Leifa Poulsona, norveškega primarija v Oslu, so zgovorni zagovori zmeraj dražili, to mu je bil primer italske cmeravosti. Od kraja je gledal zviška na mojo vnemo, ko sem mu dokazoval, da so bili hrvaški istrski ljudje stoletja prepuščeni sami sebi in da je dvakrat krivično, če jih ima za ljudi rimske krvi, nazadnje se je vdal. Takó da ni več čakal, da se bom uprl, ampak me je že vnaprej vprašal: Kakó je s tem?