Ruta ji je bila zdrknila z glave na ramo, lasje so se bili nekoliko razpletli, obraz je bil bled, bolan in oči so gledale kakor v sanjah; široko so bile odprte in so sijale v lepi luči.
Šla je Metka križem po ulicah, velik zaklad je nosila v srcu. Rada bi bila doma, v temi, da bi zamižala in sanjala, zakaj na ulici ni bila sama; neprestano je hodil nekdo za njo, kamor se je okrenila, in zdelo se ji je, kakor da jo drži za roko.