kraja (11.173)

BARBARA Na grad, na grad. Da slišimo do	kraja	krasno odo tega vrlega duhovnika.Izvolite z	A
vendar spoznala, da v celem gradu ni boljšega	kraja	za naju dva kakor tukaj v sredi med baronom	A
Budalo! BUDALO Po vrsti? BARON Le od	kraja,	le od kraja! BUDALO bere pismo: »An das	A
BUDALO Po vrsti? BARON Le od kraja, le od	kraja!	BUDALO bere pismo: »An das löbliche O-Ortsgeric	A
obljuba gospode; o, takih resnic ni konca in	kraja!	Al narbolj važna resnica je moja ljubezen proti	A
sibirskih rekah. DEDAL: Bojim se, da si do	kraja	pomešala hormone in revolucijo. IRMA: Obupno	A
dovolj. Včasih je treba kakšno stvar čisto do	kraja	pozabiti. DEDAL: Ali pa se čisto vsega spomniti	A
našem velikem podvigu, ta se nikoli ne more do	kraja	izgubiti. Lahko zaide, za kratek čas, potem	A
glasno napovedujejo, da se bo vse skupaj do	kraja	sesulo.In si rečem: toliko dela, toliko žrtvovanja	A
med Kelte: zakonolomstvo, prešuštvo, morija,	kraja,	nevoščljivost, zvijačnost, nečistost, bogokletnost	A
medvedarji so govorili: Mi smo medvedarji iz	kraja	daljnega, izza morja širokega, iz gozda mogočnega	A
hipoteza, ki ji, moram priznati, sam nisem do	kraja	verjel, dokazana.Poleg tega pa ga tako ali drugače	A
vem, kako je mogoče, da sem se tako kmalu do	kraja	izčrpal.Zdaj je dobro ...	A
/ . / stran 76 . / ŽUPAN: Vse od konca do	kraja	si moral pregledati in razodeti.Slabo, učitelj	A
od tod, izkušnjavec, nevernik, stran iz tega	kraja,	stran iz doline šentflorjanske!... Stojte, rodoljubi	A
Prognan je Romeo! Smrt te besede ne	kraja	in ne mere ne pozná; jezik noben izreči bi ne	A
lahko, da smrti in noči podoba strašna, grozota	kraja,	stare katakombe, kjer okostnjáki vseh pradedov	A
je pa tako navadila tega lepega in prijaznega	kraja.	PEPCA (skozi linico): Pa zajčkov.	A
čuta imela zame, a jaz sem sebe motil le od	kraja.	Prej, dokler tebe nisem videl, nisem vedel,	A
Ne bi odobraval s prvega, hudoval bi se od	kraja.	Ali potlej bi se oče tebi vdal.	A
Ostrovca. VERONIKA Ne imenuj mi strašnega	kraja	več!In vendar!	A
zgodi človeku. Kakor misel ga nosi stroj iz	kraja	v kraj, v vetrove se upa, in kmalu je ne bo	A
menoj, jutri! Ema. Ne, nikamor ne iz tega	kraja.	(Gleda v dolino in razprostre roke.)	A
Psalm pevaje. Káj zagleda? ‒ ko iz megle s	kraja	Pred očmí mu znano selo vstaja. V sela sredi	A
tlà porine; Ríne jo globôko v zêmljo dól brez	kraja	‒ Glôblje, vedno glôblje ‒že je do ročaja.	A
leta, usahnil je vir hrepenečih solza. Od	kraja	sva si dopisávala vneta, a zlagoma sva obmolčala	A
izgubljala in bova se poljubljala brez konca in	kraja,	brez ur... III Ljubim, je rekel Jehova in vstvaril	A
zeleni list, v igranji valčkov bistrih gnan od	kraja	preč. Ona je oblak, nad domovanji našimi na	A
gričam skrije. Dežela kranjska nima lepš′ga	kraja,	ko je z okolšno ta, podoba raja. Tam v časih	A
v srce prišla ljubezen ni brez konca in brez	kraja!	SV.	A
v srce prišla ljubezen ni brez konca in brez	kraja!	Zvečer Že iz daljave mrak prihaja in prva	A
ZID V breztalnem kenotafu troedinosti	kraja,	časa in jezika, kakor ob ritualnih gibih zavesti	A
in plitvimi žarki. Ljubljenja ni ne konca ne	kraja.	Ležijo kot uročeni.	A
stran 46 . / Popotne pesmi II Domú iz tujega si	kraja	Želim in vedno želel bom; In vender ‒ žalost	A
kje óni? ‒ v grobu spi! Zató, ko rojstnega se	kraja	Spominjam iz nekdanjih dní, Strah me in žalost	A
‒ Lepo?« »Zeleni Jurij jaha zdaj iz	kraja	v kraj. In beli sneg pred njim kopni, za njim	A
spet zavlačeval; pri njemu ni ne konca in ne	kraja.	Tokrat je sam minuto zamudil in za deset minut	A
tu moj je kraj, tu živel rad bi vekomaj, ni	kraja	mi krasnejšega, ni ljudstva mi milejšega. Kar	A
Vsa iskanja so prodana, ljudem iz neznanega	kraja.	Višina časa je razjedla stene svetišča, kot	A
Blatne so njive, polja samotna, tiha zapuščenost	kraja	sije v obraze: melanholija. Kdo naj prihaja	A
je še do večera, ki tih in zlat nas vabi iz	kraja	krivic, nemira v beli grad pokoja ... Od nemih	A
Si sredi poti? Začni od	kraja!	Očisti se v ognju, postani nam brat!	A
Po polju pa nekdo prihaja, iz čisto tujega je	kraja	in šest mu brk pod nosom maja, na levo tri,	A
ne pozna, pa vsak te rad ima. »Jaz sem iz	kraja	takega, da ne ljubim fanta vsakega, jaz ljubim	A
Odkod si, potnik, ti doma? Iz daljnega sem	kraja,	kjer raste vinska kapljica, vihar tam ne razsaja	A
pa ne znamo je več, kdor hoče še pet′, mora s	kraja	začet′. Hojladrija ... hojladrom.	A
pripravljena, ti drajla ... »Odrin′, odrin′ od	kraja	preč, ti drajla ... ne boš me vid′la, ljub′ca	A
dolinah lepo zliva, kjer mi zibka tekla je, tega	kraja	jaz pozabim ne. Slovenska mat′ me je rodila	A
se bom, kadar boš ti na vojsko šel, iz tega	kraja	v en drugi kraj, ne bo te več nazaj.« Ter′zinka	A
raj in krasen res je gozd, frče tam ptice ′z	kraja	v kraj in hvalijo svoj gozd. Studenec iz skalin	A
čas′ 127 Ves frajd sem zgubiva 128 Vsacga od	kraja	129 Vse tičice lepo pojo 130 Vsi so prihajali	A
Borovlje ] . / . / stran 129 . / Vsacga od	kraja	Vsacga od kraja še vzela ne bom: ko čebela po	A
. / stran 129 . / Vsacga od kraja Vsacga od	kraja	še vzela ne bom: ko čebela po rožah, ga zbirala	A
gnev kot Budnost sanjam in imam za kmeta. Iz	kraja	v čas bo veter svež zavel v temo ...Brez gumbov	A
božične pesmi. Prijazno sta se prepirala tja do	kraja	hiše, kjer je naše dvorišče prehajalo na vaško	A
mi sporočili med drugimi novicami iz domačega	kraja	tudi o Slavu čudne stvari, da se je v zadnjih	A
Ali naj začnemo kosati posestvo? Prodajati od	kraja?	Hudimani, koliko pa je še prostega intabulacij	A
Ob takem razmišljanju se hitro izostri podoba	kraja,	priljubljenega ob Ljubljanski Grad.Še bolj jasno	A
navadi v Karantaniji, kjer še danes najdemo blizu	kraja	Šentvid sredi travnikov marmornati kamen.Obkrožen	A
vse bi bilo treba pomesti stran in začeti od	kraja.	Stara gospa je pogledovala na maslo izza črne	A
slovenske železničarje so poslali stran iz domačega	kraja.	Da, ko se je vrnila iz Rima, je Fani gledala	A
In noč je dolga. Noči ni ne konca ne	kraja,	takó da nič ne vé, kdaj je bila mama na tleh	A
uporno zadrego, ker si služi kruh z razkazovanjem	kraja	našega umiranja.Takó je v njegovem hitrem dovoljenju	A
spet in spet opozarjal nase. Seveda mi je od	kraja	nagajal, ker se mi je pri umivanju zatikal v	A
reliefih. Verjetno se bom moral oddaljiti od tega	kraja,	da se bodo premaknile v meni kakor alge ob vzgibu	A
seveda, ko se je bolezen poglobila, a hitro od	kraja,	ko je Ivo zbolel.Prav dobro vem, evbazin in	A
dober, če pomaga že suhemu telesu, da se do	kraja	pomiri.Vsekakor sem bil tako razklan, ker nisem	A
hranjenim in oblim vratom. Ni lahko uničiti do	kraja	telesa, ki je že napol leseno.Res, premišljeval	A
vzrok smrti, ampak da še vedno ne verjamemo do	kraja	v njegovo smrt in upamo, da bomo še našli iskrico	A
bili samó v vojaških stavbah, niti videli nismo	kraja,	kjer so se počasi razkrajali človeški ostanki	A
to mu je bil primer italske cmeravosti. Od	kraja	je gledal zviška na mojo vnemo, ko sem mu dokazoval	A
vrnil. . /\ .. stran 217 . \/ Prebivalec tega	kraja	sem in nič nimam skupnega z ljudmi, ki odhajajo	A
zavrglo omiko, ki jo bo doseglo; a ker se bo do	kraja	zavedelo, da ogromni mestni konglomerati niso	A
naše usode, se bo pomirilo in začelo spet in od	kraja	spoznavati zemeljsko domovino. Če je seveda	A
bila in ni bila. A kakó je moč začeti vse od	kraja?	Kakó usmerjati drugam čustva, ki so še vsa pri	A
mirno, skoraj blaženo ugodje, da se polno in do	kraja	olajša ob svetlikajoči se črnini, po kateri	A
naj človek zmeraj sluti vezi z usodo domačega	kraja!	Seve, da se je začudil ob imenu Sport, a zato	A
tudi tega nisem razločno hotel.« »Ko si do	kraja	obračunal s preteklostjo, se ne smeš več obračati	A
takrat si rešen. Ne, ne, počakaj, da povem do	kraja.	Takrat si rešen.	A
poživlja vero v preživetje; ker transport tava od	kraja	v kraj in brezglavo kroži v pasti, ki jo postavljata	A
bolj počasi, ko da mora še enkrat ponoviti od	kraja	vse motive.Obrežje je široko teklo pred njim	A
človek. No, a davi se je začelo vse spet od	kraja,	ko sem prežal, kdaj bo kateri mimoidočih vstopil	A
velika trudnost, da sem mislil, kakó se bom do	kraja	odpočil, pa na ženo sem pomislil in se zavedel	A
veji in ju upogiba z močnimi sunki, da bi ju do	kraja	odlomila, ker sta pravzaprav v sklepu že nalomljeni	A
skrit dvoboj, ki ga nikoli nista izvedla do	kraja,	do dokončnih udarcev.Danes pa prevladuje presenečenj	A
teh divjaških stavkah, ki nimajo ne konca ne	kraja.	« Stala je sredi kuhinje in je bila vsa razvneta	A
se ni oglasila. A najbrž vleče na uho vse od	kraja,	si je rekel. Luciana pa se je ni domislila,	A
njena težaška dlan tako vedro razmerje do tega	kraja.	Tedaj je ona osvobodila svojo roko iz njegove	A
porogljivo vprašal. »O, da bi ne bilo ne konca ne	kraja	takih ponižanj!« Luciana je poredno sklopila	A
njim, želi čimprej odvesti proč od nesrečnega	kraja.	Čez čas je iz svoje misli poredno rekla: »Pozabila	A
prilagoditvi arhitekture zemljepisni posebnosti	kraja,	a Kras je imel zadosti arhitektonskih prvin	A
občuteni, ker jih je risal daleč od domačega	kraja.	Domá, kakor da so se prvine počasi in podtalno	A
zgoščene in kratke svobode pred odhodom iz nekega	kraja	so večinoma tisti, v katerih človek nekako strne	A
se je še pravi čas zavedel, kje je, da ni do	kraja	bleknil tega usodnega stavka, ki ga je imel	A
se je nekje oglasil petelin. A ni zapel do	kraja;	na sredi svojega kikirikanja je brezupno zagrgral	A
kajti dobro je vedel, da bo že izpeljal do	kraja,	kar si je vtepel v glavo, kajti nikdar se ne	A
sonce. Kako nestanoviten je človek in kako do	kraja	izgubljen, ko so potrgane vse njegove niti z	A
sv. Alojzija in Majniške kraljice. Ko je do	kraja	izčrpal svojo modrost, je povzdignil svoj glas	A
Vsaj potrpi, da se z Lojzekom pogovoriva do	kraja.	O poštarju govoriva ...«	A
rad prvi in tako ni preklinjanja ne konca ne	kraja.	Kdor je prišel prvi, je prišel prvi	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani