Nizek in žilav in gibčen je; če bi imel še svetilko in čelado, bi bil pravi rudar. Zelo pa je odrezav in vse kaže, da je tudi samovoljen; videti je, da ob meni, nekdanjem taboriščniku, čuti uporno zadrego, ker si služi kruh z razkazovanjem kraja našega umiranja. Takó je v njegovem hitrem dovoljenju, da lahko stopim samó v območje bodeče žice, poleg tovariške naklonjenosti tudi drobec želje, da bi se me čimprej rešil.