vila (201-300)

hiteti za pregnanimi cvetkami ... Ko se je srečna	vila	udobno naigrala v hladni vodi, je legla na travo	A
spozna, kako je tam doli!« Strah in sram sta	vila	valpta.Ves podrt je prosil za zamero, ali graščak	A
brat je molčal, neprijetna, mučna misel ga je	vila.	»S čim pa boš?« je Gregor zmajeval z glavo.	A
zdirjale z zelenih Blat na belo cesto, ki se je	vila	med jesenskimi polji, med strnišči in z ozimino	A
krasen razgled na vso dolino. Tam doli se je	vila	bela cesta proti Borju in prav doli pod klancem	A
bil tam gosto zaraščen, med grmovjem pa se je	vila	ozka stezica, bližnjica med Borjem in Drenovim	A
je pri tem in oči uprla na prtič, katerega je	vila	v rokah. »O prejšnjem dogodku?	A
v istini izpolniti svoj namen. Deklica je	vila	sem in tja svojo roko, katero je on krepko držal	A
je skoro, da je tako domač ž njo. »Tukaj je	vila	Borghese,« reče on, ko sta bila dospela malone	A
sončnikom igraje se zrla je na belo cesto, ki se je	vila	skozi vas in po kateri je prihajal voz razborških	A
molče vkup naprej po peščeni stezi, ki se je	vila	po parku. Po nekoliko korakih Rogulin postane	A
potem sta molče odšla po ozki stezici, ki se je	vila	skozi borovje. Sori in njegov sekundant sta	A
misli zares izpolniti svoj namen. Deklica je	vila	sem in tja svojo roko, ki jo je on krepko držal	A
obrobljeno z gosto zaraslimi gorami, po kateri se je	vila	bela velika cesta in z njo vštric tekel srebrn	A
železna kača starega prerokovanja, ki se bo	vila	skozi prevrtano Črno goro v blaženo, a našemu	A
vesel je bil sina. Njiva na Gradišču se je	vila	v loku.Ob robeh so se košatile češnje, za njimi	A
Govejek in na Adamovčev grunt. Bela pot se je	vila	po rebri, debeli kostanji so se košatili na	A
v dušku popil mleko. Marijanica je zaihtela,	vila	roke in šla proti njemu: »Za božjo voljo, kaj	A
žandarje! Pomagajte!« je kriknila Marijanica in	vila	roke. »Za morilcem!« je velel najstarejši.	A
odmevalo v veži. »Jejhata, jejhata!« je mati	vila	roke, glas ji je bil že hripav in votel. »Mati	A
je šepnil Blažon in zmajal z glavo. Žena je	vila	roké ob postelji in presunljivo jokala.Nič ni	A
svetile, kakor iskre v temni noči, in roke je	vila,	kakor v smrtnem boju, od same jeze in strasti	A
Tam je koprnela, tam se je v smrtnih težavah	vila	uboga, izgubljena hči nesrečnega, smrtno užaljenega	A
* * * * *	VILA	Na Gorjancih so prebivale v stare	A
teh dob tudi za neznatnimi ranami. Samo ena	vila	je ostala na gori, da pazi na zaklade, ali niti	A
leta, dokler ni pregrešna vojska minila. Lepa	vila	je to vedela in se v Petroviča zaljubila.Hodila	A
pol mrtvega so ga prinesli tovariši domov.	Vila	je hodila ljubimca zdravit.Prišla je vselej	A
premagal, ali je zatisnil oči, kakor da trdno spi.	Vila	stopi v izbo tiho kakor duh in ga pogleda.Ker	A
se mu je dozdevati, da je ta deklica gorska	vila.	Pol življenja bi rad dal, ko bi mogel izvedeti	A
je bil že strašno naveličal. Ko ga je prišla	vila	spet obvezovat, je rekel, kakor da govori v	A
lahko vstal, bom vzel puško in se ustrelil.«	Vila	je to čula in se prestrašila.Obvezala mu je	A
Petrovič je bil zdrav, ali ni hotel vstati.	Vila	je prišla drugi dan gledat, kako mu je; on se	A
Na kraju goščave je obstal in se skril.	Vila	je tekla k bistremu studencu, se slekla in skopala	A
se hrepeneče do nje in jo poljubi in objame.	Vila	se predrami, skoči kvišku in ustreli Petroviča	A
bela svetloba veličastne ognjene reke, ki se je	vila	pod Sv. Miklavžem od Mrzle drage čez vso Kukovo	A
pripovedki jaz in krčmarica. Ona je kar roke	vila,	ječala, povriskovala in izrekala svoje navdušenje	A
/ stran 21 . / Zver, vsa izranjena, se je	vila	in rjovela, ali od skale se ni mogla odtrgati	A
naglo so speli preko dvorišča po poti, ki se je	vila	med vrtovi skozi zagorsko vas.Pot je držala	A
»Vija ‒ vija ‒ vaja ‒ pod goró sred gaja	vila	nam Škrlatica odpre zlata vratica, nas povede	A
Škrlatici? Hm, lepa je bila ‒ nemara je tudi	vila	Škrlatica tako lepa?Ali si jo že videl, Kekec	A
odvrnil Kekec, »nisem je še videl. Daleč stanuje	vila	Škrlatica, daleč tam pod belimi gorami.Nekdaj	A
človek in se čudil Kekcu in njegovi piščalki. »	Vila,	vila zlata, odpri bela vrata, odpri beli grad	A
se čudil Kekcu in njegovi piščalki. »Vila,	vila	zlata, odpri bela vrata, odpri beli grad, daj	A
strahu ni mogla premakniti. Stala je tam in	vila	roke.Videla je pred sabo strašno nesrečo, in	A
je stopala kraj nje po hrapavi poti, ki se je	vila	vedno bolj navkreber.Za trenutek so umolknili	A
je rekla naposled in pokazala pot, ki se je	vila	na levo.»Zdaj pa kar pojdita domov!	A
prenehala; samo ozka, malo izhojena steza se je	vila	naprej med gostim grmovjem. Jerica se je začudila	A
Jerica kakor brez uma. Na ves glas je jokala in	vila	roke.V duši ji je bilo tako težko in bridko	A
se širi pod njo; tam je lepi gaj, kjer domuje	vila	Škrlatica.A tam na desno se dviguje Prisanek	A
snežnike. Pa tudi pot ji je pokazal, ki se je	vila	onkraj belega proda. ‒ »Jej,« je rekla Tinka	A
Seveda mora biti lepo,« je menila Tinka. »A	vila	mora biti krasna in oblečena v zlato obleko	A
Tinkara,« jo je zavrnil Kekec. »Kaj pa ti hoče	vila	Škrlatica, ha?Zakaj se je bojiš?	A
zagorski svet, je stala Jerica že na poti, ki se je	vila	skozi rušje. »Hvala bogu ‒ na poti sem!« se	A
kar sedla na stol ... »To je Škrlatica ‒ to je	vila	Škrlatica,« je izpregovorila na glas.»O, nihče	A
na glas. »O, nihče drug ni tista ženska kot	vila	Škrlatica.Bel dvorec ima v gaju pod gorami;	A
še vedno gledala v tla. Ko pa je slišala, da	vila	stoka tako bridko, je dvignila oči. ‒ »O, gospa	A
smilila. Nič več ni mislila, da leži pred njo	vila	Škrlatica, in tudi bala se ni več.»Jaz vam prinesem	A
pred sovražniki pod bele gore. »Škrlatica je,	vila	Škrlatica je!« je ponavljala sama pri sebi.	A
ponavljala sama pri sebi. »Tam v postelji leži	vila	Škrlatica.Pa se je ne bojim ...	A
rdeči mežikelj. Najdem ga, gotovo ga najdem, in	vila	bo zdrava ...«	A
nepremično gledala na posteljo, kjer je spala	vila	v težkem snu.Tiste trenutke je pozabila na dom	A
Samo to je mislila, da leži tam na postelji	vila	Škrlatica, da ona sama čuva pri vili in ji bo	A
stregla vso noč. A v jutru pojde po zdravilo, da	vila	ozdravi in se ji prijazno nasmeje. In Jerica	A
dolgo, dolgo smehljala in mislila lepe misli.	Vila	je spala in se ni zganila niti enkrat.Svetlo	A
prišla do mežikeljna in ga utrgala. Zdaj bo	vila	ozdravela ...«	A
sobo, kjer je na beli postelji ležala bolna	vila	Škrlatica. »Našla sem ga in sem ga utrgala,	A
«	Vila	se je dvignila v postelji in se nasmehnila.	A
nosila šapelj, ki je bil zlat in se je svetil.	Vila	je bila tako lepa, da je Jerica kar obstala	A
je Jerica kar obstala in sklenila roke. A	vila	je stopila k njej.Prijela jo je za roke in jo	A
‒ »Zlato dete si ti, Jerica!« je govorila	vila.	»O, kako naj se ti zahvalim za to, da si mi prinesla	A
zaprla, pa ni vedela več, kaj se godi okrog nje.	Vila	se je sklonila k njej in jo rahlo dvignila.	A
in roke vse razpraskane in krvave. Pa se je	vila	bridko nasmehnila. Še enkrat je poljubila Jerico	A
pogledala v krasni obraz. »Škrlatica ste, gospa,	vila	Škrlatica ste,« je odgovorila tiho in spet povesila	A
odgovorila tiho in spet povesila glavo. A tedaj jo je	vila	Škrlatica dvignila, kar na roke jo je dvignila	A
roke jo je dvignila in jo poljubila. ‒ »Da,	vila	Škrlatica sem,« je rekla.»Pa zato se me nikar	A
mežikeljne ... « »O, tega ne bo treba več,« je rekla	vila	in jo postavila nazaj na tla.»Veš, jaz zbolim	A
Zato mi ni treba več tistega mežikeljna.« In	vila	je prijela Jerico za roko.Odvedla jo je v drugo	A
Niti v ogledalo se ni upala pogledati, ko ji je	vila	velela, naj pogleda, kako je lepa.Naposled pa	A
pričeli sta jesti tiste sladke in dobre jedi.	Vila	je mnogo mnogo pripovedovala med jedjo.Pa tudi	A
rijateljstvu sta živela nekoč Prisanek in Škrlatica.	Vila	je vedno in vedno hodila tja v dolino, pa je	A
vilo Škrlatico. V svoji milosrčnosti je bila	vila	tako kratkovidna, da ni opazila tega.Pa je napravila	A
potuhnjenih ljudeh, ki se norčujejo iz nje. A	vila	mu ni verjela in se mu je smejala ...Pa je udaril	A
slepa, pa ti odpovedujem prijateljstvo. O,	vila	Škrlatica! Visok zid postavim med tvojo in	A
in preko tega zidu ne pride nihče. Niti ti,	vila	Škrlatica!Kadar pride živa stvar skozi ta zid	A
je ogradil svoje domovanje z visokim zidom.	Vila	Škrlatica ga ni več videla.Pa tudi njej so se	A
dolino. Pa so jo klicali ljudje: »O, pridi,	vila	Škrlatica!V sili smo in potrebi.	A
skozi moj zid. Zato nočem imeti opravka s tabo,	vila	Škrlatica!«‒ Mož je zagodrnjal še nekaj, potem	A
svoje domovanje ... To in še mnogo drugega je	vila	Škrlatica pripovedovala Jerici.In Jerica jo	A
mogli naprej. »Ali vidiš?« je spregovorila	vila	Škrlatica.»To je Prisankov zid, in preko tega	A
preko tega zida ne pride nihče. Niti jaz, ki sem	vila.	Onkraj tega zida stoji Prisankovo domovanje.	A
O, kako? Ko pa niti	vila	Škrlatica ne more pomagati? Jerica je vzdihnila	A
vnovič. Jerica pa je v svojem strahu kar roke	vila.	A Kekec je nadaljeval: »Ni mi hudo drugače.	A
vedno obdržal za tem zidovjem. Saj je rekla	vila	Škrlatica, da divji mož tako dolgo ne podre	A
A Kekca ni bilo. Samo	vila	Škrlatica je prišla k njej in jo prijela za	A
srcu tako hudo, da je na glas zajokala. A	vila	jo je pričela božati po laseh in jo je tolažila	A
Skoraj verjela je Škrlatici. Saj je Škrlatica	vila,	pa se ne more lagati.Mogoče res ostane doma	A
tega prebitega Kekca podreti zid? Kaj praviš,	vila	Škrlatica?« Škrlatica je bila tega zelo vesela	A
‒ A danes jo vidi, tik pred njo stoji.	Vila	ga boža z mehko roko in se mu prijazno smehlja	A
prijazno smehlja. . / . / stran 169 . / In	vila	je krasna, joj, tako krasna!Čemu bi se je bal	A
Da boste vedeli, gospa!«	Vila	se je smejala, pa tudi Prisanek se je smejal	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani