nova beseda iz Slovenije
hodil, a kmalu je bil dober.« Tako pripoveduje | Ožbe | in potrkava na mala dva zvona, oh! tako ganljivo | A |
Ogledala sta si cerkev in odšla. Ko pa je hotel | Ožbe | opoldne zvoniti, ni bilo zvonov nikjer. Hajdi | A |
družbi vse blagoslove. V koših sta ju nesla | Ožbe | in njegova žena Meta v Ljubljano zopet blagoslovit | A |
ko pride v vas cerkovnik od Sv. Florijana. | Ožbe, | majhen možiček prijaznega obraza, je bratranec | A |
Dober dan vam Bog daj vsem vkup!« pozdravlja | Ožbe, | »očetu pa še posebej par volov, materi nov kolovrat | A |
očetom sem,« odgovori Rozalka. »Ha, fant!« pravi | Ožbe | in ogleduje Jurija od vseh strani, kako mu stoji | A |
sam sveti Krištof ne mogel, Rozalka,« odvrne | Ožbe. | »E, Ožbe!« pravi mati.»Kako da bi ne mogel, | A |
Krištof ne mogel, Rozalka,« odvrne Ožbe. »E, | Ožbe! | « pravi mati.»Kako da bi ne mogel, če je pa pisano | A |
dvanajst komolcev visok?« »Vse zastonj!« razlaga | Ožbe. | »Na našem zvoniku bi ne mogel naviti ure, zato | A |
hišo, da bi pokusil kolin. »No, Juri,« vpraša | Ožbe, | »saj za Jurija sem te slišal klicati ‒ kako | A |
ne mogla biti narejena.« »Prav imaš!« reče | Ožbe | vesel in seže Juriju v roko. »Tako se mora govoriti | A |
le količkaj narejeno.« »Dekle, dekle!« žuga | Ožbe. | »Ali si to že tudi zapazila?« | A |
Rozalka in steče v hišo. Kmalu za njo pride | Ožbe | in izprazni svoje žepe.Rozalki je bil prinesel | A |
zdravil, kakršnih je nabiral po gori. Zakaj | Ožbe | ni samo cerkovnik, ampak tudi sloveč zdravnik | A |
in on rad pomaga, kolikor more. Zob izdere | Ožbe | bolje kakor vsak drugi; ljudje menda kar zadremljejo | A |
živinče otekel gobec s paše, ker jo je gad pičil, | Ožbe | pa pride, je namaže s škorpijonovim oljem, in | A |
duh lepši in močnejši ko katerokoli kadilo, in | Ožbe | trdi, da sami sveti Trije kralji niso prinesli | A |
prinesli boljšega v dar. . / . / stran 125 . / » | Ožbe! | « kara mati svojega gosta, »zakaj ne pripelješ | A |
pripelješ žene s seboj?« »Veš, Neža,« se opravičuje | Ožbe, | »eden mora biti vendar doma, da varuje hišo | A |
križa!« »Rozalka, nikar se ne pregreši!« svari | Ožbe. | »Naenkrat pridejo snubci, in po tebi bo. | A |
pri miru pustimo, da se nas ne lotíjo!« meni | Ožbe | in prisede k moškim.Kmalu se vname živ pogovor | A |
Kmalu se vname živ pogovor; zakaj rad je govoril | Ožbe, | in zdaj je bila prili ka razprodati vse, kar | A |
časih!« »O, veliko sem izkusil, veliko,« meni | Ožbe | in pogleda hvaležno Jurija, ki mu je tako po | A |
šlo pa zares, bi drugače piskal,« ga zavrne | Ožbe | in pripoveduje dalje, kako se mu je godilo po | A |
velika pojedina je bila pripravljena. »Na, | Ožbe, | « pravi kuharica med mašo, »tukaj imaš kosilo | A |
deneš jarem nanj, ga ne spraviš nikamor več.« | Ožbe | je končal, in Anica, ki je tudi poslušala, ga | A |
/ . / stran 129 . / »Pa še drugič!« pravi | Ožbe | in se poslovi s povabilom, naj oni pridejo enkrat | A |
spremil do pol pota, in njega je še posebej vabil | Ožbe, | naj ga gotovo obišče; tako se mu je bil prikupil | A |
resno. »I kaj bi pa tudi bilo?« reče zopet | Ožbe, | ko je molčal nekaj časa.»Ali nisi brhek fant | A |
kadar je gori veliko sveto opravilo. Cerkovnik | Ožbe | je bil vse posebno povabil, in sobotni večer | A |
polna prazničnih ljudi, in pomlajen skače stari | Ožbe | semtertja.Zdaj teče s kadilnico po oglja, zdaj | A |
« ‒ »Boš piskre mešal, sitnosti!« se huduje | Ožbe. | »Da mi doli padeš!« | A |
kadar boste sprožili, ali pa ga v roki držim.« A | Ožbe | se malo meni za take besede in le gleda, kako | A |
pozabil svojih bolečin, samo da spremi Rozalko. | Ožbe | je bil že zopet sam s svo jo zakonsko družico | A |
»Znam,« odgovori Juri. Zakaj | Ožbe | je sicer rad streljal, a nekak strah ga je prevzel | A |
žaganjem in kamenjem, in ko je počilo, je udaril | Ožbe | dlan ob dlan: »Vsa dolina se mora zganiti, tako | A |
Do poznega mraka so se veselili med seboj. | Ožbe | je zopet pripovedoval dogodke svojih mladih | A |
gospodič v hlev. »Jaz sem pa tiho bil,« pravi | Ožbe, | »pa na priložnost čakal.Pa vzame enkrat mladi | A |
miril. Toliko gostobesednejši je bil pa tudi | Ožbe; | čimdalje hitreje mu je tekel jezik, in zdaj | A |
»Kaj, vinjen! Nič vinjen,« vpije | Ožbe. | »Juri, ti pij, da boš enkrat gori gospodar. | A |
Rozalko je bilo hudo sram, ko je preveseli | Ožbe | tako govoril, tudi mati se je le prisiljeno | A |
natanko razumel; nekoliko se mu je sanjalo, da | Ožbe | ne govori prav. »Ho, ho,« je zagodrnjal, in | A |
Rozalka, gospodar, ho!« »Ti seveda!« kriči | Ožbe. | »Kaj boš ti! | A |
pa je povedala svojemu možu, kaj je govoril | Ožbe, | in kar nič ni bilo Matiju všeč.»Ožbe je norec | A |
govoril Ožbe, in kar nič ni bilo Matiju všeč. » | Ožbe | je norec, kadar je pijan,« je dejal.»To ni vse | A |
dobre volje, pa nič več. Oh, kakšen je bil pa | Ožbe! | Kakor slama, kaj? | A |
družina obeh hiš zbrana okrog ognja, in tudi | Ožbe | je prišel od Sv. Florijana sem.Štefan sedi zamišljen | A |
deklici zapeti; a nič jima ne gre po sreči. | Ožbe | prižiga naprej in naprej tobak in pripoveduje | A |
Ogenj je že ugašal, ko se je poslovil zgovorni | Ožbe | in vsi drugi so se napotili domov.Le Juri je | A |
okrog. »K nam jo pridite gledat!« je vabil | Ožbe, | ki je bil prihitel k Pečarjevim pripovedovat | A |
nebu. »To ne pomeni nič dobrega,« je razlagal | Ožbe. | »Zapomnite si moje besede! | A |
nič. »Če bi bil takoj pri rokah,« je menil | Ožbe, | »nemara bi se dalo kaj storiti.‒ Ali pa tudi | A |
dolžnost očeta nadomestiti zapuščenima ženskama. | Ožbe | je naredil krsto.Prvi dan so dejali Matija na | A |
»Nikdar.« »Pa | Ožbe | je vendar pravil, kako je ušel vojaščini. Malo | A |
Odkar je umrl Matija, je hodil češče v vas | Ožbe, | da je žalostne tolažil, kakor je menil.»Enkrat | A |
ne odtrga.« Svojega najljubšega predmeta pa | Ožbe | tudi ni pozabil.»No, mati,« je dejal, »ali misliš | A |
nič zidati, nič popravljati.« Tako je modroval | Ožbe, | in če je mati omenila Štefana, je zmignil z | A |
ženiti in možiti, in tem se mora prištevati tudi | Ožbe. | Rad je omenjal, kako je tadva in onadva vkup | A |
izbiti iz glave.« . / . / stran 182 . / In | Ožbe | je izbijal deklici Štefana iz glave, da se je | A |
deklici Štefana iz glave, da se je morala smejati. | Ožbe | pa si je mel roke, ponosno pogledoval krog sebe | A |
zanesljivega vremenskega preroka se je izkazal | Ožbe. | Štirinajst dni po Vseh svetih je bilo, in sneg | A |
so se pa Pečarjevi, ko je naenkrat prigazil | Ožbe. | »To je hoja,« je dejal, in pot mu je tekel po | A |
udomačil in svojemu rodu izvrgel.« Veliko je še | Ožbe | povedal o volkovih, zakaj Bog ve, kdaj bo zopet | A |
ustno izročilo. In v kaki nevarnosti je bil | Ožbe | tudi sam nekoč!V rebri sta se srečala z volkom | A |
mizo; danes sem ga zaslužil!« Tako je pravil | Ožbe | in se odpravljal, ko se je bilo zmračilo.»Kadar | A |
hoteli povedati. Proti jutru mi je umrla teta; | Ožbe | pa je dejal, da ni nič zvonil.« »Teta je bila | A |
Vprašaj enkrat Ožbeta, kaj ti bo ta povedal!« » | Ožbe | pa res prav mnogo ve o spominih,« pravi Rozalka | A |
petami. . / . / stran 207 . / »Oh, hvala Bogu, | Ožbe, | da si prišel!« se je razveselila Pečarka, ko | A |
prihitel sosed razburjen po Štefanovem poročilu. | Ožbe | pa je mahnil z roko, naj bodo tiho, razstavil | A |
Rozalko je posilil jok. »Tiho, ženske!« je ukazal | Ožbe. | »Mati, prinesi platna po perilu, ali če imaš | A |
fantje.« »Ne govori, kar ni nič!« ga zavrne | Ožbe, | ki je bil prišel zamišljen z gore in slišal | A |
nisem pripovedoval lansko jesen,« je nadaljeval | Ožbe, | ki ga je prišla poslušat tudi Pečarka, »da ne | A |
vzravnal in padel zopet nazaj. Ko pa je srečal | Ožbe | mater v veži, je rekel: »Ti, mati, pošlji po | A |
predpasnikom zakrila obraz »Zgodi se lahko,« pravi | Ožbe, | »da se na bolje obme, toda jaz svetujem, kakor | A |
« Drugega dne navsezgodaj je zopet korakal | Ožbe | proti Šimenovini.Onstran Strme peči sreča starega | A |
‒ »Veš kaj, | Ožbe? | Ni ti treba več k našemu Štefanu. Bog mu bodi | A |
hiši, iz katere se je slišal glasen jok. »Oh, | Ožbe, | Ožbe,« prijoka mati, ko vstopita.»Zakaj te nisem | A |
katere se je slišal glasen jok. »Oh, Ožbe, | Ožbe, | « prijoka mati, ko vstopita.»Zakaj te nisem ubogala | A |
previden umrl!« »Le potolaži se!« je dejal | Ožbe | in ogledoval mrliča. »Štefan ni bil hudoben | A |
stran 227 . / »Tako je, tako, Šimen,« pravi | Ožbe. | »Smrt letos ne kosi samo otave, ampak tudi mlado | A |
Bogu, da ni vetra!« Dan pozneje je že prišel | Ožbe | povedat, da je vse posestvo Rožančevo na Gorici | A |
Miha je zagovarjal vrline pristnega brinovca, | Ožbe | in Šimen pa, ki sta bila tudi prišla h kresu | A |
in se vrne; in ko je prikorakal Miha, je bil | Ožbe | že tudi na Strmi peči, obsula so fanta vprašanja | A |
zdravijo Jurija?« je vprašal resnobno strokovnjak | Ožbe. | »Tega jaz nič ne vem,« je dejal Miha. | A |
stran 238 . / »Po krivici, Miha,« je ugovarjal | Ožbe. | »Cefranje je dobro; a se mora vselej pred porabo | A |
Jurijeva sestra, venčali, in jo peljali v Dolino. | Ožbe | je ponosno korakal s Šimenovko, njegova lepša | A |
od radosti, da zopet enkrat v delavnik gode. | Ožbe | je plesal na stare dni, ko je bil zastonj poskušal | A |
pregledati vse to skalovje.« Če bi ga ne bil | Ožbe | povabil na domačo pijačo, bi bil prišel sam | A |
lastovice so se zbirale, da polete v gorkejše kraje. | Ožbe | je iztrkaval svoj kožuh, Pečarjevi pa so spravljali | A |
o njej v pridigi,« pravi stari vojni hlapec | Ožbe. | »Na Nemškem sem bil marsikje; tudi dol na Hrvaško | A |
zaloputne. »To ti je čuden človek,« godrnja | Ožbe | po poti, vrté svetilnico v roki, »kako hudo | A |
sem, da se zvrže po Bog ve kom.« Tako bi bil | Ožbe | še dalje Petra premišljeval, ko ne bi bil prišel | A |
pa se je zaklenil v svojo stanico in hlapec | Ožbe, | ki je imel mnogo dela to noč v hlevih in na | A |
krdelce mladih brhkih mladeničev iz doline. Stari | Ožbe | je držal osedlanega vranca za brzdo. Tam pod | A |
Nič ni zapovedal, ne tako ne tako. Hlapec | Ožbe | pa brž zdrami hlapce na konje, da bi jo udrli | A |
si lahko vsak sam misli. Tudi stari hlapec | Ožbe | je ob tla bil s peto na dvoru in zadosti razločno | A |
sokolov nimamo, čemu nam bodo oglavnice,« odgovori | Ožbe. | »Kaj imate še?« | A |
vpraša krošnjar. »Ali imate tudi sedla?« pravi | Ožbe | in namežika hlapcu, ki je ogledoval drobninarsko | A |
pa meni povejte, da jim naznanim,« odgovori | Ožbe. | »I no, povejte mu, ako če, naj pride; jaz sem | A |
grad, ko je nastopil Peter gospodarstvo. Stari | Ožbe, | ki je služil v gradu šestdeset let, šel je osebenjkovat | A |
(leva okolica beseda(e) desna okolica kratice avtorjev kratice naslovov (vse oznake) št. povedi)
Nova poizvedba Pripombe Na vrh strani
Strežnik Inštituta za slov. jezik Fr. Ramovša ZRC SAZU | Iskalnik: NEVA |