovali pokrovi od	rakev.	Dihnila mu je v obraz zatohla mrtvaška saga,	A
velikim zvonom, črno oblečeni pogrebci nosijo	rakev,	spremlja jo župnik sam in ob grobu pojo pevci	A
mizar in se je odkril in poklonil na pragu. ”	Rakev	mi napravi!“ je zapovedal župnik.”Trdno in pošteno	A
napravi!“ je zapovedal župnik. ”Trdno in pošteno	rakev,	iz močnih hrastovih desk, tako da ne bo strohnela	A
in se je čudil. Ko je stal pred hišo in tesal	rakev	iz težke hrastovine, so prihajali sosedje in	A
očmi. ”Kdaj, prijatelj, boš tesal meni tako	rakev,	tako lepo pooblano in pobarvano, s tako velikim	A
ugledal župnik mizarja, ki je peljal na vozičku	rakev	na pokopališče, se je napravil tudi sam; toliko	A
”Kako si napravil?“ ”Trdno	rakev;	če bi se uprl človek s pleči, ne bi odrinil	A
notri v božjem imenu!“ Ozrl se je še enkrat na	rakev	in je zamrmral. ”Ampak boljše bi bilo, če	A
Zazdelo se je Marku, mizarju, da zabijajo v	rakev	živega človeka, in zazeblo ga je. ”Zakaj	A
moli!“ Veliki zvon je zapel, vzdignili so	rakev.	Ob tistem slovesnem trenutku so se ljudem zasolzile	A
tresočim glasom je molil župnik. Zazibala se je	rakev,	ropotoma je zdrknila v jamo.Župnik je molil	A
razmaknil . / . / stran 154 . / tako solidno	rakev,	da bi odvalil tako velik kamen?‘ Gledam, strmim	A
Kakor pravi Heine: 𠆫iserje temu in onemu	rakev.	‘Tako je vse v redu.“	A
krčmarju je bilo tesno pri srcu, kakor da bi vozila	rakev	in bolnika skozi noč.Zelo dolga se jima je zdela	A
in žab!“ Še k mizarju sva se napotila, da bi	rakev	naročila.Ko sva šla mimo farovža, je gledal	A
Kaj pa vidva?“ naju je ogovoril neprijazno. ”	Rakev	sva prišla naročit.“ ”Za koga?“	A
je zardel še bolj. ”Pa sta prišla k meni po	rakev?	Zbíjta jo samá, če je vajin brat!“	A
rakve.“ ”Saj ni potreba, da bi bila imenitna	rakev	... ampak nekaj le mora biti ... tako ga ne moreva	A
Dobro!	Rakev	bosta dobila, še zastonj jo bosta dobila, prav	A
dobila, še zastonj jo bosta dobila, prav lepo	rakev!	“ Šla sva z njim preko dvorišča.	A
dvorišča. V kotu, blizu svinjaka, je slonela	rakev	ob zidu; velika, črna rakev z belim križem na	A
svinjaka, je slonela rakev ob zidu; velika, črna	rakev	z belim križem na pokrovu. ”To rakev vama	A
črna rakev z belim križem na pokrovu. ”To	rakev	vama prepustim zastonj; če je prekratka, naj	A
premazal križ s črno barvo. ”To je namreč tista	rakev,	ki jo je napravil največji potepuh, kar jih	A
s tem delom. Ampak drugi dan, komaj je bila	rakev	dovršena, me okrade dodobrega in izgine brez	A
predpasnik, ker mu je ležal napoti ... Le vzemita to	rakev;	tat jo je delal za razbojnika!“ Vzela sva	A
tat jo je delal za razbojnika!“ Vzela sva	rakev	in sva šla. ”Ob pogrebu bova molila še očenaš	A
sva se vrnila v brlog. Položila sva mrtveca v	rakev,	Peter pa je legel na plahto in je takoj zaspal	A
Peter in jaz sva bila premajhna, zato je bila	rakev	spredaj globoko nagnjena.Stopili smo iz brloga	A
Žaba!“ Takoj je izpustil Žabar	rakev,	da bi pobegnil.Andrejaž ga je zgrabil za roko	A
bi pobegnil. Andrejaž ga je zgrabil za roko,	rakev	se je zazibala in bi se bila skoro zvrnila,	A
bila legla nenadoma tiha resnoba. Nesli smo	rakev	v kot, ki je bil ograjen s plotom in porastel	A
rogovilež tam ... , spustimo ga!“ Spustili smo	rakev	v jamo in vsi, kolikor nas je bilo, smo zgrabili	A
smo zgrabili po pest prstí in smo jo vrgli na	rakev,	bratu zadnji dar. In videl sem, da nas je bilo	A
dnem romajo mimo črni pogrebci. Velika črna	rakev	z belim križem na pokrovu; težko jo nosi šestero	A
vrsto. Izpraznila pa se ulica ne bo nikoli:	rakev	iz hiše, postelja v hišo. Spočetka se nisva	A
otroški postelji,« je povedala žena. »V eno	rakev	so jo položili z otrokom.« Župnik je stal in	A
mojih prestreljenih prsih žeblje v mrtvaško mojo	rakev,	da vsaj še nekaj mesecev ne dokonča svojega	A
in potuje po stezi preko vrta na žago k Šepcu	rakev	delat za njegovo umrlo mater. Stari Grahovec	A
Šepec domov prišel in oba sta dela mrliča v	rakev.	Grahovec je začel svoja orodja pobirati in se	A
mesec je baš za oblačkom plaval ‒ mrliča in	rakev,	katero je bil naredil pred mrakom.Zdaj je znal	A
Potem je bil pogreb. Preden mrliča v	rakev	(trugo) denejo in preden ga v grob pogreznejo	A
jaz bedel. Zjutraj bo pa moral kdo v dolino po	rakev	in v farovž.« Otroci so ga nemo pogledali, kot	A
deske pokrili z rjuhami in v nerodno, težko	rakev	položili mater.Oba dni je bila družina kot iz	A
materino čelo. Nato sta sosed in njegov hlapec	rakev	zabila, družina je ihtela pred hišo, Lovrač	A
pred hišo, Lovrač pa pripravljal ročne sani.	Rakev	so navezali na sani, na oplenih jo še pribili	A
so nabrali resja in bršlina in obsuli sani in	rakev,	vlekel jih je pa po drči sosedov hlapec. Ko	A
stran. Lovrač je vselej priskočil in prijel za	rakev,	da ni omahnila po bregu. Sonce je bilo visoko	A
glavami šli na pokopališče. Ko so padle na	rakev	prve kepe prsti in kamenja, se je Milka zgrudila	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

1 101 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani