velik (901-1.000)

držale bakreno razpelo; okoli prstov se je vil	velik	črn molek ... Zmračilo se je, Lojze je stopil	A
natanko, ali je imel poslednji tako čudovito	velik	nos, s kakršnim se more ponašati njegov kolega	A
očitnem nasprotju z njegovim dostojanstvom:	velik	in suh, bledega obraza, s košatimi temnimi brki	A
bila zmerom bolj upala, njegov pogled je bil	velik	in moten.In kljub vsemu je ostal.	A
je bila sveta podoba in pod podobo je visel	velik	črn molek.Žena se je smehljala; sedela je na	A
kamena in je vzdignila sklenjene roke. ”Tako	velik	je moj greh, odpusti!Od srca te prosim!“	A
lepi luči. Šla je Metka križem po ulicah,	velik	zaklad je nosila v srcu.Rada bi bila doma, v	A
bilo njeno srce, vse potrto in plašno. Tako	velik	je bil čas, da se ga je zbala, klonila je pred	A
gledali nanj in njih misel je bila: ”Greh je	velik,	zakaj v srcu je skrit!“ Tako so ga obsodili	A
steno in učitelj Grbec je sédel h klavirju.	Velik	del občinstva se je izgubil v stranske gostilniške	A
tržil na debelo z dekoracijami za gledališča.	Velik	oderuh je bil; Grivar je delal tam v potu svojega	A
je dejal: O gospod, o prijatelj moj, ki ste	velik	med mnogoterimi upi našega naroda!Umetnost	A
in gleda v tisto svetilko, ki riše na cesto	velik,	svetel kolobar.In misli: sedaj pride pod okno	A
krajih. Ob svetlem dnevu je potreba, da je človek	velik	v fantovskih besedah in mogočen v fantovskih	A
Stal je pred čebelnjakom. A čebelnjak je bil	velik	in dvigal se je vedno višje in višje, prevlečen	A
korak do spoznanja in odrešenja je bil tako	velik	in težaven, da so se kolena prav kmalu tresla	A
sta luščila grah. Med njima je stal na mizi	velik	jerbas, tako da sta si komaj videla v oči; grah	A
drugih uradnikov nižje vrste. Gospod kontrolor,	velik	in širok človek zabuhlega obraza in skritih	A
tihem ponavljal: ”Kako to, da pušča na nji tako	velik	las; zakaj si ga ne izpuli?“ ”Saj še nič ne	A
Sedela je na vozu pred velikim sodom.	Velik	vol je povešal glavo, vlekel počasi težki voz	A
kolnice, nekaj črnega ter se zapodilo proti nam.	Velik	pes je bil, toda lajal ni, skočil je z velikim	A
tako, gospodična Pavla?“ Odtrgal je z grma	velik,	rumen list in ga zmečkal med prsti.Govoril je	A
ne žanješ ... To se pravi, mi vsi vemo, da si	velik	ženi, toda, hm, to je samo duševna stvar, ki	A
vrnejo, kar pristoja meni ... Oh, jaz sem bil	velik	sebičnež: zahteval sem od sveta svoj delež,	A
spoznal in na smehljaju tvojem!“ ”Lep si in	velik,	Milan, kakor kraljevič sam; pa vendar sem te	A
tradicionalne lahkomiselnosti ... Znano nam je, kakšen	velik	pomen ima bradavica vobče, in posebej še z ozirom	A
... To noč sem videl	velik	grob, segal je od planin do morja. Mrtvec je	A
prestrašen pomèl oči, kakor da je bil storil	velik	greh. ”Saj nisem zaspal!“	A
stal njegov dom; pred njim se je razprostiral	velik	vrt, nem in pust, ustvarjen za ljudi, ki hodijo	A
v zelenem močvirju. Tako je bil dacar res	velik	malopridnež, toda razodeval je svojo malopridnost	A
predno me potisnejo?... Morda - moj idealizem je	velik	- morda dosežem tisoči del tega, kar bi rad	A
naposled čez sto in tisoč let - moj idealizem je	velik	- spojili v en sam velik krog, v en sam velik	A
- moj idealizem je velik - spojili v en sam	velik	krog, v en sam velik val... Morda...	A
velik - spojili v en sam velik krog, v en sam	velik	val... Morda...	A
jedel potice, tatinek!“ ”Tudi potico boš dobil,	velik	kos potice ...In kaj bi nazadnje še rad imel?	A
morda ne bilo krone, da bi na vsem svetu, ki je	velik	in prostran, ne bilo človeka, ki bi imel krono	A
Iz kupa slame, precej pri vhodu, je molel	velik,	raztrgan čevelj; župnik se je približal polagoma	A
naravnost na pokopališče. Tam je že sijal mesec,	velik	in bel, svetili so se križi, čudovito jasno	A
bočile preko gomil. Sredi pokopališča je stal	velik	križ z razpetim Kristusom in njegova senca je	A
pobarvaj, tako da se bo svetila, in bel križ,	velik	bel križ napravi na pokrovu!“ Šel je mizar	A
na gomilo!“ Šli so pogrebci in so prinesli	velik	in težak kamen, morda zavržen spomenik z neznanega	A
moja vdana ljubezen, gospod župnik? Kako grd in	velik	greh je pač nehvaležnost! Jaz, gospod župnik	A
ime, čisto krščansko ime in Polikarp je bil	velik	svetnik!...	A
154 . / tako solidno rakev, da bi odvalil tako	velik	kamen?‘ Gledam, strmim - ne šali se, čisto resno	A
sveta slika je bila na steni, pod njo je visel	velik	molek.Ob postelji je sedela usmiljenka, črno	A
trpljenju, bi bila podobna tisti svetnici, ki je v	velik	robec hranila pljunke svojih sovražnikov nevernikov	A
zgodilo, da je prišel vihar ob belem dnevu,	velik	in silen; usula se je toča, grozna kakor nikoli	A
Še sto forintov mi dajte!« »	Velik	denar, Marko!Kako boš pa plačal?«	A
Prestrašil se je Marko. »Ti si	velik	pijanec, Marko, pa slab računar! Hiša je moja	A
ne pride kdaj naproti, kar nenadoma; svet je	velik.	O Marko, čaka te še veliko veselja!«	A
se bil napotil k njemu. Moj ujec je bogat in	velik	gospod; roke drži križem in ima vsega v izobilici	A
napotile v Matjaževo deželo. Ujec je bogat in	velik	gospod.Hišo ima v dvoje nadstropij, belo hišo	A
bremena, ki mu je težilo srce. »O Marko, jaz sem	velik	grešnik in sem odslužil že vnaprej vse nadloge	A
segel celo preko njegovih mej. Ali paša je	velik	gospod in napravil bo svatbo, kakršne svet še	A
roka. Na pragu se je prikazal silen človek,	velik	in črn; črne oči so sijale iz kamenitega obraza	A
No Bog z njim in milost njegovi duši!	Velik	razbojnik je bil.« Prijazno in toplo	A
večni pokoj, o Ali paša, ujec moj! Kakor si bil	velik	slepar in razbojnik, vendar sem te vesel in	A
nobeden, še s prstom ni zganil. Marka je obšel	velik	strah. »O, povejte mi, hrabri vojščaki	A
hudo na svetu. Kmet, tvoj zvesti hlapec, je	velik	siromak; davki, povodnji, suša, toča, duhovska	A
o Marko, ker nam je bil umrl četrti godec.	Velik	umetnik je bil, ampak v primeri s tabo je bil	A
pa je Bob? Navaden človek: kup mesá in celó	velik	kup, druzega pa nič.Ali Vi, gospod Šilo, duša	A
večjemu nos bi malo nagajal, ker je strašansko	velik	...Ko so mu povedali, da je izvoljen za občinskega	A
presedel v tej beznici; takrat ko sem bil še	velik	in ponosen človek... ko je bila še prihodnost	A
najrajši tu sem.“ ”Ali ste bili tudi vi kdaj	velik	in ponosen človek?“ ”Nič več o tej stvari	A
Izmed vzhodnih hribov se je vzdignil mesec,	velik	in rdeč, ali še hladen in brez svetlobe.Kolikor	A
njegov ateljé vsaj tako visoko, kakor srednje	velik	zvonik. Navadno je sedel na klopi, kadil cigarete	A
zapovedih, ne v človeških postavah in ki je vendar	velik	greh... Odgovorite mi, Nikolaj Nikič!...“	A
vzravnan, glavo pokonci, črno oblečen, slok in	velik;	roke je bil položil trdo naravnost predse na	A
Jutro je bilo; iz jutra pa se je vzdignil	velik,	svetel dan.Fant je začutil na licih toplejše	A
Kam? Ali ne bi rajši nazaj, ko je dan že	velik	in se oblači na vzhodu?Tako je mislil in še	A
trakovi zadaj, pod vratom koščeno brošo in v roki	velik,	z zlatom obrezan molitvenik.Visoka je in krepka	A
je moja tolažba. Pravijo, da je moj talent	velik	in nenavaden.Na mojih delih se to ne pozna.	A
lep pes, tudi vedenja ne prikupnega. Srednje	velik	je bil, čokàt in krepak; črnkasto rjava, umazano	A
ki je stopil po vseh svojih grehih pred sodbo	velik	in neomadeževan. Prišli so gledat lepoto greha	A
nadučitelja in častne svetinje. Pozlačeno svetinjo,	velik	pozlačen groš ti bodo postavili na grob in bodo	A
čipke in svilo in pravi, da bo tisto oblačilo	velik	umotvor, ‚za vredno vino vreden kelih‘.Žejen	A
sem se domislil vsega, kar se je godilo, in	velik,	mrzel strah me je izpreletel. ”Nekam zdaj	A
se je še enkrat, a potem ji je prišel naproti	velik	človek z drobno palico v roki in širokim belim	A
lici in nemirnimi pogledi po prostorni veži;	velik,	suh človek v črni, obnošeni obleki, z ugaslo	A
prišel kdaj do kakšne službe; pravijo, da je	velik	lump ... Jaz sem se smejala in odgovorila: ‚No	A
na moje duri in prikaže se stari, njen oče.	Velik	se mi je zdel in širok, njegov obraz pa je bil	A
trideset korakov bočile košate zelene kolone.	Velik	praznik je bil. Farani so čakali kraj fare	A
semnjine. Pravili so, da je bogat in da je	velik	skopuh.Stal je sredi izbe, pripogibal je život	A
spodobi. Vsi pa so vedeli, da je sosed Luka	velik	siromak pod soncem; edino njegovo premoženje	A
veliko silo in takrat se je vzdignil v zrak	velik	rdeč plamen ravno nad našo hišo.Za hip ga je	A
so bile prazne in poveznjene. Ob mizi je stal	velik	stol z visokim naslanjačem in ročnicami.	A
kozolcem je stal trhel štor in se je čudno svetil -	velik	človek v goreči rjuhi.Držala sva se za roko	A
Mati ne pride, ne prinese kruha - umrimo!“	Velik	je bil obup; ali vzbudilo se je v nas še nekaj	A
se je pisal za Gašperina. Ta Gašperin je bil	velik	negodnik, učiteljem nadloga in strah.Lep, zdrav	A
ne kljuna, vse je bilo skrito in zakopano v	velik,	košat grahast šop.Ta šop je bil posut s krvavimi	A
”Kako? Ali mu bo naročila	velik	pogreb?“ je prašal Peter za zidom in zdelo se	A
sam strah je bil takrat v njegovem srcu, tako	velik,	da za drugo misel ni bilo prostora. ”Kadar	A
sem pomislil, da nobeden še tako resničen in	velik	razbojnik ni obsojen zaradi svojih hudodelstev	A
ob zglavje, iz dveh suhih vej sva napravila	velik	križ in sva ga zasadila v zemljo pred brlog	A
gledale drobne pametne oči; v desnici je imela	velik	dežnik, v levici pa molitvenik v bel robec zavit	A
Pokašljuje, kihne časih in kobali.	Velik	je, do neba sega cilinder, tenkim nožicam je	A
naprej?... Franc se je vračal, vesel je bil in	velik.	Kakor ogromna črna gora se je vzdignila hiša	A
zavita je v topel kožuhast ovratnik, v roki ima	velik	bel zavoj. »Ne srdi se, Franc, da prihajam	A
ime, se je ozrl postrani in je vtaknil v usta	velik	kos potice, nato pa je nameril svoj pogled na	A
jaz mislim, da bi se moje pesmi izplačale.	Velik	del jih je, ki so čisto za narod... Preberite	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  401 501 601 701 801 901 1.001 1.101 1.201 1.301 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani