nova beseda iz Slovenije

ožbe (102)


da si ogleda cerkvico, ki jo je stari mežnar      Ožbe,      edini sosed sv. Florijana, tako lepo opral in  A
sveče. Če pride količkaj takih romarjev, se      Ožbe      ne zlaže, trdeč, da je bila cerkev natlačeno  A
hodil, a kmalu je bil dober.« Tako pripoveduje      Ožbe      in potrkava na mala dva zvona, oh! tako ganljivo  A
Ogledala sta si cerkev in odšla. Ko pa je hotel      Ožbe      opoldne zvoniti, ni bilo zvonov nikjer. Hajdi  A
družbi vse blagoslove. V koših sta ju nesla      Ožbe      in njegova žena Meta v Ljubljano zopet blagoslovit  A
ko pride v vas cerkovnik od Sv. Florijana.      Ožbe,      majhen možiček prijaznega obraza, je bratranec  A
Dober dan vam Bog daj vsem vkup!« pozdravlja      Ožbe,      »očetu pa še posebej par volov, materi nov kolovrat  A
očetom sem,« odgovori Rozalka. »Ha, fant!« pravi      Ožbe      in ogleduje Jurija od vseh strani, kako mu stoji  A
sam sveti Krištof ne mogel, Rozalka,« odvrne      Ožbe.      »E, Ožbe!« pravi mati.»Kako da bi ne mogel,  A
Krištof ne mogel, Rozalka,« odvrne Ožbe. »E,      Ožbe!     « pravi mati.»Kako da bi ne mogel, če je pa pisano  A
dvanajst komolcev visok?« »Vse zastonj!« razlaga      Ožbe.     »Na našem zvoniku bi ne mogel naviti ure, zato  A
hišo, da bi pokusil kolin. »No, Juri,« vpraša      Ožbe,      »saj za Jurija sem te slišal klicati ‒ kako  A
ne mogla biti narejena.« »Prav imaš!« reče      Ožbe      vesel in seže Juriju v roko. »Tako se mora govoriti  A
le količkaj narejeno.« »Dekle, dekle!« žuga      Ožbe.     »Ali si to že tudi zapazila?«   A
Rozalka in steče v hišo. Kmalu za njo pride      Ožbe      in izprazni svoje žepe.Rozalki je bil prinesel  A
zdravil, kakršnih je nabiral po gori. Zakaj      Ožbe      ni samo cerkovnik, ampak tudi sloveč zdravnik  A
in on rad pomaga, kolikor more. Zob izdere      Ožbe      bolje kakor vsak drugi; ljudje menda kar zadremljejo  A
živinče otekel gobec s paše, ker jo je gad pičil,      Ožbe      pa pride, je namaže s škorpijonovim oljem, in  A
duh lepši in močnejši ko katerokoli kadilo, in      Ožbe      trdi, da sami sveti Trije kralji niso prinesli  A
prinesli boljšega v dar. . / . / stran 125 . / »     Ožbe!     « kara mati svojega gosta, »zakaj ne pripelješ  A
pripelješ žene s seboj?« »Veš, Neža,« se opravičuje      Ožbe,      »eden mora biti vendar doma, da varuje hišo  A
križa!« »Rozalka, nikar se ne pregreši!« svari      Ožbe.     »Naenkrat pridejo snubci, in po tebi bo.  A
pri miru pustimo, da se nas ne lotíjo!« meni      Ožbe      in prisede k moškim.Kmalu se vname živ pogovor  A
Kmalu se vname živ pogovor; zakaj rad je govoril      Ožbe,      in zdaj je bila prili ka razprodati vse, kar  A
časih!« »O, veliko sem izkusil, veliko,« meni      Ožbe      in pogleda hvaležno Jurija, ki mu je tako po  A
šlo pa zares, bi drugače piskal,« ga zavrne      Ožbe      in pripoveduje dalje, kako se mu je godilo po  A
velika pojedina je bila pripravljena. »Na,      Ožbe,     « pravi kuharica med mašo, »tukaj imaš kosilo  A
deneš jarem nanj, ga ne spraviš nikamor več.«      Ožbe      je končal, in Anica, ki je tudi poslušala, ga  A
/ . / stran 129 . / »Pa še drugič!« pravi      Ožbe      in se poslovi s povabilom, naj oni pridejo enkrat  A
spremil do pol pota, in njega je še posebej vabil      Ožbe,      naj ga gotovo obišče; tako se mu je bil prikupil  A
resno. »I kaj bi pa tudi bilo?« reče zopet      Ožbe,      ko je molčal nekaj časa.»Ali nisi brhek fant  A
kadar je gori veliko sveto opravilo. Cerkovnik      Ožbe      je bil vse posebno povabil, in sobotni večer  A
polna prazničnih ljudi, in pomlajen skače stari      Ožbe      semtertja.Zdaj teče s kadilnico po oglja, zdaj  A
« ‒ »Boš piskre mešal, sitnosti!« se huduje      Ožbe.     »Da mi doli padeš!«  A
kadar boste sprožili, ali pa ga v roki držim.« A      Ožbe      se malo meni za take besede in le gleda, kako  A
pozabil svojih bolečin, samo da spremi Rozalko.      Ožbe      je bil že zopet sam s svo jo zakonsko družico  A
»Znam,« odgovori Juri. Zakaj      Ožbe      je sicer rad streljal, a nekak strah ga je prevzel  A
žaganjem in kamenjem, in ko je počilo, je udaril      Ožbe      dlan ob dlan: »Vsa dolina se mora zganiti, tako  A
Do poznega mraka so se veselili med seboj.      Ožbe      je zopet pripovedoval dogodke svojih mladih  A
gospodič v hlev. »Jaz sem pa tiho bil,« pravi      Ožbe,      »pa na priložnost čakal.Pa vzame enkrat mladi  A
miril. Toliko gostobesednejši je bil pa tudi      Ožbe;      čimdalje hitreje mu je tekel jezik, in zdaj  A
»Kaj, vinjen! Nič vinjen,« vpije      Ožbe.      »Juri, ti pij, da boš enkrat gori gospodar.  A
Rozalko je bilo hudo sram, ko je preveseli      Ožbe      tako govoril, tudi mati se je le prisiljeno  A
natanko razumel; nekoliko se mu je sanjalo, da      Ožbe      ne govori prav. »Ho, ho,« je zagodrnjal, in  A
Rozalka, gospodar, ho!« »Ti seveda!« kriči      Ožbe.     »Kaj boš ti!  A
pa je povedala svojemu možu, kaj je govoril      Ožbe,      in kar nič ni bilo Matiju všeč.»Ožbe je norec  A
govoril Ožbe, in kar nič ni bilo Matiju všeč. »     Ožbe      je norec, kadar je pijan,« je dejal.»To ni vse  A
dobre volje, pa nič več. Oh, kakšen je bil pa      Ožbe!     Kakor slama, kaj?   A
družina obeh hiš zbrana okrog ognja, in tudi      Ožbe      je prišel od Sv. Florijana sem.Štefan sedi zamišljen  A
deklici zapeti; a nič jima ne gre po sreči.      Ožbe      prižiga naprej in naprej tobak in pripoveduje  A
Ogenj je že ugašal, ko se je poslovil zgovorni      Ožbe      in vsi drugi so se napotili domov.Le Juri je  A
okrog. »K nam jo pridite gledat!« je vabil      Ožbe,      ki je bil prihitel k Pečarjevim pripovedovat  A
nebu. »To ne pomeni nič dobrega,« je razlagal      Ožbe.     »Zapomnite si moje besede!  A
nič. »Če bi bil takoj pri rokah,« je menil      Ožbe,      »nemara bi se dalo kaj storiti.‒ Ali pa tudi  A
dolžnost očeta nadomestiti zapuščenima ženskama.      Ožbe      je naredil krsto.Prvi dan so dejali Matija na  A
»Nikdar.« »Pa      Ožbe      je vendar pravil, kako je ušel vojaščini. Malo  A
Odkar je umrl Matija, je hodil češče v vas      Ožbe,      da je žalostne tolažil, kakor je menil.»Enkrat  A
ne odtrga.« Svojega najljubšega predmeta pa      Ožbe      tudi ni pozabil.»No, mati,« je dejal, »ali misliš  A
nič zidati, nič popravljati.« Tako je modroval      Ožbe,      in če je mati omenila Štefana, je zmignil z  A
ženiti in možiti, in tem se mora prištevati tudi      Ožbe.     Rad je omenjal, kako je tadva in onadva vkup  A
izbiti iz glave.« . / . / stran 182 . / In      Ožbe      je izbijal deklici Štefana iz glave, da se je  A
deklici Štefana iz glave, da se je morala smejati.      Ožbe      pa si je mel roke, ponosno pogledoval krog sebe  A
zanesljivega vremenskega preroka se je izkazal      Ožbe.     Štirinajst dni po Vseh svetih je bilo, in sneg  A
so se pa Pečarjevi, ko je naenkrat prigazil      Ožbe.      »To je hoja,« je dejal, in pot mu je tekel po  A
udomačil in svojemu rodu izvrgel.« Veliko je še      Ožbe      povedal o volkovih, zakaj Bog ve, kdaj bo zopet  A
ustno izročilo. In v kaki nevarnosti je bil      Ožbe      tudi sam nekoč!V rebri sta se srečala z volkom  A
mizo; danes sem ga zaslužil!« Tako je pravil      Ožbe      in se odpravljal, ko se je bilo zmračilo.»Kadar  A
hoteli povedati. Proti jutru mi je umrla teta;      Ožbe      pa je dejal, da ni nič zvonil.« »Teta je bila  A
Vprašaj enkrat Ožbeta, kaj ti bo ta povedal!« »     Ožbe      pa res prav mnogo ve o spominih,« pravi Rozalka  A
petami. . / . / stran 207 . / »Oh, hvala Bogu,      Ožbe,      da si prišel!« se je razveselila Pečarka, ko  A
prihitel sosed razburjen po Štefanovem poročilu.      Ožbe      pa je mahnil z roko, naj bodo tiho, razstavil  A
Rozalko je posilil jok. »Tiho, ženske!« je ukazal      Ožbe.     »Mati, prinesi platna po perilu, ali če imaš  A
fantje.« »Ne govori, kar ni nič!« ga zavrne      Ožbe,      ki je bil prišel zamišljen z gore in slišal  A
nisem pripovedoval lansko jesen,« je nadaljeval      Ožbe,      ki ga je prišla poslušat tudi Pečarka, »da ne  A
vzravnal in padel zopet nazaj. Ko pa je srečal      Ožbe      mater v veži, je rekel: »Ti, mati, pošlji po  A
predpasnikom zakrila obraz »Zgodi se lahko,« pravi      Ožbe,      »da se na bolje obme, toda jaz svetujem, kakor  A
« Drugega dne navsezgodaj je zopet korakal      Ožbe      proti Šimenovini.Onstran Strme peči sreča starega  A
‒ »Veš kaj,      Ožbe?     Ni ti treba več k našemu Štefanu. Bog mu bodi  A
hiši, iz katere se je slišal glasen jok. »Oh,      Ožbe,      Ožbe,« prijoka mati, ko vstopita.»Zakaj te nisem  A
katere se je slišal glasen jok. »Oh, Ožbe,      Ožbe,     « prijoka mati, ko vstopita.»Zakaj te nisem ubogala  A
previden umrl!« »Le potolaži se!« je dejal      Ožbe      in ogledoval mrliča. »Štefan ni bil hudoben  A
stran 227 . / »Tako je, tako, Šimen,« pravi      Ožbe.     »Smrt letos ne kosi samo otave, ampak tudi mlado  A
Bogu, da ni vetra!« Dan pozneje je že prišel      Ožbe      povedat, da je vse posestvo Rožančevo na Gorici  A
Miha je zagovarjal vrline pristnega brinovca,      Ožbe      in Šimen pa, ki sta bila tudi prišla h kresu  A
in se vrne; in ko je prikorakal Miha, je bil      Ožbe      že tudi na Strmi peči, obsula so fanta vprašanja  A
zdravijo Jurija?« je vprašal resnobno strokovnjak      Ožbe.      »Tega jaz nič ne vem,« je dejal Miha.  A
stran 238 . / »Po krivici, Miha,« je ugovarjal      Ožbe.     »Cefranje je dobro; a se mora vselej pred porabo  A
Jurijeva sestra, venčali, in jo peljali v Dolino.      Ožbe      je ponosno korakal s Šimenovko, njegova lepša  A
od radosti, da zopet enkrat v delavnik gode.      Ožbe      je plesal na stare dni, ko je bil zastonj poskušal  A
pregledati vse to skalovje.« Če bi ga ne bil      Ožbe      povabil na domačo pijačo, bi bil prišel sam  A
lastovice so se zbirale, da polete v gorkejše kraje.      Ožbe      je iztrkaval svoj kožuh, Pečarjevi pa so spravljali  A
o njej v pridigi,« pravi stari vojni hlapec      Ožbe.     »Na Nemškem sem bil marsikje; tudi dol na Hrvaško  A
zaloputne. »To ti je čuden človek,« godrnja      Ožbe      po poti, vrté svetilnico v roki, »kako hudo  A
sem, da se zvrže po Bog ve kom.« Tako bi bil      Ožbe      še dalje Petra premišljeval, ko ne bi bil prišel  A
pa se je zaklenil v svojo stanico in hlapec      Ožbe,      ki je imel mnogo dela to noč v hlevih in na  A
krdelce mladih brhkih mladeničev iz doline. Stari      Ožbe      je držal osedlanega vranca za brzdo. Tam pod  A
Nič ni zapovedal, ne tako ne tako. Hlapec      Ožbe      pa brž zdrami hlapce na konje, da bi jo udrli  A
si lahko vsak sam misli. Tudi stari hlapec      Ožbe      je ob tla bil s peto na dvoru in zadosti razločno  A
sokolov nimamo, čemu nam bodo oglavnice,« odgovori      Ožbe.      »Kaj imate še?«   A
vpraša krošnjar. »Ali imate tudi sedla?« pravi      Ožbe      in namežika hlapcu, ki je ogledoval drobninarsko  A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

1 101 ▶ ▷



  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani


Strežnik Inštituta za slov. jezik Fr. Ramovša ZRC SAZU Iskalnik: NEVA