nova beseda
iz Slovenije
Ivan Cankar: Mrovec in njegova slava, poved v sobesedilu:
Šele ko sem stal pred njim, ko sem mu položil roko na ramo ter se sklonil k njemu, sem videl natanko vsa znamenja velike nesreče. Tako gleda človek od daleč na pogorišče, zdi se mu strahotno lepó, veličastno in dolge pesmi vredno; ko stopi bližje, ugleda sámo prazno klavrnost in puščobo, okrene se nejevoljen in kolne.
Njegov obraz je bil bled, upal in zelo dolg, kakor da ga je bil zgrabil kdo za redko rdečo brado ter ga potegnil navzdol; obrvi so stale visoko gori in so se čudile, usta pa so bila napol odprta in so se tudi čudila.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani