»Sedaj ali pa nikoli!« ponovil si je v mislih, da se ohrabri. Čolnič je plaval sedaj za krajem v polmračni senci košatih bukovih vej, ki so molele daleč nad vodo; breg je bil tam gosto zaraščen, med grmovjem pa se je vila ozka stezica, bližnjica med Borjem in Drenovim, katere se je redkokrat kdo posluževal. Milica je še vedno, vsa navzeta te mime, večerne lepote, molče zrla predse, koncipist pa je položil veslo čez čolnova roba in pustil, da se je zibal čolnič sam, kakor ga je zaganjal lahni vetrič.