nova beseda
iz Slovenije
Florjan Lipuš: Zmote dijaka Tjaža, poved v sobesedilu:
Župnik je začel prestopati na kupu sveže zemlje, kar je bilo dobro za stare noge v novih čevljih, drugače pa je bilo brez pomena in učinka, čevlji so se pogrezali od strahotne zadrege, strežniki so premestili žvečilne gumije iz zgornje čeljusti v spodnjo, ker so čutili, da niso več ogroženi, ljudje so vdano kot vselej čakali, kaj bo, samo potrpljenje jih je bilo, potrpljenje, kakršnega so jih naučili župnik, zaradi njega hodijo v cerkev, na pogrebe in poroke, na rešnjega telesa dan in na veliko noč njemu na ljubo nosijo zastave in nebo, ker so dober gospod in imajo raka na žolčniku, puščoba se je vidno širila, zadrega je kipela, množice sta se lotevala preplah in skrb za župnika, krepki možje so se zrinili v ospredje in stali pripravljeni, v bližnjih vrstah se je razpihnil nemir, nekaterim ženskam je šlo na jok in škripanje z zobmi, v nabreklem zraku je ležalo, da bi lahko rezal z nožem. Pogrebci so poskusili zadnje, kar je še ostalo, rakev so poveznili,
postavili na glavo, tako da se je mrtvak zavalil v pokrov in telebnil na trebuh, zobje so se zagrizli v les pokrova, in glej, delo je uspelo. Z olajšanim srcem smo stali okoli jame, ki je zdaj dokončno požrla Tjaževe deske, s to lego se je hvala bogu strinjala, pogrebcem je odleglo, doslej so junaško krotili odgovornost, zdaj so se je znebili, veselje jim je bilo zapisano na obrazih, ko so ga strmoglavili v jamo, za nadaljnji potek so predali odgovornost zemlji.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani