poet (543)

osupel: Čemu da bi trepetal in upal? Nisem	poet!	MINKA: Da ne trepečete, ko bodo nocoj ... takoreko	A
NJENA MATI JAKOB MRVA, pisar ŠTEFAN POLJANEC,	poet	PETER NOVLJAN, gimnazijec DAMJAN, čevljar	A
da se vidi le še kakor senca. MRVA: Ti si	poet;	ne vem, če delaš verze, ampak vem, da si poet	A
poet; ne vem, če delaš verze, ampak vem, da si	poet.	Kaj me brigajo tvoje sanje, kaj me briga tvoje	A
ne čutim se manjšega v svoji nizkosti... glej,	poet,	to je rodil tvoj stud. POLJANEC se okrene	A
tistih rdečih, ne boš poljubil. MRVA: Čuj,	poet!	Če bi se nocoj ne vrnila več, in ne jutri, in	A
izpusti njegovo roko: Takrat boš spoznal,	poet,	kaj je ljubezen.Okrene se naglo, gre preko	A
GROZDOV PROFESOR KREMŽAR STEBELCE,	poet	Slabo oblečen mlad človek Hišna	A
/ stran 95 . / Vesoljni narod naš je sam ‒	poet.	Leži pred nami zopet nova drama, življenja polna	A
in vrže jih mrmraje v kraj. »O nedomiselni	poet,	med dvema dobama viseč razumel nisi svojih let	A
brezkrajne?... . /\ .. stran 182 . \/ A tebi,	poet	A tebi, poet, bodi geslo: Resnica!Pač kaže	A
.. stran 182 . \/ A tebi, poet A tebi,	poet,	bodi geslo: Resnica!Pač kaže narava jo čutna	A
pahnila rod mu v lance pa je ni študiral. A	poet	naš, čuj, opeval bode socialno bedo; Marksa	A
nobeno. . / . / stran 116 . / Sonetni venec	Poet	tvoj nov Slovencam venec vije Poet tvoj nov	A
venec Poet tvoj nov Slovencam venec vije	Poet	tvoj nov Slovencam venec vije, ′z petnájst sonetov	A
obsije, ki ′z njih, hladiti rane si skeleče,	poet	tvoj nov Slovencam venec vije. Magistrale	A
... Ah, to so vse one sanje, ki jih sanjal je	poet	... temne, mračne in brezdanje. Mraz, to redki	A
IV Vse zna prvak, umé in ve, kar hoče;	poet	besedne korenine puka, na plesu, odru z gracijo	A
literarnopoetičnem diskurzu je več kot jasno, da zna	poet,	katerega knjiga je pred nami, dojeti bivanjske	A
Franko Luin: www.omnibus.se/beseda) UVOD	Poet,	le malokomu znan, leži po svetu razmetan; da	A
PESMI 6 Uvod 6 Pisalec 7 Pod milim nebom 8	Poet	10 Sad spoznanja 11 Trojno gorjé 12 V brezupnosti	A
odbeži ‒ ne bode ga več. . / . / stran 10 . /	Poet	Ako hočeš biti poet, ni ti drugega treba imet	A
. / . / stran 10 . / Poet Ako hočeš biti	poet,	ni ti drugega treba imet′ kot občutkov in misli	A
ste nevarni zelo in brez službe sedaj, seveda	poet.	‒	A
Pokrajina budalosti: tepec buli, osel kraljuje,	poet	pa javka po mesečini.‒ Joj, imate klistir?	A
Vila se je poročila. Tja pojdem, bedni	poet.	Po jezeru črnem z vesli klap ‒ klap ‒ klap	A
nas zašumel kakor novo, življenjsko vino, in,	poet,	iz tvojih samotnih večerov pal bo sijaj v tvojo	A
zrak. . / . / stran 101 . / Sebi Komu je mar,	poet,	tvojih sanj, tvojih iskanj in tvojih spoznanj	A
stran 115 . / V Joj, rešite me, jaz sem	poet,	joj, rešite me, jaz nisem bankir! Mrzla voda	A
zdi se, da vidim bled obraz človeka. Kraški	poet:	Srečko Kosovel poje svoje pesmi.	A
zobmi. Baltazar Kazelj Locatelli, Adam in laški	poet,	ki je bil od hlapčevega obdelovanja ves moder	A
moralni neoporečnosti svoje Doroteje. Le laški	poet	se je smel vrteti okoli nje, to pa je bilo navsezadnje	A
Baltazarja Kazlja Locatellija ugašajo luči in laški	poet	sopeč leze k Doroteji v posteljo; ta noč, ko	A
stran 99 . / Dvanajsto poglavje	POET	IN ATLET 1.	A
Nekako ni šlo z njegovo predstavo o sebi.	Poet	in atlet iz Joyceovega Portreta sta dve izključujoči	A
ki se mu pretaka mlečna kislina po krvi, in	poet,	ki svet opozarja na »nekaj drugega«, to sta	A
blebetanje, brez vsakih okraskov. Ta človek je bil	poet!	Jaz sovražim poete iz dna svoje duše.	A
miru ... Sinoči naju je posetil tisti prokleti	poet	in obljubil je, da danes zopet pride ...	A
čustvu, ki ga je po vrednosti opeval en sam	poet.	”O domovina, ti si kakor zdravje ...“	A
Zagrnil sem svoje delo.“	Poet	je vprašal: ”Kaj storiti?	A
imata enak okus. ”Sivolasa resnica!“ je rekel	poet	Klander.”Zunanjost človeka je odtis njegovega	A
vesel svoje potrjene modrosti.“ Tako je govoril	poet	Klander.Jaz pa sem napol resnobno, napol v šali	A
večer cvet izgnane domovine. O gospod, prišel je	poet,	ki sem ga tako ljubila, dokler ga nisem videla	A
na čast se je razlival po mizi šampanjec.	Poet,	moj sosed, je bil pijan.V lica, prej polna,	A
mojim nogam. ”Toliko let ste že na tujem, o	poet	-- kaj vam nič ni dolgčas po domovini?“	A
stran 90 . / Prižemal me je k sebi pijani	poet,	smejal se je in mokre ustnice so jecále:	A
videlo človeško oko, ne da bi jih opeval navdušen	poet!	Ampak kdo je kriv?	A
dramo in svoje prve novele. Takrat sem bil	poet.	V vsej bridkosti, v vsem ponižanju in v vsej	A
nadlegujejo poštene ljudi. Zakaj takrat sem bil	poet.	In če bi mi bil takrat kdo povedal: ”Temu in	A
če bi ne bilo nedostojno. On svetnik in jaz	poet!	”No, glejte, -- lagal se nisem, pa vendar	A
ubožni narod; umetnik pa ne posluša nič, tudi	poet	ne, in seje rože, kjer bi bilo bolj potrebno	A
v sobo, ki se mi je zdela bogato opremljena.	Poet,	doma na cesti, nisem sedel še nikoli na tako	A
bi skoro ne mogel govoriti. Kaj pa naj dela	poet	drugega nego pesmi, slikar drugega nego slike	A
znamenje, da se še ni vozil tod ne slikar ne	poet.	“ Štefan Poljanec je mislil na literaturo	A
radoveden, kakšen je človek, ki je bil včeraj še	poet	iz tiste lepe, nedavno izumrle družine in ki	A
nisi blag človek, Peter, zdi se mi celo, da si	poet!	Verzi, ki si mi jih zdajle pokazal, bi mi bili	A
začetka in kolikor mogoče razločno, da nisem več	poet,	temveč da uvažujem praktične razmere?Ali ti	A
roka v poštenem boju. Saj veš: takrat sem bil	poet,	takrat sem spremljal svojo dobo in je nisem	A
ljubi in oni sami jo vidijo. Komaj se obrne	poet	k zemlji, komaj poskuša uvaževati -- in jaz	A
je le ozrl nanje. Takrat je bil Heine moj	poet,	ne še Prešeren.Tisti Heine, ki je ljubil ljubezen	A
III.	POET	IN MARTA Marta je prodala nedeljsko obleko	A
pa spat!“ Počasi in previdno je šel pijani	poet	preko izbe, odprl je duri ter jih je nato samo	A
tiho odprle duri, z lučjo v roki se je prikazal	poet.	Marta je počasi okrenila glavo in je zamahnila	A
privita in v izbi, tesni in goli, je bil polumrak.	Poet	je sedel za mizo, glavo uprto ob desnico, in	A
vérujem vanjo, ampak v tvoje besede ne vérujem.“	Poet	se je zdrznil, vzdignil je glavo ter je pogledal	A
zameriš, bom mislila, da nisi bil trezen nocoj ...“	Poet	je narahlo zardel, iz njegovih oči pa je pogledalo	A
je vrnila. ”Veliko si mi povedala,“ je rekel	poet,	ki je imel zardela lica in motne, zakrvavele	A
rada, ker sem ti rekla vse te žale besede?“	Poet	je vztrepetal; v tistem trenotku, morda prvikrat	A
”Vstani!“ je ukazala glasneje.	Poet	je vstal. ”Marta ...“	A
duri, tiho so se zaprle ... Oblečen je planil	poet	na posteljo, z obrazom v blazino, široko je	A
”Ali veš, kjé je Marta?“ je vprašal Lojze,	poet.	”Šla je.“	A
se je vzdramil Stožer. ”Znorel si, Dolinar,	poet!	“ ”Stran, cunja literatska!“ je izpregovoril	A
ob svoji svatbi!“ ga je pozdravil Stožer. ”	Poet	je pač, original je!“ se je smejal Košir.”Poznal	A
in jezik je tiščal med zobmí ... Tudi on je bil	poet	in original, jaz pa še zmerom mislim, da se	A
tukaj, Stožer? ... Kje pa je ženin, kje pa je naš	poet?	“ ”Spi!“ je rekla Marta.	A
vežo. ”Tudi jaz, zdí se mi, sem bil nekoč	poet!	“ ga je prešinilo kakor bolest. Beznica je	A
vzameš jo v roko, prvo stran prebereš, pa ti je	poet	že odkritosrčen in star prijatelj. Gospa	A
plaho ob zidu, ker bi se drugače še jaz, ki sem	poet,	ne mogel geniti.Okno, dasi ni posebno široko	A
In zaradi tistega kodra je sitnež imeniten	poet,	ko še nikoli ni napisal krščanskega verza.Taki	A
Tako sem srečal človeka, ki je bil eno samo uro	poet,	pa je vse svoje življenje prej delal dolgove	A
zgodilo nekemu drugemu, ki je bil v svoji mladosti	poet	in velik revolucionar.Kdor ga je takrat poznal	A
je bil res nekoliko čuden, skoraj nenavaden;	poet	bi ga ne bil iznašel, toda resnica pretirava	A
tenki blazini, in v postelji nad mano je ležal	poet,	ki je štirinajst dni pozneje umrl.Duri so se	A
sopar ... ”Zakaj je pobegnila zdaj?“ je prašal	poet,	tako osupel kakor jaz.”Zakaj ne že tisto noč	A
morali živeti ... lepo je morda zunaj!“ je pomislil	poet	in grenkoba, ki je prej ni poznal, se je izlila	A
Tisti večer nismo prižgali svetilke v izbi;	poet	je sedel na postelji in je brenkal na gitaro	A
se naglo okrenila in si šla ... In jaz sem bil	poet,	ki je sedel bolan na postelji, rdečo odejo preko	A
svoje čudne blodnje -- ali tuj mi je bil blodni	poet,	nisem ga lepo pozdravil in tudi prestrašil se	A
osamljenega in izgubljenega, kakor predmestni	poet	v družbi koketnih dam: potne kaplje se svetijo	A
	POET	Komaj je shodil, ves še majhen in šibek	A
	POET	PETER V prvem nadstropju, tik pod menoj	A
je pripetilo nekaj zelo čudnega. On je bil	poet,	po svojem krušnem poklicu pa poštni uradnik	A
razločno v srce nego ura in dan živega življenja.	Poet	je bil sam domá, žena je bila šla k prijateljici	A
prijateljici. ”Po recept, je rekla!“ se je zasmejal	poet.	In ko sva sedela za mizo pred vročim samovarjem	A
razgalil pred menoj. Točil sem in sem molčal,	poet	pa sam ni pričakoval besede in je govoril dalje	A
In sem ostal. Kuhala sva čaj,	poet	je blebetal brez kraja. ”Ali bi si mislili	A
Gledala je in ni razumela.	Poet	se je zasmejal na glas. ”Ali ste že kdaj	A
duri v poetovo stanovanje nastežaj odprte.	Poet,	ki je stal sredi svetle izbe, me je ugledal	A
da bi mi šepetalo preko rame: Ni se ozrla ...	Poet	me je še zmerom držal za roko; na upalih licih	A
duri za seboj. ”Lepo si naredila!“ je zaklical	poet	za njo.”Na oder, ženska, na oder!“	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

1 101 201 301 401 501 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani