nova beseda iz Slovenije
Ha ha! Ančka | prestrašeno. | Ne, mi res nismo ničesar izvedeli. Pečarica | A |
21 . \/ »Kaj je storil za božjo voljo,« je | prestrašeno | rekla Lojzkova mama. »Kaj bo iz njih, če so | A |
zločina sem ga zasačil!« »Na mestu zločina?« je | prestrašeno | rekla mama. »Plenjenje premoga z vagonov, gospa | A |
bežal in angeli so bežali in tudi parkeljni so | prestrašeno | begali po odru. Pun pun pun je razbijalo po | A |
ti!« »Kakor temna slutnja me je gnalo,« je | prestrašeno | rekla. »Vsaj ti!« je rekel. | A |
je njeno telo vzdrgetalo in njene oči so se | prestrašeno | razprle. »Ne, ne,« je razklano rekla. | A |
in jih spustila na kolena. Tedaj ji je muca | prestrašeno | skočila iz naročja. Gospa Amalia pa je vsa suha | A |
Tra‐ra‐raaaaa!...« Kmet se je zdrznil in | prestrašeno | izbuljil oči. »Kaj pa je ... | A |
. . \/ . / »Kam pa se vam mudi!« je skoraj | prestrašeno | rekel starec in hitro stopil k njemu z majoliko | A |
in se začudeno ozirali, najbolj začudeno in | prestrašeno | v naše tri najmlajše, ki so sedeli za ognjiščem | A |
so me pritajeni koraki. Zdrznil sem se in se | prestrašeno | ozrl, ker sem bil prepričan, da sem sam v hiši | A |
- Kaj pa je? - sem | prestrašeno | vprašal in kar planil pokonci.Srce mi je burno | A |
- Kdo pa ti je to rekel? - sem | prestrašeno | vzkliknil. - Naša Ivana. | A |
dvignil in se s svojimi velikimi plavimi očmi | prestrašeno | zastrmel v jutranji somrak.Ko se je ščajmal | A |
je videla razdejanje in kri na mojem obrazu, | prestrašeno | kriknila. Pograbila me je in odvedla k žlebu | A |
To bo - - Ne!« je | prestrašeno | poskočil norček in si dal roko na usta. »Župniku | A |
zaničljivo prhnil Furlan. »In krompir,« je | prestrašeno | ponovil Enaka Palica in se obrnil k njemu. | A |
nesrečnikov, so se zakrohotali. »Ne boš,« je | prestrašeno | odkimal Enaka Palica in strmel v Tantadruja | A |
je zdaj spet prhnil Furlan. »In krompir,« je | prestrašeno | ponovil Enaka Palica. Ljudje so se spet | A |
»In zdaj bodi tiho!« »Bodi tiho!« je | prestrašeno | ponovil Matic Enaka Palica. In bilo | A |
Matic sta storila prav tako. Tedaj se je skoraj | prestrašeno | oglasilo iz dna: »Tantadruj, zvoniti | A |
»Matic, kje gori?« »Kje gori?« je | prestrašeno | ponovil Matic Enaka Palica. Prisopihal | A |
»In kaj delajo tam?« »Delajo tam,« je | prestrašeno | ponovil Matic. Možje so se spogledali | A |
66 .. . \/ . / »Postave naprej!« je | prestrašeno | ponovil Matic in se hitro prestopil.Možje so | A |
uradno zahreščal stražmojster. »Pojejo,« je | prestrašeno | vztrepetal Matic in z roko pokazal proti mrtvašnici | A |
boserna!« je zagrmel Luka. »Pažornoserna,« je | prestrašeno | ponovil Matic Enaka Palica. »Tako!« | A |
Tako je treba prepričevati brezbožno, neuko, | prestrašeno, | požrtno ljudstvo.Gnusne stvari jim pripovedovati | A |
kričanje in njegov obupni samotni boj s pijano, | prestrašeno, | razdraženo množico.Tisti trušč mu je brez konca | A |
jutranjimi opravili še sneli gospodarja z voza in | prestrašeno | poslušali njegovo jezno momljanje o Laudonu | A |
potepuško ščene z oguljeno dlako, nezaupljivo in | prestrašeno | do kosti.Najel je sobo v bližnji krčmi in poskrbel | A |
čistejša, kolikor je njihovo življenje temno, | prestrašeno | in blatno, a nič bliže svetlosti in čistosti | A |
pijan, Windisch, pijan si od vina in strahu, | prestrašeno | poslušaš klice prestrašenih straž okrog vasi | A |
zloščenih prestrašenih kanonov, poslušaš oddaljeno | prestrašeno | petje hrvaških vojakov, nikjer ni več tromb | A |
črede, petelin, ki bi moral trikrat zapeti, | prestrašeno | frfota in se zaletava pod oboke, parklji topotajo | A |
Potem je res nenadoma utihnila. Malo | prestrašeno | me je pogledala.Ja, Krištof, kaj vam pa je, | A |
z razmrščenimi lasmi in velikimi očmi, ki se | prestrašeno | zgubljajo v množici; rdečega tipa z motovilastimi | A |
zgodovinski uri zmeraj bolj zmagovalci in poslušali | prestrašeno | petje, ki je odmevalo v noč skupaj z ječanjem | A |
nekaj kovinskega. Saj zvon je kovinski, je | prestrašeno | rekel adjutant tja v prah, v zemljo.Ne, to je | A |
svoj tovornjak za odhod; lahko sta si le nekako | prestrašeno | stisnila roki, se ohrabrila z ‘Drži se!’ in | A |
prijatelj, s katerim si je delil prsobran, se je | prestrašeno | zdrznil; že zelo dolgo se nista premaknila. | A |
ti?« Možakar, že krepko čez petdeset, se je | prestrašeno | zdrznil; bil je povsem moker od znoja.Ni mogel | A |
hladno roko dotaknil rdeče bule, da je Bolha | prestrašeno | odskočil, potem pa se je sklonil in iz trave | A |
napeto tišino kot poteg z nožem, da sta se oba | prestrašeno | zdrznila. Marija je, da zvonjenje ne bi motilo | A |
skoraj vsi zbrali v kletnih prostorih in se | prestrašeno, | brez besed opazovali.Strah in nejevera sta se | A |
stanovalci... Irena se je med televizijsko konferenco | prestrašeno | obrnila k soprogu, upokojenemu častniku jugoslovanske | A |
zahteval njihovo brezpogojno predajo. Na smrt | prestrašeno | je spraševal za navodila, kako naj se pogaja | A |
poslušalce vabila nekam v planine; Vardžo se je | prestrašeno | zdrznil, tako nenaden je bil preskok.Vojsko | A |
znati pomoči,« je zmedeno odvrnil moški in ga | prestrašeno | gledal v oči.Aleš je iz žepa potegnil nož. | A |
nanj, kot bi ga rotil, naj ne odide. Jezno, | prestrašeno | ga je frcnil po smrčku, ukazal prostor in v | A |
uporabno stvar. Zarjul je kot lev, da so se vsi | prestrašeno | zdrznili.Pogledi vseh so sledili poveljnikovemu | A |
Mladenič je skočil s tovornjaka in se zmedeno, | prestrašeno | postavil pred njim, z rahlo sklonjeno glavo | A |
K njima je zadihan pritekel kmet, domačin. | Prestrašeno | sta skočila pokonci. »Kje je kakšen komandant | A |
vojske, je bilo vse meščanstvo iznenadeno in | prestrašeno, | ko je prišla vest, da se je vzdignil sovražnik | A |
Boštjan se je čudno posmejal, da ga je mati | prestrašeno | pogledala.»Bog nas varuj! | A |
je šla kavalkada mimo, si je zatisnil uho in, | prestrašeno | zroč na generala, je vzdihnil: »Uh, ja bedni | A |
znamk. Vlado jo je poljubil na vrat, da se je | prestrašeno | ozrla; opravičil se je s »pardon!«, predstavil | A |
vprašal gospod Jeraj. Jera je kar sklenila roke in | prestrašeno | vzkliknila: »Pa ne da se je Milančku kaj zgodilo | A |
Trgovec ga je spoznal. Evnuh je | prestrašeno | gledal godca in si ni upal spregovoriti. »Ne | A |
kinknila, da se je vselej na pol zdramil, se | prestrašeno | ozrl naokoli in si s hrbtom roke obrisal slino | A |
pakovali, prej bo po njih.« »Naj te kdo sliši!« je | prestrašeno | šepnila Fani in povzela s prejšnjim glasom: | A |
»Kaj ...« Obmolknil je in | prestrašeno | pogledal doktorja. »Ne,« je rekel. | A |
« Stol v sobi se je prekotalil in dekla je | prestrašeno | zajavskala.Lovrek je zadrhtel od groze in čakal | A |
pa naj se zgodi, kar se hoče ...« Deček se je | prestrašeno | sklonil nad mater in se ni takoj odzval njenim | A |
vzbudil v mladem možu tisto spoštljivo, nekoliko | prestrašeno | čustvo nemoči, ki ga vedno in vedno doživljamo | A |
nepotrebnih kretenj. Lovrek se je stiskal v kot in | prestrašeno | strmel v nesmiselno se krohotajočega pijanca | A |
napravil pet korakov, ko zasliši za svojim hrbtom | prestrašeno | vpitje.A preden se utegne ozreti, telebi silen | A |
Žepna električna svetilka zaigra ter obsveti | prestrašeno | lice Miklausinovega pomočnika. »A tako | A |
opazil nad seboj sklonjenega polkovnika, je | prestrašeno | šinil kvišku ter se v zadregi opravičeval, ker | A |
Lovrekov glas tako preteče, da pogumna zasledovalca | prestrašeno | odskočita. »Vraga, pozabila sva ga razorož | A |
kakor v prebujeni zli slutnji, razprl oči in | prestrašeno | vprašal: »Kdo si ti? | A |
Nikamor se ni ozrl, nikogar ni povprašal; njegovo | prestrašeno | srce je poznalo pot; naravnost preko polja, | A |
mu je bilo sključeno, oči so strmele neumno, | prestrašeno. | ”V Ameriko!“ je ponovil Martinec in njegov | A |
razumljivo. Njegove oči so nemirne in gledajo nekako | prestrašeno; | z rokami ne vé, kaj bi počel, -- devlje jih | A |
menila.“ Majarica vstane in nenavadno hitro in | prestrašeno | vpraša: ”O Vejánovih? | A |
je tako spačen obraz mrliča, zakaj strmé tako | prestrašeno | tiste bele oči.”To je bilo vse? | A |
je bila spreletela taka misel, se srce že vse | prestrašeno | stisne ter prosi odpuščanja: ”Pravica je pravica | A |
pod soparico vélikega mesta žalostno in zmerom | prestrašeno, | izžeto in izsesano posluša večni, neusmiljeno | A |
potem tolažba, veselje in ples. Tako si oddahne | prestrašeno | srce, dobi opore za klavrno sedanjost in upanje | A |
hladno in njene oči so gledale vprašujoče in | prestrašeno. | ”Ah, da bi se moglo daleč ... daleč ... daleč | A |
neusmiljeno besedo, ker poslušalo je njegovo | prestrašeno | in ponižano srce. Izmučen se je napotil na | A |
bilo svetlejšega žarka, da bi se razveselilo | prestrašeno | oko; vse tri izbe so bile polne cvetic, ampak | A |
veliko, široko odprto oko je gledalo srepo in | prestrašeno | iz platna. ”To je njegovo delo... | A |
trepalnic so gledale bele punčice topo in kakor | prestrašeno. | Lica so bila sivkasta, poraščena s poganjajočo | A |
z naporno pazljivostjo, še vprašujoče, a že | prestrašeno. | Korenine so bile še globoko v zemlji, a že so | A |
proti večeru nebo tako počrnilo, da so zvezde | prestrašeno | zbežale v sosednjo galaksijo, potrtim oblakom | A |
Kako sem zamahnil z ostrim nožem! | Prestrašeno | je umaknila svojo črno glavo, jezno bevsknila | A |
jo podrl na mrzla, snežena tla, da je revica | prestrašeno | zaklicala »Uuuuh«, in zapihal: »Ljubljančani | A |
mir!« se je razhudil volkec. Tabletka si je | prestrašeno | odpela pas, se boječe ozrla proti vratom lekarne | A |
je tovariš pritegnil in se strmo zagledal v | prestrašeno | Agato, ki se je precej vsa rdeča umaknila v | A |
kjer je bil konjski semenj, razgledal si je | prestrašeno | množico z zaničljivim posmehom.Pognavši svoje | A |
lepo svojo ženo!« zakliče Anton, ustavi konja, | prestrašeno | pogleda brata, kri mu šine v zarjavelo, že malo | A |
je zasikal in brcnil na vso moč z boso nogo | prestrašeno | Rotijo.»Zaslužiš, da bi te ubil,« se je togotil | A |
Hotel je še nekaj pristaviti, toda pogled na | prestrašeno | lice tujčevo mu je vdal misel, da oni morda | A |
boš šla, za božjo voljo!« zavrnil je on skoro | prestrašeno. | »Stran ‒ služit! | A |
Miklavž se iz prvega ni hotel pisma ni dotakniti. | Prestrašeno | je viknil: »Ali si ga?Ali si ga moral?« | A |
cerkev. Ko so zabučale orgle, se je nekaj časa | prestrašeno | oziral, se potem nasmehnil in hipoma zopet zresnil | A |
pa zdaj vztrepetale ptice, zaplahutale in se | prestrašeno | prepeljale globlje v gozd. Pomlad se je že smejala | A |
razsvetljene sobice. A starček, videč ženo vso | prestrašeno, | jame govoriti v slovenskem jeziku: | A |
je držal z rokami za glavo. Slišal je samo še | prestrašeno | stokanje male Mene ‒ potem pa je skočil s skale | A |
za plašč dva oficirja in zakričal; »Ferma!« | Prestrašeno | sta se obrnila in dvignila roke.Kurirja sta | A |
(leva okolica beseda(e) desna okolica kratice avtorjev kratice naslovov (vse oznake) št. povedi)
Nova poizvedba Pripombe Na vrh strani
Strežnik Inštituta za slov. jezik Fr. Ramovša ZRC SAZU | Iskalnik: NEVA |