ožbe (102)

da si ogleda cerkvico, ki jo je stari mežnar	Ožbe,	edini sosed sv. Florijana, tako lepo opral in	A
sveče. Če pride količkaj takih romarjev, se	Ožbe	ne zlaže, trdeč, da je bila cerkev natlačeno	A
hodil, a kmalu je bil dober.« Tako pripoveduje	Ožbe	in potrkava na mala dva zvona, oh! tako ganljivo	A
Ogledala sta si cerkev in odšla. Ko pa je hotel	Ožbe	opoldne zvoniti, ni bilo zvonov nikjer. Hajdi	A
družbi vse blagoslove. V koših sta ju nesla	Ožbe	in njegova žena Meta v Ljubljano zopet blagoslovit	A
ko pride v vas cerkovnik od Sv. Florijana.	Ožbe,	majhen možiček prijaznega obraza, je bratranec	A
Dober dan vam Bog daj vsem vkup!« pozdravlja	Ožbe,	»očetu pa še posebej par volov, materi nov kolovrat	A
očetom sem,« odgovori Rozalka. »Ha, fant!« pravi	Ožbe	in ogleduje Jurija od vseh strani, kako mu stoji	A
sam sveti Krištof ne mogel, Rozalka,« odvrne	Ožbe.	»E, Ožbe!« pravi mati.»Kako da bi ne mogel,	A
Krištof ne mogel, Rozalka,« odvrne Ožbe. »E,	Ožbe!	« pravi mati.»Kako da bi ne mogel, če je pa pisano	A
dvanajst komolcev visok?« »Vse zastonj!« razlaga	Ožbe.	»Na našem zvoniku bi ne mogel naviti ure, zato	A
hišo, da bi pokusil kolin. »No, Juri,« vpraša	Ožbe,	»saj za Jurija sem te slišal klicati ‒ kako	A
ne mogla biti narejena.« »Prav imaš!« reče	Ožbe	vesel in seže Juriju v roko. »Tako se mora govoriti	A
le količkaj narejeno.« »Dekle, dekle!« žuga	Ožbe.	»Ali si to že tudi zapazila?«	A
Rozalka in steče v hišo. Kmalu za njo pride	Ožbe	in izprazni svoje žepe.Rozalki je bil prinesel	A
zdravil, kakršnih je nabiral po gori. Zakaj	Ožbe	ni samo cerkovnik, ampak tudi sloveč zdravnik	A
in on rad pomaga, kolikor more. Zob izdere	Ožbe	bolje kakor vsak drugi; ljudje menda kar zadremljejo	A
živinče otekel gobec s paše, ker jo je gad pičil,	Ožbe	pa pride, je namaže s škorpijonovim oljem, in	A
duh lepši in močnejši ko katerokoli kadilo, in	Ožbe	trdi, da sami sveti Trije kralji niso prinesli	A
prinesli boljšega v dar. . / . / stran 125 . / »	Ožbe!	« kara mati svojega gosta, »zakaj ne pripelješ	A
pripelješ žene s seboj?« »Veš, Neža,« se opravičuje	Ožbe,	»eden mora biti vendar doma, da varuje hišo	A
križa!« »Rozalka, nikar se ne pregreši!« svari	Ožbe.	»Naenkrat pridejo snubci, in po tebi bo.	A
pri miru pustimo, da se nas ne lotíjo!« meni	Ožbe	in prisede k moškim.Kmalu se vname živ pogovor	A
Kmalu se vname živ pogovor; zakaj rad je govoril	Ožbe,	in zdaj je bila prili ka razprodati vse, kar	A
časih!« »O, veliko sem izkusil, veliko,« meni	Ožbe	in pogleda hvaležno Jurija, ki mu je tako po	A
šlo pa zares, bi drugače piskal,« ga zavrne	Ožbe	in pripoveduje dalje, kako se mu je godilo po	A
velika pojedina je bila pripravljena. »Na,	Ožbe,	« pravi kuharica med mašo, »tukaj imaš kosilo	A
deneš jarem nanj, ga ne spraviš nikamor več.«	Ožbe	je končal, in Anica, ki je tudi poslušala, ga	A
/ . / stran 129 . / »Pa še drugič!« pravi	Ožbe	in se poslovi s povabilom, naj oni pridejo enkrat	A
spremil do pol pota, in njega je še posebej vabil	Ožbe,	naj ga gotovo obišče; tako se mu je bil prikupil	A
resno. »I kaj bi pa tudi bilo?« reče zopet	Ožbe,	ko je molčal nekaj časa.»Ali nisi brhek fant	A
kadar je gori veliko sveto opravilo. Cerkovnik	Ožbe	je bil vse posebno povabil, in sobotni večer	A
polna prazničnih ljudi, in pomlajen skače stari	Ožbe	semtertja.Zdaj teče s kadilnico po oglja, zdaj	A
« ‒ »Boš piskre mešal, sitnosti!« se huduje	Ožbe.	»Da mi doli padeš!«	A
kadar boste sprožili, ali pa ga v roki držim.« A	Ožbe	se malo meni za take besede in le gleda, kako	A
pozabil svojih bolečin, samo da spremi Rozalko.	Ožbe	je bil že zopet sam s svo jo zakonsko družico	A
»Znam,« odgovori Juri. Zakaj	Ožbe	je sicer rad streljal, a nekak strah ga je prevzel	A
žaganjem in kamenjem, in ko je počilo, je udaril	Ožbe	dlan ob dlan: »Vsa dolina se mora zganiti, tako	A
Do poznega mraka so se veselili med seboj.	Ožbe	je zopet pripovedoval dogodke svojih mladih	A
gospodič v hlev. »Jaz sem pa tiho bil,« pravi	Ožbe,	»pa na priložnost čakal.Pa vzame enkrat mladi	A
miril. Toliko gostobesednejši je bil pa tudi	Ožbe;	čimdalje hitreje mu je tekel jezik, in zdaj	A
»Kaj, vinjen! Nič vinjen,« vpije	Ožbe.	»Juri, ti pij, da boš enkrat gori gospodar.	A
Rozalko je bilo hudo sram, ko je preveseli	Ožbe	tako govoril, tudi mati se je le prisiljeno	A
natanko razumel; nekoliko se mu je sanjalo, da	Ožbe	ne govori prav. »Ho, ho,« je zagodrnjal, in	A
Rozalka, gospodar, ho!« »Ti seveda!« kriči	Ožbe.	»Kaj boš ti!	A
pa je povedala svojemu možu, kaj je govoril	Ožbe,	in kar nič ni bilo Matiju všeč.»Ožbe je norec	A
govoril Ožbe, in kar nič ni bilo Matiju všeč. »	Ožbe	je norec, kadar je pijan,« je dejal.»To ni vse	A
dobre volje, pa nič več. Oh, kakšen je bil pa	Ožbe!	Kakor slama, kaj?	A
družina obeh hiš zbrana okrog ognja, in tudi	Ožbe	je prišel od Sv. Florijana sem.Štefan sedi zamišljen	A
deklici zapeti; a nič jima ne gre po sreči.	Ožbe	prižiga naprej in naprej tobak in pripoveduje	A
Ogenj je že ugašal, ko se je poslovil zgovorni	Ožbe	in vsi drugi so se napotili domov.Le Juri je	A
okrog. »K nam jo pridite gledat!« je vabil	Ožbe,	ki je bil prihitel k Pečarjevim pripovedovat	A
nebu. »To ne pomeni nič dobrega,« je razlagal	Ožbe.	»Zapomnite si moje besede!	A
nič. »Če bi bil takoj pri rokah,« je menil	Ožbe,	»nemara bi se dalo kaj storiti.‒ Ali pa tudi	A
dolžnost očeta nadomestiti zapuščenima ženskama.	Ožbe	je naredil krsto.Prvi dan so dejali Matija na	A
»Nikdar.« »Pa	Ožbe	je vendar pravil, kako je ušel vojaščini. Malo	A
Odkar je umrl Matija, je hodil češče v vas	Ožbe,	da je žalostne tolažil, kakor je menil.»Enkrat	A
ne odtrga.« Svojega najljubšega predmeta pa	Ožbe	tudi ni pozabil.»No, mati,« je dejal, »ali misliš	A
nič zidati, nič popravljati.« Tako je modroval	Ožbe,	in če je mati omenila Štefana, je zmignil z	A
ženiti in možiti, in tem se mora prištevati tudi	Ožbe.	Rad je omenjal, kako je tadva in onadva vkup	A
izbiti iz glave.« . / . / stran 182 . / In	Ožbe	je izbijal deklici Štefana iz glave, da se je	A
deklici Štefana iz glave, da se je morala smejati.	Ožbe	pa si je mel roke, ponosno pogledoval krog sebe	A
zanesljivega vremenskega preroka se je izkazal	Ožbe.	Štirinajst dni po Vseh svetih je bilo, in sneg	A
so se pa Pečarjevi, ko je naenkrat prigazil	Ožbe.	»To je hoja,« je dejal, in pot mu je tekel po	A
udomačil in svojemu rodu izvrgel.« Veliko je še	Ožbe	povedal o volkovih, zakaj Bog ve, kdaj bo zopet	A
ustno izročilo. In v kaki nevarnosti je bil	Ožbe	tudi sam nekoč!V rebri sta se srečala z volkom	A
mizo; danes sem ga zaslužil!« Tako je pravil	Ožbe	in se odpravljal, ko se je bilo zmračilo.»Kadar	A
hoteli povedati. Proti jutru mi je umrla teta;	Ožbe	pa je dejal, da ni nič zvonil.« »Teta je bila	A
Vprašaj enkrat Ožbeta, kaj ti bo ta povedal!« »	Ožbe	pa res prav mnogo ve o spominih,« pravi Rozalka	A
petami. . / . / stran 207 . / »Oh, hvala Bogu,	Ožbe,	da si prišel!« se je razveselila Pečarka, ko	A
prihitel sosed razburjen po Štefanovem poročilu.	Ožbe	pa je mahnil z roko, naj bodo tiho, razstavil	A
Rozalko je posilil jok. »Tiho, ženske!« je ukazal	Ožbe.	»Mati, prinesi platna po perilu, ali če imaš	A
fantje.« »Ne govori, kar ni nič!« ga zavrne	Ožbe,	ki je bil prišel zamišljen z gore in slišal	A
nisem pripovedoval lansko jesen,« je nadaljeval	Ožbe,	ki ga je prišla poslušat tudi Pečarka, »da ne	A
vzravnal in padel zopet nazaj. Ko pa je srečal	Ožbe	mater v veži, je rekel: »Ti, mati, pošlji po	A
predpasnikom zakrila obraz »Zgodi se lahko,« pravi	Ožbe,	»da se na bolje obme, toda jaz svetujem, kakor	A
« Drugega dne navsezgodaj je zopet korakal	Ožbe	proti Šimenovini.Onstran Strme peči sreča starega	A
‒ »Veš kaj,	Ožbe?	Ni ti treba več k našemu Štefanu. Bog mu bodi	A
hiši, iz katere se je slišal glasen jok. »Oh,	Ožbe,	Ožbe,« prijoka mati, ko vstopita.»Zakaj te nisem	A
katere se je slišal glasen jok. »Oh, Ožbe,	Ožbe,	« prijoka mati, ko vstopita.»Zakaj te nisem ubogala	A
previden umrl!« »Le potolaži se!« je dejal	Ožbe	in ogledoval mrliča. »Štefan ni bil hudoben	A
stran 227 . / »Tako je, tako, Šimen,« pravi	Ožbe.	»Smrt letos ne kosi samo otave, ampak tudi mlado	A
Bogu, da ni vetra!« Dan pozneje je že prišel	Ožbe	povedat, da je vse posestvo Rožančevo na Gorici	A
Miha je zagovarjal vrline pristnega brinovca,	Ožbe	in Šimen pa, ki sta bila tudi prišla h kresu	A
in se vrne; in ko je prikorakal Miha, je bil	Ožbe	že tudi na Strmi peči, obsula so fanta vprašanja	A
zdravijo Jurija?« je vprašal resnobno strokovnjak	Ožbe.	»Tega jaz nič ne vem,« je dejal Miha.	A
stran 238 . / »Po krivici, Miha,« je ugovarjal	Ožbe.	»Cefranje je dobro; a se mora vselej pred porabo	A
Jurijeva sestra, venčali, in jo peljali v Dolino.	Ožbe	je ponosno korakal s Šimenovko, njegova lepša	A
od radosti, da zopet enkrat v delavnik gode.	Ožbe	je plesal na stare dni, ko je bil zastonj poskušal	A
pregledati vse to skalovje.« Če bi ga ne bil	Ožbe	povabil na domačo pijačo, bi bil prišel sam	A
lastovice so se zbirale, da polete v gorkejše kraje.	Ožbe	je iztrkaval svoj kožuh, Pečarjevi pa so spravljali	A
o njej v pridigi,« pravi stari vojni hlapec	Ožbe.	»Na Nemškem sem bil marsikje; tudi dol na Hrvaško	A
zaloputne. »To ti je čuden človek,« godrnja	Ožbe	po poti, vrté svetilnico v roki, »kako hudo	A
sem, da se zvrže po Bog ve kom.« Tako bi bil	Ožbe	še dalje Petra premišljeval, ko ne bi bil prišel	A
pa se je zaklenil v svojo stanico in hlapec	Ožbe,	ki je imel mnogo dela to noč v hlevih in na	A
krdelce mladih brhkih mladeničev iz doline. Stari	Ožbe	je držal osedlanega vranca za brzdo. Tam pod	A
Nič ni zapovedal, ne tako ne tako. Hlapec	Ožbe	pa brž zdrami hlapce na konje, da bi jo udrli	A
si lahko vsak sam misli. Tudi stari hlapec	Ožbe	je ob tla bil s peto na dvoru in zadosti razločno	A
sokolov nimamo, čemu nam bodo oglavnice,« odgovori	Ožbe.	»Kaj imate še?«	A
vpraša krošnjar. »Ali imate tudi sedla?« pravi	Ožbe	in namežika hlapcu, ki je ogledoval drobninarsko	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

1 101 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani