nova beseda iz Slovenije
da ne boš napak računil; verno pazi! - Gre | bližje | v ospredje, Schwaiger séde na rob otomane: | A |
pred njim: Prisezi, da nisi razumel! Pride | bližje | k njemu.Vse je to: rad bi živel! | A |
ki ležé pod posteljo in pride za par korakov | bližje: | Pomisli, Peter Novljan, tudi mene je že prešinilo | A |
- NOVLJAN stopi | bližje | k Poljancu, z nedolžnim smehljajem: Saj boš | A |
stvar dvakrat pripoveduje. NOVLJAN pride še | bližje | Damjanu: Ne - ne nocoj! DAMJAN zmirom med | A |
umaknil Mrvi, ki stoji tik pred njim, pride | bližje | v ospredje: Spoznal sem te. MRVA pride tudi | A |
njenega obraza: Odpusti! MRVA stopi trdo | bližje: | Zdaj si doma, nič več komedije! Prime jo krepko | A |
Vzprejmite ga vljudno, prosim vas. | Bližje, | zaupno in smehljaje: To je važen faktor ... vplivna | A |
Ali ti je dolgčas po Nini? Stopi | bližje | k nji, Francka se umakne za korak, on jo prime | A |
hočem, jaz ga nisem ubil - Kmetje stopijo | bližje | ŽUPNIK: In ravno po tistem večeru, ko | A |
pot, da cilj življenja neprijaznega pomakne | bližje | mi s prezgodnjo smrtjo.Pa oni, ki krmilo moje | A |
TYBALT svojemu spremstvu. | Bližje | k meni!Govoril bom z njimi. | A |
primem ga. . / . / stran 262 . / Stopi | bližje. | Romeu. | A |
LORENZO Romeo? Gre | bližje. | O gorjé, gorjé mi! | A |
ljudi tam na oni strani reke, potem so mu stvari | bližje | in jasnejše.Če na vse to pomisli, potem lahko | A |
pred streljanjem spolno naslajal nad puško, so | bližje | njemu ležeči, ki jih je s streljanjem ogrožal | A |
Poročnik se je odločil, da se bodo premaknili | bližje | tankom, toda nihče od njih ni pretirano ploskal | A |
jud in komandant barantala zanje. ‒ Pridite | bližje! | ‒ se je nasmehnil in prijel prvo za roko.‒ Napravite | A |
Halgato tokrat ni zamižal. Le | bližje | k materi se je presedel. Pa tudi zvečer in | A |
kako je potem tanka in vzravnana prihajala vse | bližje. | Le kako naj bi se še čudil, da se ji Pišti ni | A |
prestavljal v svoje kroženje, nepopustno vedno | bližje, | s pribijanjem duha in nepopustljivostjo telesa | A |
zamreževanjem jo je otel, jo povlekel s silo vedno | bližje, | vedoč, da je njena izsilitev stvar ensamkrat | A |
zaključni obračun. Tokrat bo spet blizu smrti, a | bližje | ji je bil takrat.V mirnih časih izgubijo glave | A |
posladka z njimi. Sedel je k njej, tokrat precej | bližje. | Ko jo je začel poljubljati po vratu, na rob pričeske | A |
da se mu ni mogla upirati, bil ji je vedno | bližje, | ko je že začutil njeno sapo na licih, je še | A |
bi ponesla pajka od stropa v prostor, vedno | bližje | bi se spuščal proti Tjaževemu tilniku in se | A |
rahlo, neutrjeno telo. Sopihanje se je oglasilo | bližje, | stopnice so usopile nosače, nezaznavno težka | A |
katerega je zdaj počasi vstajala senca, prihajala | bližje | in se ustavila na sredini hištrne.Medla luč | A |
izkušnjami staramo: da nas sleherna potisne za korak | bližje | koncu. Po novem letu, še preden se je | A |
vratu. Z naglim sklepom se je odločil in stopil | bližje. | »Dober večer!« je pozdravil z drhtečim | A |
danes našli. Veselite se, kmalu bomo imeli vodo | bližje; | ne bo je treba tako težko nositi po hribu ... | A |
mimo oči, zdaj v hribovje, ki je počasi drselo | bližje. | Čudna tesnoba se ga je polaščala, tisto razpoloženje | A |
je zamrmral Lovrek. Vida se je primaknila | bližje. | Njen dvorljivec, ki je z iznenadenim obrazom | A |
« »Oprostite, gospod sodnik,« je pristopil | bližje | Lovrek, ki je moral zaradi notarjeve odsotnosti | A |
dobro! Pretepimo ga!« povzame zbor in pritisne | bližje. | »Nazaj!« zavpije Lovrek tako divje, | A |
ljudje, hlepeči po novi dogodivščini, pritisnejo | bližje | in njihovi mrmrajoči glasovi ju prebude iz čudovite | A |
železniški progi in odloži kovček. Mnogi pritisnejo | bližje, | ogledujoč ga ko ujeto zver.Njihova brezsrčna | A |
vojak bo,« je zagodrnjal njen mož in prikrevsal | bližje | k Lovreku, ki se je potajil, deloma iz radovednosti | A |
stari Kotnik in z nezaupno opreznostjo stopil še | bližje, | stiskajoč v roki debelo palico.V tistih časih | A |
pripomnil Gradnik ter z nerodnim poklonom pristopil | bližje. | Gospa je smehljaje prikimala, ali ob | A |
gospodarja, a tudi Lovreka in Polonico, je stopil | bližje. | Za božjo voljo! | A |
zapazil niti Stríj niti Anastazij. ”Nagnite se | bližje, | Anastazij ...Nagnite se bližje k meni ...“ | A |
”Nagnite se bližje, Anastazij ... Nagnite se | bližje | k meni ...“ Njena ustna so se smehljala in | A |
se dviga pred menoj, kakor mrzla senca, vedno | bližje | ...In postalo mi je tako težko, tako tesno ... | A |
zapazil visok, kosmat stožec in ko sem stopil | bližje | in se ga dotaknil s kazalcem, tedaj sem se v | A |
prikovane, skala pa prihaja v silnih skokih vedno | bližje, | bližje ... Pri Majarju sta ob ravno tistem | A |
skala pa prihaja v silnih skokih vedno bližje, | bližje | ... Pri Majarju sta ob ravno tistem času bedela | A |
na cesti kakšnega človeka, se je pritisnila | bližje | k zidu in se še tesneje zavila v ruto, ker ni | A |
rijatelja.“ Ves rdeč v obraz vstane Rajnik in stopi | bližje | k Majarju. ”Gospod Majar, ali veste, da ste | A |
Naslanjala sta se na lopate in čakala, da pridemo | bližje. | In zdaj so se pričele molitve. | A |
odpeti bluzo. Soba se je stresla, ko je stopil | bližje. | ”Gospodična Judit --“ In se je poskusil | A |
jutranjem plašču; nisem si upala, da bi stopila | bližje, | tudi v obraz mu nisem pogledala.Molčala sva | A |
nikogar ni!“ Nikogar ni bilo in tako je stopil | bližje, | natanko pod balkon in se je zgrudil neokretno | A |
”In kako bele so vaše roke!“ Stopil je | bližje | in videla sem, kako je upognil glavo, da bi | A |
pa so se mu omeglile oči; primaknil je stol | bližje | k meni in obšla ga je sentimentalnost.Opazila | A |
ovratnikom, sklonjen, roke v suknji; stopil je malo | bližje, | da bi mi videl natanko v obraz, nasmehnil se | A |
... Vzkliknil je ves navdušen in me je privil | bližje | k sebi. Neskončno veselo mi je bilo pri srcu | A |
Zavzdihnila je, sklonila se je k njemu še | bližje, | glava se je pritisnila na njegove prsi. | A |
šinila kaplja krvi. Objel jo je, posadil jo je | bližje | k sebi, posadil si jo je naposled v naročje | A |
trepalnice na oči, ali srce je bdelo. Zmerom | bližje | so prihajala nebesa, preselila so se v sobo | A |
Noč je bila lepa, mesec je sijal. Kolikor | bližje | sem bil domu, toliko bolj mi je bilo težko in | A |
drevje se je zgrinjalo zmerom nižje in zmerom | bližje. | Anki, ki je bila navajena na mestni šum, se je | A |
hiša samotna in tiha, prihaja mirno, zmerom | bližje, | in kri ledeni, noge se ne morejo premekniti | A |
je tuja in neznana, da si ji ni upal stopiti | bližje. | ”Povej mi, kaj sem ti storil, Julija, da | A |
Ko se je Ofelija oddehnila, je stopil korak | bližje, | odprl je dvakrat usta in je poskušal, da bi | A |
svilenimi kodri. Priklanjal se je vedno nižje, vedno | bližje | modremu žametu njenih oči; tam globoko za njim | A |
koraki, prav tako počasi, zmerom višje in zmerom | bližje | je prihajala groza v moje srce. Jaz, nekoč | A |
če ti ni pogodi ...“ Umolknil je, stopil je | bližje | k meni in mi je pogledal globoko v lica z nemirnim | A |
hitro; sédel mi ni naravnost nasproti, temveč | bližje, | tako da sem ga videl samo v profilu; in ko je | A |
in je pil. Pozno je že bilo, ko se je nagnil | bližje | k meni ter se čudno nasmehnil. ”Sinoči mi | A |
poteptali v prah. Kakor v omotici je stopila | bližje, | glavo nekoliko upognjeno, roke sklenjene v naročju | A |
rekel: ”Saj je le eden!“ Ampak nato bi stopil | bližje | in bi se začudil: ”Pa vendarle sta dva!“ | A |
razlegalo tri milje daleč. Kristus je stopil | bližje, | da bi razločil besede; in razločil jih je kmalu | A |
izpred duri. ”Zakaj stojiš tam, Marta? Pridi | bližje! | Saj sem ti rekel: zdaj si moj gost, tvoj je moj | A |
dom ... po stari slovanski šegi ...“ Stopil je | bližje, | Marta se je umeknila tako daleč, da se je s | A |
kakor če stojim; in duri so blizu.“ Stopila je | bližje | in kamor je stopila, so se poznali na preprogi | A |
Zdaj lahko noč, zakaj rano vstanem jutri!“ Še | bližje | durim je pomeknila mizo in se je naslonila nanjo | A |
in planil si tako daleč na levo, da nisi nič | bližje | sredi, kakor si bil prej!... | A |
je mežikal, Egon pa je bil pomaknil svoj stol | bližje | in je naslonil komolec ob mizo. ”In tako | A |
Zatiskala si je ušesa, ali nagibali so se | bližje | in nižje in šepetali o nekdanjem jasnem soncu | A |
oklenila moje desnice z obema rokama. Kolikor | bližje | sva prihajala notranjemu mestu, tem živejše | A |
bleščečimi očmi gledala nanjo, ki je prihajala | bližje | visoka in tiha, kakor nedotakljiva in nedosegljiva | A |
veselja. In zmerom bolj žalosten je bil, kolikor | bližje | je bil doma in kolikor bolj natanko je videl | A |
je rahlo trepetal njen glas. Oče je stopil | bližje, | pogledal je Tinko v obraz in jo je gledal dolgo | A |
v obraz mu nisem videl. Narahlo sem stopil | bližje, | da bi mu pogledal preko rame. V salonu je | A |
veličastno in dolge pesmi vredno; ko stopi | bližje, | ugleda sámo prazno klavrnost in puščobo, okrene | A |
ki ne smejo nikamor!“ . / . / stran 37 . / | Bližje | so mi bile mahoma tiste gladke, sladke, vzdihujoče | A |
najneznatnejših, malenkostnih situacijah. Kolikor | bližje | je prihajal odločilni dan, toliko bolj sem čutil | A |
in Bog vedi, kako se je to zgodilo: zmerom | bližje | mi je stopala, preko voza, preko konj, in že | A |
videl!“ Zasmejal se je in mi je pogledal še | bližje | v obraz. ”Ej, mladost, mladost!“ | A |
gledali nanjo ter so čakali noči, da bi prišli | bližje. | Zmerom dalje je šla, počasi in plašno, kakor | A |
njim in da se mu bližajo gole stene, zmerom | bližje | in tesneje ...Bila je groza, ne žalost ... | A |
razdalje so se izpremenile; vse stvari so bile | bližje | in manjše.Tam v dolini je ležala vas in bele | A |
ozki trak mesečine trepeče, širi se, prihaja | bližje. | Kakor je vse jasneje in razločneje, toliko | A |
je zdrznila in se obrnila v stran. Prišla je | bližje, | čisto na rob ceste, tik k ograji in je gledala | A |
”Zares lepo jutro!“ Stopila sta si | bližje | in sta si segla v roko. Od leve strani je | A |
mu bila lica narahlo zardela. Ona je stopila | bližje; | senca ji je bila šinila preko obrvi. ”Kaj | A |
časih je zabučal veter v daljavi, prihajal je | bližje | z zategnjenim žvižgom in z ledeno silo zapuhal | A |
vedel, kaj bi mu odgovoril; on pa je stopil | bližje | k meni in me prijel za ramo. ”Povej mi, ali | A |
postajale te čudovite postave in prihajale so | bližje | ... a v tistem hipu so se pogreznile, in odprl | A |
(leva okolica beseda(e) desna okolica kratice avtorjev kratice naslovov (vse oznake) št. povedi)
1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷
Nova poizvedba Pripombe Na vrh strani
Strežnik Inštituta za slov. jezik Fr. Ramovša ZRC SAZU | Iskalnik: NEVA |