In ostal je ukrivljen v kót devetdesetih stopinj, da bi me s svojo polovično vodoravnostjo spet in spet opozarjal nase. Seveda mi je od kraja nagajal, ker se mi je pri umivanju zatikal v nosnico ali v uhelj; a namesto da bi se jezil, sem ga v takšnih trenutkih tovariško pozdravil, kakor da je samostojno, od mene ločeno bitje. Kasneje, ko sem spet zaživel v vsakdanjem svetu, me je kljukasti prst motil; recimo, ko me je draga oseba prijela za dlan ali ko sem v razredu sprožil roko in so se oči dijakov ustavile na štrlečem členku.