zares (701-800)

bili obsodili na vislice. Od začetka sem bil	zares	že pripravljen na vislice; še zdaj se mi čudno	A
najhujših pa je priletelo name teh krepeljcev.	Zares	mi je bilo vroče v lica ob takem metežu, ali	A
”Pa zakaj bi ne bil prišel? Kaj me ni imela	zares	rada, kakor je rekla enkrat in stokrat, da me	A
prihodnjih dni, tistih sijajnih, ki nama bodo nekoč	zares	dodeljeni, če je Bog v nebesih in naju pozná	A
sem zapazil, da že smrdi po žganju. ”Torej ...	zares	v Oberhollabrunn?“ ”Kajpak ... kam neki?	A
do besede in smeha!“ . / . / stran 117 . /	Zares	je bila soparica v izbi; še težja in gostejša	A
lepši bi bil svet, če bi človek bil lep!“ ”	Zares,	oskrunili so ga bili in ga še skrunijo vsak	A
dolgo časa z malomarno mislijo. ”V teh krajih	zares	ne živé ljudje!Navidez so pač nekoliko podobni	A
nad poljem so se luščile visoke bele hiše. ”	Zares	je čas!“ je pokazal voznik z bičem proti nebu	A
glas, ki ni bil ne živalski, ne človeški - prav	zares,	glas napol človeka, ki bi rad potožil Bogu,	A
Če je nimaš, je nimaš, pa je!“ ”Nimam je ...	zares	ne!“ Raskavo mi je šla beseda iz grla in	A
je bilo vroče. ”Lep tovor sem si naprtil,	zares!	Kaj nisem mogel zgrabiti tega otroka z obema	A
da se le meni ziblje in maje, ali pa se maje	zares?	“ Cigan je natanko pogledal in celó njemu se	A
”Naš gospod župnik je obolel. Bolan je	zares.	Molimo zanj ...!	A
bil Zajčev osnutek med vsemi sedmerimi prav	zares	najboljši in da so gospodje prisiljeni kupili	A
iztaknil bi si jih brez strahu in bolečine, če bi	zares	ne videl ničesar, ničesar več; ali vem, da bi	A
svoji malodušnosti celo dvomi, če je bilo kdaj	zares.	Pa še ta spomin, ki je komaj spomin, morda le	A
starec. . / . / stran 191 . / ”Tako bi storil,	zares!	- Kaj ne veš, ti sin moj, poln bridkosti in strahu	A
sem naskrivaj pod mizo, privzdignil čevelj. ”	Zares,	krpa je ogromna!“ Zazdelo se mi je mahoma	A
prstom dotaknil klobuka! In on sodi človeka	zares	po krpah in zaplatah -- čim večja krpa, tem	A
pa vsaj na duši!“ To se pravi, da sem bil	zares	bolan.Ali te še nikoli niso boleli zobje?	A
Grohot se je oglasil od sosednje mize. ”	Zares!	“ je pritrdil krčmar.”Komaj je pogledal malo	A
Če bi mi zdajle prišlo na misel, da bi se	zares	spravil na tisto delovanje, ki sem časih po	A
mučne in nelepe sanje ... Bledlo se mi je morda	zares,	od utrujenosti, od dolgega popotovanja ...Kako	A
goltal zduškoma? ”Neumnost je za tisto početje	zares	neusmiljena in nehvaležna beseda.Tak je človek	A
Bog rejenih in podloženih ne pokliče k sebi.“	Zares	si bil nekoč dolg in koščen, Kolokotronij, zdaj	A
koščen, Kolokotronij, zdaj si kratek in okrogel!	Zares	si rejen, nasičen in napojen; nekoč si sedel	A
”Kaj si vstal iz groba, Krepelka?“	Zares	je bil Krepelka v lica tako siv in suh in zares	A
Zares je bil Krepelka v lica tako siv in suh in	zares	mu je bilo čelo tako visoko vzbočeno nad vdrtimi	A
grmu; prikazalo se je znamenje, torej je luč,	zares	je, kjerkoli, pomlad je, mladost je, veselje	A
ukresal v licih ta živi plamen? Ali je morda	zares	- verno poslušaj, bistro poglej, odpri srce	A
bistro poglej, odpri srce nastežaj! - ali je	zares	že napočil obljubljeni, v zamolklem upanju pričakovani	A
stran 87 . / Nič se ni Kurent zlagal, prav	zares	je pozvanjalo od vseh strani.Odkoder je zvonilo	A
zmerjanju samemu naljubo. Da so bili grehi	zares	orehi, bi jih bilo pač že sto vrhanih veder	A
se res misliš ženiti?“ je vprašal Konrad. ”	Zares	mislim!“ je odgovoril Egon.”To se pravi ... vrag	A
obrazu je bilo razlito otroško blagodušje. ”	Zares	ste trudni, gospodična ... izpijte, pa vam bo	A
nisem mislila, oprostite, Košir! ... Hvala, gospá,	zares	sem bila žejna in tudi mraz mi je bilo!“	A
mizo in sva se lepo in prijazno pogovarjala.	Zares	je bil postaven človek in moder; in tudi rejen	A
roko, z levico jo je narahlo pobožala. ” Prav	zares	se mi smiliš!“ Kakor je bila pred njim visoka	A
ležala na divanu in je jokala; morda ga ima	zares	rada, neumna je zadosti.On pa je drobil in stopical	A
vsaka podoba, vsa umetnost, če je umetnost	zares	hlepenje po dovršeni lepoti; in tako ne ostane	A
- Bil je	zares	nenavadno lep fant.Tista lepota, na katero časih	A
ne praviš ne tako in ne tako! Hudi časi so,	zares!	- No, pa pojdite v božjem imenu!“	A
se je zasmejal in zvedril se mu je obraz. ”	Zares,	beseda je bila imenitnejša nego stvar in gesta	A
Minka se je smejala. ”	Zares!	Ker ste tako hudo neumen!	A
velikega ne! Da bi bilo vsaj nekaj velikega,	zares	trpljenja in bolečine vrednega.Lehko bi stopil	A
Ali se ti ne zdi?“ ”Prav	zares,	da se mi ne zdi!... Ženski obraz je, kakor tudi	A
rivnostnega vrta ...“ sem dostavil čisto ponevedoma. ”	Zares	... iz skrivnostnega vrta!So ljudje, ki nikakor	A
besedo; ali bile so morda le moje misli. ”	Zares	... čemu bi bilo prepovedano prisluškavati mislim	A
široko odprte oči belo strmele ... in ko bo ona ...	Zares	...“ Nanjo sem bil čisto pozabil; in vendar	A
naravnost izpod vislic. Vprašanje je bilo	zares	tehtno in premišljevanja vredno: ”Čemu to slovesno	A
natanko, poslušal napeto; ni se ganil, ni dihnil. ”	Zares	je mrtev!“Šel sem počasi iz izbe in sem se čudil	A
Rekli so, da sem bolan.	Zares	so me položili v posteljo in tam sem ležal teden	A
napraviti za vrtnarja ... Mili Bog, da bi se bilo	zares	tako zaobrnilo!Kod bi danes plavala moja barka	A
selitev v Ljubljano kakor bajka, ki se bo nazadnje	zares	dopolnila, ali šele tam nekdaj v daljni večnosti	A
preveč tišči na Močilnik, bi ga bila najbrž	zares	odmeknila.Bog daje materam čudne uganke.	A
sem se začudil nemalo: Kdo je to? Kaj sem	zares	jaz?Ali ni le moj ubogi Jure, ki je hodil po	A
Ali so moje oči že trudne, ali pa je bila	zares	že legla večerna senca na okamenelo cesto, na	A
so vajeni sijaja; velik praznik je pač bil.	Zares,	velik praznik je bil tam.Ko sem gledal zvezde	A
je pogledal hudodelcu naravnost v obraz. »	Zares,	se že cmeri!« Razlegel se je hrupen	A
spoznaš, Marica, kaj so bile sanje in kaj se je	zares	godilo?“ ”Glej ... saj si še zmerom bolna!	A
čudil tej plohi besed in ni mogel razločiti, če	zares	kaj pomenijo ali če so pač le ploha. ”Poza	A
Ali sem odklenil samotni vrt? O, fant,	zares:	spet so lilije zadišale in slavci so zapeli	A
Vsa ta pisana in črna množica je molčala.	Zares,	še drsajočega, pritajenega koraka ni bilo čuti	A
od groze; in strašnejša je bila od strahú.	Zares,	to brezštevilno množico je prešinil trepet in	A
Alfonso, kralj španjolski, dokler mu ni bil	zares	popolnoma podoben v obličje in govorico.Starost	A
- Mislim, da bom tisto dramo	zares	napisal.	A
Zdaj se ti kar nikamor ne mudi, prej pa ...	Zares,	še cmeri se, objokana pojdi v gledališče!“	A
otroška misel, ki se je sam ni prav zavedel: da bi	zares	vzel s seboj paradiž in njegovo čudežno lepoto	A
zmerom misliti nanj! Pravijo, da oboli otrok	zares,	če se boji mati njegove bolezni ...Dolgo mu glej	A
Dolgo mu glej tako v lica, pa bodo nazadnje	zares	rumena in usahnejo ...Vesela bodi!“	A
bi mislila na njeno smrt -- bi umrla naposled	zares!	... Ne misli, Ana, na take grde stvari!“	A
umazanih, razcapanih, venomer kričečih otrok.	Zares	je bilo na listkih marsikaj zanimivega; en sam	A
In potem -	Zares	- in potem? Potem - nič!	A
se z onemoglo silo, se osvoboditi ne more?	Zares,	smili se mi skoro popotnik ubogi ...“ Pijano	A
kazalcem ter ga je ponudil preko mize Polikarpu. ”	Zares,	jako lepo ime je!Glej, toliko časa si ga nosil	A
ene trobentice, niti enega popka, če jim je	zares	sojena prezgodnja smrt; da bi stal ob materini	A
jih ljubezniv glas poklical na vasovanje.	Zares	so bili vsi tam, kamor sem prišel po volji svoje	A
prinese teh troje kamnov in še smeje se! Prav	zares	se je smejala, če verjameš, ali ne!Ona pravi	A
je bila ženska igrača, kar je mnogokdaj tudi	zares.	Nisem vedel, da je v tej igrači, ki prepeva in	A
izpregovoril zamolklo, ”ti misliš ...“ ”Mislim, prav	zares!	“ se je hripavo zasmejal davkar. ”Torej le	A
”Lepo jutro!“ ”	Zares	lepo jutro!“ Stopila sta si bližje in sta	A
”Lepo jutro!“ ”	Zares	lepo jutro!“ Tako so stali v lepem sončnem	A
mi najprej, preden ti sama povem: ali me imaš	zares	rad?“ Takrat se je nisem dotaknil z roko	A
še zdaj stojiš tam, kakor da me ne poznaš!“	Zares	sem stal pred njo, kakor da je ne poznam, in	A
sem stal pred njo, kakor da je ne poznam, in	zares	sem se ves tresel od čudne vzburjenosti ... zdaj	A
Ti pa še nikoli nisi rekel, da pojdiva!“	Zares,	niti na misel mi še ni bilo prišlo nikoli.Ko	A
mežikalo dvoje skopih oči. ”Kako se vam je	zares	mudilo!“ je očital prijazno.”Kam ste bili zavlekli	A
SENCE Ali je mogoče, da se je to	zares	primerilo?Primerilo se med živimi ljudmi, ob	A
nasmehnil. ”Pravi, da se mu je prikazal, prav	zares,	ob belem dnevu, ne v sanjah.Vprašaj ga, pa ti	A
lepa, vesela in vroča, kakor sam sončni žarek.	Zares	kakor sončni žarek: kdor jo je pogledal, se	A
je misel, zlodej sam mu jo je bil vdahnil; - ”	zares	je čakal zlodej pod klopjo!“ je pripovedoval	A
še dež je rosil na blato tiho kakor sneg. ”	Zares	se je bil zvrnil v jarek!“ se je prestrašil	A
kompanijo! Pol leta je komaj staro, pa me prav	zares	zaboli, če me zgrabi za lase!... Pustil sem obadva	A
brez vere in duše ... Jutri bi bil morda greh ...	zares	bi bil greh čez mesec dni ...“ Trd in miren	A
mi se zdí, da bi v tistem trenotku, ko bi se	zares	sklonil ter poljubil roko, stopil med pravične	A
časopisov in vem natanko, da so jako čedne, biseri	zares	-« »O kanalja!«	A
ob stol; vztrepetal je ter poslušal. ”Kaj	zares	ne bo miru?“ Glas je udaril ob duri kakor	A
vse mehkejša, je čistejša ... in toplejša je!“	Zares	se mu je bila toplota razlila po životu, sladka	A
trese?“ Iztegnil je roko ter razkrečil prste;	zares	so se tresli; zelo narahlo, ali tresli so se	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  201 301 401 501 601 701 801 901 1.001 1.101 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani